Mladen Rudonja 21 let po zgodovinskem golu: Naj govorijo, kar želijo. Žoga je končala v mreži. Obveljal je. Mar ni to najpomembnejše?
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
“Bolj ste povezali Slovence kot politiki!” je novembra 2001 odločno poudaril tedanji predsednik Slovenije Milan Kučan, ko je naša majhna državica na sončni strani Alp slavila enega svojih največjih športnih uspehov v zgodovini. Koga je imel prvi predsednik samostojne Slovenije v mislih, je jasno. Nogometaše. Torej tiste, ki jih je v letih poprej tudi politika dajala v nič. Ker smo bili Slovenci pač smučarji. Ker so nam bili – tako so trdili – bolj na kožo pisani zimski športi. Smučanje. Drsanje. Skoki. V tem smo dobri, so nam govorili. Nogomet pa raje prepustite drugim, so pikro dodali.
Toda novembra tistega leta – pisalo se je leto 2001 – Slovenci nismo dvomili več. Seveda smo tudi tedaj še vedno vedeli, da smo res dobri v zimskih športih. A dobili smo tudi kronski dokaz, da nogomet ni šport, ki ga ne bi znali igrati. Preklemansko dobro smo ga znali igrati. In ga še vedno znamo…
Bil je 14. november 2001, ko je po slabi uri igre stadion Steaue v Bukarešti obnemel. Kot da bi ga nekdo zavil v debel, gost plašč mučne tišine.
Ta nekdo je imel ime in priimek. Mladen Rudonja.
Napadalec, ki ni zabijal golov? Tisti Primorec, ki je dal gol zgolj zato, ker je bil prepričan, da je sodnik prekinil akcijo in ni bil pod pritiskom?
“Vem, da so ljudje govorili marsikaj. V nekem trenutku sem imel občutek, kot da je moja reprezentančna statistika najbolj pomembna stvar v medijih. Ves čas so ljudje poudarjali, koliko tekem sem že odigral brez doseženega gola. Toda dejstvo je, da sem bil v reprezentanci vse, razen napadalec. Toda v redu. Ni me motilo in me še danes ne moti, ko kdo reče, da sem zadel, ker sem mislil, da je sodnik prekinil akcijo. Pa naj bo tako, če kdo tako misli. Meni je povsem vseeno. Če sem ga dal zgolj zato, toliko bolje. Žoga je končala v mreži. Obveljal je. Mar ni to najpomembnejše?” je 21 let po tem, ko je Igor E. Bergant v mikrofon slovenske nacionalne televizije evforično kričal “gol, gol za Slovenijo, strelec je bil, verjeli ali ne, Mladen Rudonja!” z nasmeškom na obrazu poudaril strelec enega najbolj kultnih zadetkov v zgodovini nogometa pri nas.
Kot da bi mu vsakič znova padel kamen dol s srca
Čeprav si posnetka zadetka nikdar ni ogledal (“Če sem ga že kdaj videl, sem ga morda na televiziji, da bi si ga sam zavrtel pač ne; tak sem.“), so spomini na tisto 55. minuto v Bukarešti še vedno živi. “To je eden najlepših spominov v mojem življenju,” je iskreno priznal Koprčan, globoko zavzdihnil, kot da bi si pred očmi vnovič želel pričarati vse skupaj, nato pa izdihnil in v sebi značilnem umirjenem tonu nadaljeval: “Še danes vsakič, ko se spomnim tiste tekme, čutim olajšanje. Kot da bi mi vsakič znova padel kamen dol s srca. Veste… Vsak človek ima svoje želje, cilje, sanje. Jaz sem sanjal, da bom uspel kot nogometaš, Da bom igral na velikih tekmovanjih. Da bom okusil slast svetovnega prvenstva. Bili so tudi takšni, ki so se mi smejali. Potem pa se to dejansko zgodi. Uresničijo se ti sanje. In se počutiš… Osvobojenega. Čutiš neverjetno olajšanje. Da si nekaj dosegel. Nekaj, kar si sanjal. Da si uresničil otroške sanje. To je težko opisati z besedami. Ampak potem greš seveda dalje. Naslednjo sekundo se začnejo novi izzivi. Nove bitke. Greš naprej. Greš višje. Pa je stres še večji (smeh). Ampak takrat je bilo lepo. To so res lepi spomini.”
Čeprav je danes 51-letni Rudonja zabil gol, ki je Sloveniji prinesel sploh prvi nastop na svetovnih prvenstvih, se mu – tako pravi – življenje po vrnitvi iz Bukarešte ni prav nič spremenilo. “Meni? Ne, ne, prav nič. Nič se mi ni spremenilo, nič ni vplivalo name. Ostal sem isti. Niti nisem želel, da bi bil zaradi tega kaj posebnega. Kaj več vreden. Bil sem del mozaika, to je vse, kar šteje. Opravljal sem svoje delo, opravljal svoje naloge. Enkrat je dal gol eden, drugič drugi. Veste, v tistih časih so na naših tekmah vedno odločale malenkosti. Nianse. Vsak gol, ki smo ga dali, je bil ključnega pomena. Vsak je bil pomemben. Če bi dali enega manj, ne bi prišli do cilja. Zato tudi ne bi bilo pošteno kogarkoli posebej izpostavljati. Ne, zares nisem nikdar čutil, da bi bil moj gol kaj pomembnejši od ostalih,” je pojasnil upokojeni nogometaš, ki se ga je v času igralske kariere držal vzdevek Turbo Rudi. Kakopak zaradi hitrosti na igrišču, čeprav znajo nekateri povedati, da tudi zaradi hitrosti za volanom.
Recept? Ni ga. Vse je zelo preprosto
Danes, ko mineva 21 let od zadetka v Bukarešti in ko je žal naokrog že več kot 12 let od zadnjega nastopa Slovenije na velikih tekmovanjih, bi marsikdo dal bogastvo, da bi se lahko dokopal do recepta, s pomočjo katerega je svoje uspehe dosegala zlata slovenska nogometna generacija. “Recept? Ni ga. Vse je zelo preprosto,” s pomenljivim nasmeškom na obrazu pove Rudonja in nadaljuje: “Ko verjameš v svojo zgodbo, ko te zaradi tega spremlja prava energija, se stvari zgodijo same od sebe. Mi smo bili, to je treba poudariti, izredno nadarjena generacija. A bili smo tudi lačni uspeha. V sebi smo imeli toliko naboja, toliko želje po uspehu… Bili smo generacija, ki je bila prepričana, da nam lahko uspe vse. Bili smo pionirji uspeha slovenskega nogometa. Ob tem marsikdo pozablja, da smo začeli iz nič. Iz slovenske lige, ki je na začetku štela 21 klubov. Nihče nas ni poznal. Nihče ni vedel za nas. Kdo smo, kaj smo. Slovenija ni bila znana po nogometu. Mi smo morali preskakovati visoke ovire in premikati zahtevne mejnike, da smo nogomet v Sloveniji pripeljali tja, kjer je danes. Današnje generacije še vedno uživajo sadove našega garanja. Morda že res nismo dolgo časa videli velikega tekmovanja, toda še vedno v tujini uživamo določen ugled. Smo prepoznavni. Takrat, ko smo igrali mi, pa nas ’živ bog’ ni poznal. Vse smo morali ustvariti iz ničle.”
Recepta torej res ni? Ali pa je Rudonja povedal že vse? Da je vendarle najpomembnejše tisto, kar si želiš. Zares želiš. Oziroma bolje: kako zelo si nekaj želiš… “Če že govorimo o receptu za uspeh, potem seveda brez kvalitete ne gre. Če nisi dovolj kvaliteten, pač nisi. Toda osebno sem mnenja, da jo Slovenija ima. Kvaliteto. Da jo premore kar nekaj. Sploh za skupino, v kateri smo se znašli v kvalifikacijah za Euro 2024. Fantje bi se morali tega zavedati. Da so v dobri skupini in da so dovolj kvalitetni. Ampak če ne verjameš vase, če si ne želiš zares uspeha, potem je povsem vseeno, v kakšni skupini si. Želja. Želja. Želja. To je najpomembnejše,” poudarja Primorec: “Verjeti moraš vase, verjeti moraš v svojega soigralca, verjeti moraš tudi, da lahko premagaš vsakega. Ko nekdo drug naredi napako, moraš biti prvi, ki jo boš poskušal popraviti. Za vsakim uspehom se skriva enotna garderoba, dobra klapa. Brez pozitivne energije ne gre.”
Vedno isto pojasnilo, da jih je pahnil v temne čase
Rudonja ne glede na več kot desetletje dolgo sušo verjame, da bodo Slovenci, ki bodo predzadnjo tekmo leta v spet tem nam tako dragem novembrskem terminu odigrali prav v Romuniji, že kaj kmalu vnovič dobili še kakšnega junaka, ki bo zabil tak gol, kot ga je on tistega novembra 2001 v Bukarešti. “Na žalost nisem tako blizu reprezentance, da bi lahko vedel, zakaj zadnja leta niso bila najuspešnejša. Res pa je, da smo si vsi želeli več. In iskreno povedano sem pričakoval, da bo Slovenija večkrat zaigrala na velikih tekmovanjih. Ampak kar je bilo, je bilo. Ne poznam razlogov, zakaj je bilo temu tako. Osebno si vedno želim le to, da bi bili uspešni. Zdaj imamo izjemno priložnost, da nam uspe. Dejansko pričakujem, da se bomo prebili na evropsko prvenstvo. Imamo izkušenega selektorja, ki ve, kako streči rečem. Imamo tudi dobro generacijo, ki je po eni strani dozorela, po drugi pa premore precej mladostniške predrznosti. Zadnje tekme so vrnile upanje, da nam lahko uspe,” se nadeja nekdanji športni direktor Olimpije.
Čeprav je od tistega njegovega magičnega gola v Bukarešti minilo že 21 let, vsako leto znova, ko na koledarju pride na vrsto november, prejeme tudi kak klic iz Romunije. Kar je bil za nas zgodovinski uspeh, je bilo za njih pač velikansko razočaranje, ki ga nikdar ne bodo pozabili. “Vsakič znova v tem času leta na telefonu zagledam neznano številko, ki se začne s +40. Torej s klicno številko Romunije. Niso še pozabili name (smeh). Tudi letos sem dobil nekaj klicev. Malo me sprašujejo, kako sem. Kako se spomnim tistega gola. In vedno znova mi pojasnijo, da sem jih pahnil v temačne čase, ki so trajali res dolgo. Dejansko se od takrat dalje niti enkrat niso uvrstili na svetovno prvenstvo. Tistega leta smo jim povzročili veliko škode. Vrsto let so bili brez uspehov. Kar je bila torej za nas zgodba o uspehu, je bilo za njih zgodba o… No, o precej manj prijetnih zadevah,” je zaključil Mladen Rudonja. Junak, ki je zadel gol za zgodovino. Svojega edinega za reprezentanco. A navsezadnje takšnega, s katerimi se lahko pohvalijo le redki.
Intervjuji
#mladenrudonja
Deli s prijatelji