Zgodbe z druge strani – Mladen Rudonja: Kako je Andres Vombergar v Rusijo odšel za pol manj, kot je ponujal dunajski Rapid
Piše: Mladen Rudonja. Foto: Sportida. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot prvi se je v vlogi gostujočega pisca zgodb z druge strani portalu Planetnogomet.si pridružil Mladen Rudonja. Legendarni Koprčan, ki je zabil gol za svetovno prvenstvo in kasneje tako in drugače zaznamoval dogajanje pri Olimpiji, se je v svoji prvi zgodbi z druge strani dotaknil Andresa Vombergarja, v Buenos Airesu rojenega napadalca, ki je tudi po njegovi zaslugi prišel na slovenski nogometni radar. Mladen Rudonja je povedal še nikdar slišano zgodbo. Zgodbo z druge strani.
Andres Vombergar je najbolj prijazna, lepo vzgojena in pozitivno naravnana oseba, kar jih poznam. Vombi je zgodba o uspehu in verjetno ne bom znal izbrati besed, s katerimi bi ga lahko opisal na način, na katerega bi si to zaslužil. A če rečem, da je pošten, deloven in marljiv fant, ki si je vse izboril sam, nisem daleč od resnice. Začel je v nižjih argentinskih ligah. Šel je od četrte do druge lige; do druge, ki je peklenska liga z ogromno klubov in ogromno nogometaši. Če se prebiješ čez drugo argentinsko ligo… Njemu je uspelo.
Številni so me že pobarali, kako smo pri Olimpiji sploh odkrili Vombergarja. Zgodba se je začela pisati že leta 2014, ko je v Južni Ameriki gostovala slovenska reprezentanca in se tam pomerila z Argentino ter Urugvajem. Skupaj z nogometaši je na pot odšla tudi Čeferinova delegacija, ki je v Buenos Airesu odigrala nekaj revialnih tekem. Prav na eni od teh je nase opozoril mladi, visoki, spretni in sila simpatični fant. Malo zatem sem prejel klic: “Mladen, imam nogometaša zate. Iz Argentine. Ne bo ti žal.”
Ampak takšnih klicev kot športni direktor seveda dobiš ogromno, potem pa je, jasno, treba ločiti zrno od plevela. Kakorkoli, kasneje sem nekako dobil podatke o fantu in tudi telefonsko številko njegovega očeta. Najprej sva bila v stikih z Markom Vombergarjem, dobil sem kar nekaj posnetkov Andresovih iger, ki so se mi zdeli obetavni. Andres je nato začel igrati za Los Andes, začel je zabijati gole in odločil sem se, da si ga bom ogledal v živo.
Tudi če gre vse narobe, je Vombergar pozitiven
Na tekmi, na kateri sem bil, je dal gol, njegov klub je zmagal. Takoj sem vedel, da gre za tip napadalca, ki nam manjka: močan, zna se zagraditi, ima dober skok, dobro glavo, pravi ‘tajming’. Opazil sem, da je z nogo nekako soliden, toda v zraku odličen. Ko sem ga nato še spoznal, nisem več dvomil. Skromen, izredno dober dečko, družinski fant in hkrati pošten, marljiv, deloven. Igralec, v katerega se takoj zaljubiš. Pri njem negativizem ne obstaja. Vedno je pozitiven. Tudi če gre vse narobe, je pozitiven. Tudi če kdo naredi kaj narobe, kaj slabega, on v tem vedno najde nekaj pozitivnega. In to je njegova največja vrlina. Nogomet dojema na preprost način: če boš pošten, se ti bo to prej ali slej vrnilo. To je Vombi.
Iz Los Andesa ga ni bilo lahko pripeljati, zanj smo morali plačati odškodnino, ki ni bila nizka. Mislim, da smo plačali okrog 200.000 evrov, ob tem moram pohvaliti Milana Mandarića, ki je dovolil, da smo zadevo izpeljali do konca. Po prihodu v Ljubljano je potreboval svoj čas za prilagajanje, ampak je bil vseeno na ravni, ki smo jo pričakovali od njega. Boril se je, zabijal gole, vse je razumel. Ko ni začel tekme, je to razumel. Igor Bišćan ga je imel sprva na klopi, toda vsakič, ko je prišel v igro, je dal svoj delež. Zabil je vse ključne gole, odločil je prvenstvo v Mariboru. Ves ta čas pa niti v enem trenutku ni bil negativen.
Zato tudi upam, da bo Andres del slovenske reprezentance na Euru 2024. Selektor Matjaž Kek bo na pot lahko odpeljal 23 nogometašev. 11 jih bo igralo. 12 jih ne bo igralo. In teh 12 mora biti pozitivnih. Ko si na velikem tekmovanju, ni lahko čakati na priložnost, hitro pride nervoza. Za Vombija sem prepričan, da s tem ne bi imel težav. Vem pa tudi, da bi izkoristil vsako minuto, ki bi jo dobil. Šel bi na glavo, naredil vse za dres Slovenije. Tudi če ne bi dočakal priložnosti, pa ne bi rekel niti besede. Bo pač naslednjič upal na priložnost. Tudi takšne nogometaše potrebujemo. To je on. Če ga bo Kek uvrstil med 23, bo Vombergar upravičil zaupanje.
Ob vsem tem se velikokrat vprašam, kje bi bil danes Andres, če bi se pozimi leta 2021 drugače razpletla njegova prestopna saga. Tedaj smo zanj dobili dobro ponudbo. Iz Avstrije jo je poslal Zoran Barišić, bivši trener Olimpije. Rapid je ponujal 1,2 milijona evrov, Vombi je bil naklonjen Dunaju. Toda po stari navadi je Mandarić želel več denarja, ob tem pa govoril, da ima iz Rusije obljubljeno odškodnino v višini 2,5 milijona evrov. Obljubljeno… Rapid je poslal uradno ponudbo, obljubljeno pa je bilo kaj?! Kar tako. Na lepe oči. Žal so vse to počeli ljudje, ki so bili v klubu. Delali so v klubu, Milanu pa govorili in ga prepričevali, naj ne skrbi, da bodo že uredili vse skupaj. Da bo zagotovo dobil 2,5 milijona iz Rusije.
Na koncu ga je prodal za 650.000 evrov
Tik pred koncem prestopnega roka v Avstriji sem skorajda moledoval pri Mandariću, naj – kakor ve in zna – dobi uradno ponudbo iz Rusije. Da imamo vsaj nekaj na papirju. Nekaj, da vemo, da se bo zgodilo, kar so obljubljali. Sicer ga prodajmo v Rapid. Andres je želel tja, Rusija mu ni dišala. Ko sem nato izvedel, da je Ufa tisti klub iz Rusije, ki naj bi plačal toliko za Vombija, mi je bilo takoj vse jasno. Malo prej so Zinčenka v Manchester City (!) prodali za 4 milijone evrov, zdaj pa bodo dali 2,5 milijona za igralca iz Slovenije? Ni šans. Mandarić mi je rekel, naj pustim vse pri miru, da bo on zaključil posel in dobil ta denar.
In kaj se je zgodilo? V Avstriji se je prestopni rok zaključil, Rusi pa so nemudoma pokazali povsem drugačen obraz. Vombi je moral celo na nekakšno preizkušnjo na priprave v Španijo, klubski zdravniki so govorili, da ima ‘fuč’ koleno, da je narobe to, da je narobe tisto. Milijon problemov. Na koncu ga je Milan Mandarić prodal za 650.000 evrov. Za pol manj! In to se mu je konstantno dogajalo. Ker je vedno imel nekoga zraven, ki mu je svetoval in govoril vse, kar je želel slišati, in ga na koncu prepričal. Verjel je vsakemu, le tistemu ne, ki je bil odgovoren za svoje delo. Na koncu smo Andresa morali prodati, ker smo potrebovali denar za licenciranje. Milan se mi je nato opravičil. Češ da je zafrknil. Češ da ne bi smel poslušati drugih. Tako je bilo nekajkrat. To je Milan Mandarić. Raje ima obljubo o dveh milijonih, kot da bi sprejel milijon na papirju. Če je več, se pač lepše sliši…
Mnenje avtorja kolumne ne odraža nujno stališča uredništva.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
Zgodbe z druge strani
#andresvombergar
#mladenrudonja
#zgodbezdrugestrani
Olimpija
Deli s prijatelji