Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: V Italiji sem storil ‘smrtni greh’, pri katerem sta me ujela klubski zdravnik in fizioterapevt

Objavljeno 1. novembra 2024 1. novembra 2024

Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM

Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.

Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes vratar nekdanjega slovenskega prvaka iz Domžal, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.

Vir fotografije: Genoa Cricket and Football Club

V današnji zgodbi vam bom poskusil predstaviti, kako poteka običajen dan, ki sem ga imel kot član Genoe, torej kluba, s katerim sem nastopal v Serie A. Običajno smo imeli treninge dopoldne, okoli 11. ure, zato smo imeli v klubu organiziran zajtrk, na katerega si lahko prišel kadarkoli med 8. in 10. uro. Pri zajtrku smo imeli na razpolago ogromno svežega sadja, avokado, različne salame, losos, oreščke, jogurte, kosmiče itd.

Poleg tega nam je bil na razpolago tudi kuharski šef, ki nam je pripravljal sveže omlete, jajca na oko, kaše in druge dobrote. Ker sem bolj jutranji človek, sem bil običajno med prvimi na zajtrku, po njem pa sem imel čas, da sem se v miru pripravil na trening. V trening centru sem običajno po zajtrku spil kavo in se nato odpravil v slačilnico. V povezavi s kavo in Italijo imam anekdoto, ki se mi je še kako vtisnila v spomin.

Rok Vodišek: “Bila sta pristno zgrožena”

Najprej bi rad povedal, da na začetku svojega življenja v Italiji nisem pil kave. Pravzaprav se mi je zdela “ogabna” – no, zdaj jo naravnost obožujem. Skratka, ko sem si pred enim izmed treningov privoščil espresso iz kavnega aparata, sem si zaželel malo blažje različice, zato se mi je zdela pametna ideja, da ga malenkost razredčim z vodo. Kmalu sem ugotovil, da ta ideja ni bila pametna za vse. Med izvajanjem “zločina” redčenja espressa z vodo sta me zalotila klubski zdravnik in fizioterapevt. Z besedami težko opišem zaprepadenost na njunih obrazih. Nad mojim dejanjem sta bila milo rečeno pristno zgrožena. Ko sta vendarle prišla k sebi, sta me podučila, da se to v Italiji absolutno ne dela. Zakaj ne? No, tega mi žal nista povedala …

V garderobi je na vsakega igralca čakala oprema za trening, če pa si potreboval še karkoli dodatnega, sta bila ekonoma vedno na razpolago. V klubu smo imeli tudi štiri fizioterapevte, ki so bili prav tako igralcem na razpolago pred, med in po treningu. Če si želel, si lahko šel pred ali po treningih na terapije, masažo ipd. Sam sem se najraje kakšno uro pred treningom odpravil v fitnes, kjer sem lahko sam ali v spremstvu kondicijskih trenerjev izvajal različne preventivne vaje proti poškodbam in druge stvari, ki sem jih potreboval za pripravo na trening.

Trening je običajno trajal dobro uro in pol, odvisno od dneva v tednu. Na začetku tedna so bili treningi običajno daljši in bolj naporni, proti koncu tedna pa krajši in manj intenzivni, saj se je bližala vikend tekma. Po treningu sem običajno ostal še v fitnesu, kjer sem delal vaje po programu, ki ga je sestavil kondicijski trener.

Po treningu so bili vedno na razpolago fizioterapevti, ki so skrbeli za poškodbe in regeneracijo. Poleg tega smo imeli finsko savno, ki sem jo rad uporabljal, še posebej v hladnejših mesecih, in bazen s hladno vodo, ki prav tako pomaga pri regeneraciji. Moj najljubši ritual po treningu je bil 15 minut savne, kjer sem se pregrel, nato pa sem šel nemudoma v hladen bazen. Res je, da ni najlažje, ko se moraš popolnoma potopiti v ledeno hladno vodo, vendar sem se vedno po prihodu iz nje počutil prerojeno.

Preberite še

Ko se je trening končal, so v klubskih prostorih že začeli pripravljati kosilo. Italijani imajo običaj, da najprej pojejo primo piatto – različne ogljikove hidrate, običajno testenine, riž, polento … in nato secondo piatto, kjer so “glavne zvezde” proteini (meso, ribe) s prilogo. Za kosilo smo vedno imeli na izbiro dva različna prima piatta in dva različna seconda piatta – en mesni in en morski. Sam sem skoraj vedno vzel morsko izbiro, saj obožujem morsko hrano, poleg tega Genova leži neposredno ob morju, zato so morske jedi res sveže in izvrstnega okusa.

Po kosilu sem se odpravil domov, kjer sem imel običajno prosto popoldne. Prvo leto sem popoldneve izkoristil za učenje italijanščine, nato pa sem se vpisal na spletno fakulteto in bil tako naslednja tri leta zaposlen s tem. Preostali prosti čas sem izkoristil za odkrivanje mesta, v poletnih mesecih pa sem pogosto šel na bližnjo plažo in se namakal v Ligurskem morju. Nauk te zgodbe je – ko si v Italiji, nikoli, ampak res nikoli ne redči espressa z vodo! Se beremo …