Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Pri nas vse na en krožnik ali kako sem v Italiji postal pravi kulinarični gurman

Objavjeno 1. marca 2025 28. februarja 2025

Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM

Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.

Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes vratar nekdanjega slovenskega prvaka iz Domžal, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.

Da razčistimo že takoj na začetku. Je Italija res meka za vse, ki obožujemo hrano? Brez dvoma je odgovor da. Naši zahodni sosedi ne slovijo zaman kot narod, ki je po vsem svetu znan po svojih kulinaričnih specialitetah. Vsi, ki ljubimo dobro hrano in pijačo, imamo to srečo, da živimo v neposredni bližini države, ki slovi po eni najboljših kuhinj na svetu. Seveda ima vsak svoj okus, nekaterim je ljubša italijanska, drugim azijska, spet tretjim recimo francoska kuhinja. Ker sem sam pet let preživel v Italiji, sem vzljubil njihove specialitete, ki jih je, mimogrede, ogromno.

V Italiji ima praktično vsaka regija svoje posebnosti in značilne jedi. V provinci Ligurija, katere glavno mesto je prav Genova, kjer sem živel, so najbolj znani po omaki pesto Genovese (omaka iz bazilike), ki jo tradicionalno pripravljajo s trofie (posebna vrsta testenin), stročjim fižolom in krompirjem. Ja, prav ste prebrali – skupaj zmešajo tri sestavine, ki jih sam ne bi nikoli umestil v isto jed, a verjemite mi, v povezavi z dobrim pestom je ta kombinacija božanska.

Rok Vodišek: “Nisi pravi Italijan, če ne naročiš…”

Najbolje je, da začnem kar na začetku. Ko sem leta 2018 prvič prišel v Italijo, sem bil v povezavi s hrano presenečen nad marsičem. Seveda vsi poznamo pasto in pico, ki ju na prvo žogo takoj povežemo z Italijo. Nisem pa, na primer, poznal njihove standardne značilnosti sestave obrokov. Ta vedno sestoji iz primo piatto (“prvi krožnik”) in secondo piatto (“drugi krožnik”). To sta, recimo temu, dva obvezna hoda, pred tem pa običajno naročijo še antipasto (pri nas bi bila to “hladna predjed”) in seveda dolce – sladico.

V Sloveniji smo vajeni, da vse “vržemo” na en krožnik. Makarone ali krompir na eno stran, kos mesa na drugo stran, po možnosti pa si na isti krožnik nadevamo še nekaj solate in nato vse skupaj pojemo. No, v Italiji imajo najprej na meniju primo piatto, ki je sestavljen iz vira ogljikovih hidratov – testenine, riž … z omako. Ko se to poje, je na vrsti secondo piatto, katerega glavna zvezda je meso ali riba, običajno z nekaj zelenjave. Seveda nisi pravi Italijan, če po tem ne naročiš še sladice, ki so mimogrede božanske. Za piko na i pa vsi “pravi Italijani” po obroku naročijo še espresso – ja, tudi če je ura že 22.00 in imaš namen čez pol ure zaspati.

Druga, zame velika posebnost, je bil delovni čas restavracij. Te so odprte za kosilo, običajno od 12.00 do 15.00, in za večerjo, med 19.00 in 22.00. Če želiš pojesti konkreten obrok med 15.00 in 19.00, ti lahko rečem samo – veliko sreče.

To sta na lastni koži občutila tudi moja starša, ko sta me prvič obiskala v Italiji. Po tem, ko sta me pospremila do trening centra, sta se odpravila v nakupovalno ulico, ki je bila oddaljena 30 minut hoje. Pozor – bil je avgust in ura je bila 15.00. Težko je opisati, kako vroče in soparno je avgusta v Genovi, ko pripeka sonce. Mislila sta, da se bosta po sprehodu usedla v klimatizirano restavracijo, nekaj dobrega pojedla in se nato odpravila nazaj. No, to je bil račun brez krčmarja. Ko sta prispela, je bila ura že čez 15.00 in zaman sta iskala odprto restavracijo.

To pač pride zraven pijače

Po dolgem in mučnem iskanju sta obupana sedla v najbližji lokal in si naročila pijačo. Na njuno presenečenje pa sta ob pivu in aperolu dobila še pravo pojedino – razne salame, sire, pečene koščke focaccie (znamenit kruh iz Genove), olive … Sprva sta bila začudena, saj tega nista naročila, kasneje pa jima je natakar povedal, da to pride zraven pijače. To je še ena značilnost večine italijanskih lokalov, ki je prej nisem poznal. Zraven alkoholne pijače v popoldanskem času vselej dobiš tudi hrano. Temu sami pravijo aperitivo. No, skratka, na koncu sta vendarle dobila tudi nekaj za pod zob. Od takrat pa vsi prav dobro poznamo delovnik restavracij v Italiji.

Preberi več

Še ena stvar, ki mi sprva ni bila preveč všeč, je znamenita pasta al dente. To je način priprave testenin, pri katerem ostanejo še malo “na zob”. Testenin ne smeš nikdar prekuhati, saj je to osmi smrtni greh! Če tega nisi navajen, lahko imaš sprva občutek, da ješ rahlo surove testenine. Ko pa se s časom navadiš, ugotoviš, da je jed dejansko veliko bolj okusna, če čutiš pod zobmi še čvrsto testenino, namesto da je razkuhana in brez okusa. Skratka, naslednjič, ko boš kuhal testenine, jih skuhaj tako, da bo čas kuhanja za minuto ali dve krajši, kot piše na embalaži. Kot sem rekel, je to sprva lahko malo nenavadno, a ko se boš navadil na pasto al dente, ne boš nikoli več želel jesti razkuhanih testenin – verjemi. Zahvalil se mi boš pozneje!

Ker je Italija res kulinarična pravljica, jaz pa v zgornji zgodbi nisem povedal praktično nič o njihovih specialitetah, ampak sem govoril samo o svojem začudenju nad nekaterimi vidiki prehranjevanja v Italiji, boš moral počakati do naslednje zgodbe. Obljubim, da se bom v njej posvetil nekaterim italijanskim kulinaričnim bombončkom, ki sem jih odkril – brez dvoma bo vredno branja!