#matevžvidovšek #mladenrudonja #zgodbezdrugestrani

Zgodbe z druge strani – Mladen Rudonja: Matevž Vidovšek? Od trenerja z Air Maxicami in rokami v žepih do “ta mali je strašen”

Objavljeno 27. januarja 2024 27. januarja 2024

Piše: Mladen Rudonja. Foto: Sportida. Grafika: WPM

Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.

Kot prvi se je v vlogi gostujočega pisca zgodb z druge strani portalu Planetnogomet.si pridružil Mladen Rudonja. Legendarni Koprčan, ki je zabil gol za svetovno prvenstvo in kasneje tako in drugače zaznamoval dogajanje pri Olimpiji, se je v svoji drugi zgodbi z druge strani dotaknil Matevža Vidovška in med drugim odgovoril tudi na vprašanje, ki dejansko nikdar ne bo dobilo odgovora: “Bi bil Robert Prosinečki prvak z Olimpijo, če bi prej Ivana Banića zamenjal z Matevžem Vidovškom?” Mladen Rudonja je tudi tokrat povedal še nikdar slišano zgodbo. Zgodbo z druge strani.

Še danes se najde kdo, ki me pocuka za rokav in vpraša, zakaj je v sezoni 2021/22 Matevž Vidovšek v gol Olimpije stopil šele v zadnjem krogu. Vsi so prepričani, da bi bila Olimpija takrat prvak, če bi Vidovšek prej dobil priložnost. Pa bi bila res? Moj odgovor je preprost: verjel sem Bobanu Bajkoviću. Absolutno verjel. Bajko se je vedno ponavljal kot pokvarjena plošča: “Vi vsi bi radi Matevža videli na golu. Takoj zdaj. Toda ko ga bomo dali na gol, mora biti pripravljen. Če ga bomo dali prehitro, bo pregorel. In pogorel. Če ga bomo dali prehitro, ga bomo izgubili.”

Daleč od tega, da bi kdorkoli forsiral Ivana Banića. Že precej pred koncem sezone se je vedelo, da se bo vrnil na Hrvaško. Tako ali tako nam ta sezona ni bila usojena. Glede na vse, kar se je dogajalo, bi bili težko prvi. Zato smo že gledali v prihodnost in načrtovali za naslednjo sezono. Gradili smo ekipo za najvišjo raven (ki je bila – roko na srce – nato tudi državni prvak). Od golmana naprej. Še precej pred koncem tiste sezone je bilo jasno, da bo Matevž v naslednji prvi vratar. V vsakem primeru bi bil. Toda hkrati smo vedeli, da mora v gol stopiti, ko bo 100-odstoten. Čakali smo, kdaj bo Bajković rekel zdaj. In ko je rekel zdaj, je šel Matevž v gol. Vsi vemo, kaj je sledilo. Toda samozavesti ne dobiš čez noč. To pa je bil njegov največji problem.

Matevž Vidovšek Olimpija — Foto: Nik Moder / Sportida

Ob tem je zanimivo, da Matevž Vidovšek verjetno nikdar ne bi igral za Olimpijo, če ne bi bilo njegovega agenta. Bil je, če se lahko tako izrazim, lojalen klubu, s katerim je sodeloval že prej. Ko smo iskali novega rezervnega vratarja, nam je priporočil Matevža. Slednji je bil v nehvaležnem položaju. Kot mlad je šel v Italijo, tam se ni uspel uveljaviti, ni imel minutaže, a vseeno je imel odškodnino. Agent nam je šel v tem pogledu na roke, uredil je določene zadeve in Vidovšek je končal pri nas. Takoj smo videli, da ima izredno fiziko. Jasno je bilo, da je potencial, a hkrati je bilo jasno tudi, da bo z njim treba delati.

Kot trener vratarjev je pri Olimpiji sprva z njim delal Goran Boromisa, ki je še danes v klubu. Na žalost ni prepoznal talenta, ki ga Vidovšek premore. Ves čas je govoril, da je slab z nogo, da bo treba z njim ogromno delati, da potrebujemo ogromno časa, da ne ve, če lahko iz njega naredi vratarja za Olimpijo. Ko smo prišli do točke, ko se je bilo treba odločiti, ali podaljšati pogodbo z Matevžem ali ne, je dal trener golmanov, torej Goran Boromisa, jasno vedeti: ni za Olimpijo. Da nima dovolj kvalitete, da bi lahko branil gol Olimpije.

Matevž Vidovšek Domžale — Foto: Matic Klanšek Velej / Sportida

Toda potem so se stvari drastično spremenile. Dino Skender je odšel, a je Igor Barišić prosil, če lahko Goran Boromisa ostane v klubu. Našli smo mu vlogo skavta… Zakaj ne? Lahko je skavt, toda nikakor še naprej trener vratarjev. Enostavno: na treninge je hodil v Air Maxicah. Stal je na igrišču in govoril vratarjem, kaj morajo početi. Tako to ne gre. Kako naj golman napreduje in naredi preskok naprej, če ga vodi trener z rokami v žepih?

Potem je trener postal Robert Prosinečki in z njim je v klub prišel tudi Boban Bajković. Po prvem treningu sem ga vprašal, kaj si misli o tistemu visokemu vratarju. O Matevžu. Kot iz topa je izstrelil, da gre za vratarja z neverjetnim potencialom. Da gre za golmana, ki potrebuje le to, da ga nekdo napolni s samozavestjo. “Potem bo reprezentant,” se še danes spomnim besed Bobana Bajkovića. Imel je prav.

Toda pot ni bila ne kratka ne enostavna. Vsak, ki je bil kdaj na treningu Olimpije, se je lahko na lastne oči prepričal, kako predan je bil Bajko “projektu Vidovšek”. Hvalil ga je, dvigoval, se po igrišču metal skupaj z njim, ga popravljal, mu govoril, kako in kaj, predvsem pa je krepil njegovo samozavest. In po dveh, treh mesecih se je začelo dogajati: na treningu mu nihče ni mogel dati gola. Potem vsi vemo, kaj je sledilo. Prišlo je Celje, prišel je debi, prišla je nova sezona in prišla je tudi reprezentanca. Za vratarja, ki ga je Goran Boromisa, trener vratarjev, odpisal. K sreči je Boban Bajković razmišljal drugače. Pogodba, ki jo je Matevž dobil po debiju v Celju, je bila zgolj edina logična posledica vsega skupaj.

Preberite še

Matevž Vidovšek je v enem od svojih prvih intervjujev jasno povedal, kdo mu je najbolj pomagal, da je postal to, kar je. Jasno mi je tudi, zakaj danes tega ne želi več obešati na veliki zvon. Ker to današnji upravi pač ni prav. Seveda tega nikdar ne bodo priznali, ampak tako je. Vprašajte Matevža… Resnica je, kakršna je. Ga pa razumem, da ne želi imeti težav s trenutnim vodstvom.

Čeprav torej leta 2022 nismo dobili naslova prvaka, smo dobili vsaj Matevža Vidovška. A nismo ga dobili kar tako. Dobili smo ga s trdim delom ljudi, ki so ne glede na vse pustili svoj pečat v Ljubljani. Res mi je žal, da se je Matevž ob koncu preteklega leta poškodoval. Toda ne glede na vse sem prepričan, da je pred njim izjemna prihodnost. Če sem iskren, ga vidim v eni od petih najboljših evropskih lig. Ali kot bi rekel Boban Bajković: “Ta mali je strašen.”