Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Nekoč sem bil ‘kostolomac’, po debiju pri Olimpiji pa odšel v lokal in doživel presenečenje
Tekst: Rok Vodišek. Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes vratar nekdanjega slovenskega prvaka iz Domžal, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
Težko verjamem, da je minilo že več kot 8 let od mojega debija v Prvi ligi Telemach. Pisal se je 11. september 2016, ko smo v Stožicah – tedaj sem bil član Olimpije – gostili ekipo Gorice. Star sem bil 17 let, 9 mesecev in 6 dni. Vsaj tako pravi Transfermarkt…
Če me spomin ne vara, smo v tednu pred tekmo z Gorico igrali pokalno tekmo v Turnišču proti tamkajšnjemu nižjeligašu. Začuda sem tamkajšnje igrišče dobro poznal, saj sem bil mnogo let pred tem na nogometnem kampu v Turnišču z mojo prvo ekipo NK Dolomiti Dobrova. Mimogrede, takrat sem bil še “obetavni” štoper, tako imenovani ‘kostolomac’. Skratka, igrali smo pokalno tekmo, za katero sem že nekaj dni prej vedel, da bom igral.
“Rok Vodišek, od današnje tekme je odvisna…”
Živo se spomnim, kako je pred tekmo do mene pristopil naš fizioterapevt, legenda Olimpije Klemen Pavlinič, in mi po tihem rekel: “Mali, od današnje tekme je odvisna tekma za vikend.” S tem je želel povedati, da bo, glede na to, kako bom branil na pokalni tekmi, odvisno, ali bom dobil priložnost tudi na prvenstveni tekmi, ki smo jo igrali za vikend.
Ta izjava me je presenetila in, roko na srce, ji nisem verjel. Mislil sem si, da legendarni Pavle “naklada”, saj sem bil prepričan, da tudi če bom branil dobro, ni pogojev, da bi dobil priložnost na nedeljski tekmi, ker je bila v tistem trenutku Gorica celo na prvem mestu lestvice, mi pa tik za njo.
Tekme v Turnišču se, roko na srce, ne spomnim najbolje. Vem le, da smo zmagali z 2:0 in da sem, kolikor sem imel dela, svoje opravil dobro. Kljub temu tudi po tekmi nisem verjel, da bom štiri dni kasneje spet stal na golu Olimpije. Da se bo to dejansko zgodilo, sem izvedel dan ali dva pred tekmo, ko smo imeli trening v Stožicah. Pred treningom smo imeli videoanalizo, po kateri je nas, vratarje, takratni trener Luka Elsner zadržal v sejni sobi in nam razkril svoje načrte.
Povedal je, da se je odločil, da mi ponudi priložnost, da mi zaupa in da je to njegova odločitev. Ko sem to slišal, najprej nisem mogel verjeti, a sem bil seveda izjemno vesel. Ob tej priložnosti bi se mu rad iskreno zahvalil za priložnost in izkazano zaupanje, prav tako pa tudi takratnemu trenerju vratarjev Andreju Kračmanu. Hkrati bi rad poudaril, da sta me izjemno lepo podprla in mi pomagala z nasveti moja takratna vratarska kolega Aleksander Šeliga in Darko Brljak. Da ne omenjam moje izjemne družine, ki mi vedno in povsod stoji ob strani – vsem hvala iz srca. Ko imaš takšno podporo ljudi okoli sebe, je veliko lažje.
“O, ti si pa naš golman”
Spomin ni več najbolj svež, a vem, da pred samo tekmo nisem čutil prevelike živčnosti. Dobro sem treniral in bil prepričan, da bom nalogi kos. Ko bi le šel s tako miselnostjo v vsako tekmo… In res se je zgodil “sanjski” debi, zmagali smo z 1:0 in mrežo sem ohranil nedotaknjeno. Drugih dogodkov pred in med tekmo se niti ne spomnim, mi je pa v spominu ostal en dogodek po tekmi. Seveda so na stadion Stožice prišli vsi moji bližnji, in po tekmi smo šli proslaviti moj debi v center Ljubljane.
Ko smo sedeli v enem izmed lokalov in nam je natakar prinesel pijačo, me je pogledal in rekel: “O, ti si pa naš golman!” Sprva sem bil začuden, saj do tedaj nisem bil navajen, da bi me kdo prepoznal, roko na srce pa tudi nisem pričakoval, da me bo kdorkoli tako ogovoril po samo eni tekmi, ki sem jo branil. Seveda sem se v tistem trenutku počutil zelo dobro in bil celo rahlo ponosen nase.
Če sedaj pogledam nazaj, bi moral biti izjemno ponosen nase in bi moral še bolj uživati v tistih trenutkih. Polagam vam na srce: večkrat poglejte na svoje življenje z distance, objektivno, izven svojega čustvenega okvirja. Pomislite, kaj ste v življenju dobrega naredili, si za to čestitajte in bodite ponosni na to, kar ste.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
Zgodbe z druge strani
#rokvodišek
#zgodbezdrugestrani
Deli s prijatelji