Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Cristiano Ronaldo? Njegov dres nemogoče dobiti, toda zame je bilo dovolj že nekaj drugega
Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes vratar nekdanjega slovenskega prvaka iz Domžal, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
Poleti 2018 je v Italiji zavladala prava evforija, ko je bilo govora o nogometu. Razlog? Na Apeninski polotok je iz ljubljanske Olimpije prišel Rok Vodišek! Ne, seveda ni bil moj prihod v CFC Genoa – šalim se… Kakopak je bil glavni razlog prihod enega največjih nogometašev vseh časov, Cristiana Ronalda, v torinski Juventus. Sprva se sploh nisem zavedal, da bom imel čast in privilegij od blizu spremljati enega najboljših nogometašev v zgodovini. Še nekaj mesecev prej sem ga gledal na televiziji, kako zabija gole in osvaja lovorike v dresu Reala iz Madrida.
Toda življenje piše neverjetne zgodbe, saj sem kmalu zamenjal domači kavč za zelenico Allianz Stadiuma, kjer sem “igral” skupaj z Ronaldom. Ta trenutek se je zgodil 20. oktobra 2018, ko smo z Genoo gostovali v Torinu pri serijskem italijanskem prvaku Juventusu.
Že prihod na moderni Allianz Stadium je bil nekaj posebnega. Za razliko od večine starejših italijanskih stadionov ta kompleks resnično odseva veličino kluba, kot je Juventus. Garderobe, tunel, igrišče, tribune – vse je bilo urejeno brezhibno in na najvišjem nivoju.
V tistem času je imel Juventus izjemno ekipo. Poleg Ronalda so v njej blesteli Mandžukić, Bonucci, Pjanić, Chiellini, Dybala, trener pa je bil Massimiliano Allegri. Že samo ogrevanje na takem stadionu v človeku vzbudi občutek ponosa in mu da dodatno energijo.
Med našim ogrevanjem so iz tunela na igrišče začeli prihajati igralci Juventusa z Ronaldom na čelu. Njegova prezenca in karizma sta dajali celotni situaciji poseben čar. V tistem obdobju je bil Ronaldo nedvomno eden najboljših na svetu. Dejstvo, da sem stal na istem igrišču kot on, je nekaj, na kar sem še danes ponosen. Seveda bi bil še bolj vesel, če bi mu uspel ubraniti kakšen strel – morda kdaj drugič!
Naš takratni trener Ivan Jurić se je odločil, da bo imel na klopi le enega rezervnega vratarja, zato sem po ogrevanju spremljal tekmo s tribun. Ronaldo je svoje mojstrstvo pokazal že v 18. minuti, ko je zabil gol za vodstvo Juventusa z 1:0. Kljub temu smo uspeli iztržiti remi z 1:1, kar je bil za nas izjemen dosežek. Dobiti točko proti taki zasedbi Juventusa na gostovanju je velik uspeh.
Po tekmi sem se lahko vrnil na igrišče, da sem čestital soigralcem in igralcem Juventusa, tudi Ronaldu. Njegov dres je bilo praktično nemogoče dobiti, saj so ga želeli vsi. A zame je bilo dovolj že to, da sem spoznal enega največjih nogometašev vseh časov. Še ena kljukica v mojem življenju.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
