Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Ritual pred tekmo… Ali kako sem zaradi svetovnega prvaka ostal brez vrhunca v Katarju!

Objavljeno 6. junija 2024 5. junija 2024

Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM

Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.

Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.

Prepričan sem, da bi prav vsak športnik svoj dan tekme opisal drugače. Vsak ima svoje običaje, rituale in stvari, ki mu odgovarjajo, ga sprostijo in pripravijo na tekmo. Sam bom poizkušal čim bolje opisati, kako je deloval moj dan tekme v različnih klubih. Ob tem pa nikdar ne bom pozabil, kako je svetovni prvak na dan finalne tekme svetovnega prvenstva sprejel odločitev, zaradi katere nismo mogli spremljati njenega najbolj razburljivega dela.

Protokol na dan tekme se je razlikoval od kluba do kluba, v katerem sem igral. Pri Olimpiji je bil običaj, da smo šli v ‘karanteno’ na dan tekme, pri Genoi smo se v karanteno običajno odpravili že dan pred tekmo, medtem ko se to v Triglavu in Rogaški ni prakticiralo in smo se dobili kar na domačem stadionu. Če pa je šlo za gostovanje, smo se zbrali in skupaj z avtobusom odpravili na prizorišče tekme.

Ob tem moram priznati, da sam osebno nikoli nisem pretirano maral poteka dneva tekme. Morda se to sliši čudno, a realno povedano od celotnega dneva nimaš kaj prida; razen tekme seveda. Cel dan samo čakaš na čas, ko se boš odpravil na stadion, kar je bilo meni zelo mučno. Sploh je bilo to očitno, ko je bila tekma zvečer. Pri Olimpiji smo se za večerne tekme običajno zbrali na stadionu okoli 10. ure, naredili razgibavanje in raztezanje, nato pa smo se odpravili v hotel, kjer smo imeli kosilo.

Kosilo se ni preveč razlikovalo med klubi in tudi ni bilo pretirano pestro. Običajno je šlo za ‘tipično športno kosilo’: piščanec, riž ali testenine in nekaj zelenjave. Ni šlo ravno za gurmansko doživetje… Po kosilu je sledil počitek v sobah, ki je običajno trajal do malice, ki je bila na sporedu okoli 17. ure oziroma približno 3 ure pred tekmo. Med počitkom sem običajno za pol ure zaprl oči, preostali čas pa sem zapravljal z gledanjem televizije, brskanja po telefonu ali pa z reševanjem križank, ki so mi zelo pri srcu.

Po malici, ki je bila običajno v obliki toasta in nekaj sadja, smo se odpravili na sestanek v sejno sobo, kjer smo izvedeli začetno postavo in se pogovorili o načrtu za tekmo. Po sestanku smo se odpravili v sobe, pospravili svoje stvari in se odpravili proti avtobusu, ki nas je odpeljal na stadion. Tja smo po navadi prispeli slabi 2 uri pred tekmo. Sledil je ogled zelenice, preoblačenje, preventivne vaje, masaže, bandaže in ostala priprava na tekmo v ogrevalni sobi ali pri fizioterapevtu.

Sam sem si vselej rad v garderobi ločil opremo za ogrevanje od opreme za tekmo in si vse postavil na isto mesto, da sem točno vedel, kaj imam kje. Prav tako nikdar nisem želel videti, da so rokavice ali dres na tleh, saj se mi to ne zdi spoštljivo. Verjamem, da si marsikdo misli, da sem malo čez les, a kot sem omenil že na začetku: vsak športnik ima določene rituale, ki mu psihično pomagajo, da se na tekmi bolje počuti. Ta je bil en izmed mojih. Sem se pa v svoji karieri prepričal, da vsekakor ni med najbolj čudnim, ki sem jih videl…

Vratarji smo se na ogrevanje vselej odpravili pred preostankom ekipe, običajno 50 minut pred začetkom tekme. Po opravljenem ogrevanju smo se vrnili v slačilnico, kjer smo se preoblekli v drese, trener pa je imel še zadnji govor pred začetkom. Zelo rad sem imel, če sem se v slačilnico vrnil dovolj zgodaj, da sem se lahko v miru pripravil na tekmo. Če sem prišel prepozno in še nisem bil pripravljen, medtem ko je sodnik že histerično piskal v piščalko, kar je pomenilo, da je čas za odhod na igrišče, sem bil po nepotrebnem nervozen, kar vsekakor ni pomagalo pri zbranosti za tekmo.

Med samo tekmo nisem imel posebnih ritualov, moral sem skrbeti le za to, da sem ostal ogret, sploh v zimskem času in na tekmah, ko ni bilo veliko dela. Še danes sem prepričan, da so tekme, ko imaš malo dela, najtežje. Morda se sliši čudno, a dejstvo je da je veliko težje držati koncentracijo, če nisi veliko vključen v igro, hkrati pa moraš biti pripravljen na tisto eno posredovanje, ki največkrat pride proti koncu tekme in lahko odločilno vpliva na končni rezultat.

Po končani tekmi smo se stuširali, pojedli pice in se odpravili domov. Osebno sem noč po končani tekmi vselej zelo težko zaspal, saj me je še držal adrenalin tekme, vselej pa sem tudi intenzivno razmišljal o poteku dogajanja, kaj je bilo dobro ter kaj bi lahko ali moral narediti bolje. To razmišljanje in premlevanje je trud, da bi vseeno čim hitreje zaspal, samo še poslabšalo. Če smo imeli tekmo ob 20. uri, sem vedel, da ne bom zaspal pred tretjo uro zjutraj. Če pa je bila tekma na sporedu prej, recimo ob 15.00 ali 18.00, je bilo še nekaj upanja, da bom zaspal pred prvo uro zjutraj…

Zelo podoben režim smo imeli tudi pri Genoi, le da smo se v karanteno odpravili že dan prej. Običajno smo imeli dan pred tekmo popoldanski trening, po katerem smo se z avtobusom skupaj odpravili v hotel, kjer je sledila večerja in nato večerni počitek. Zjutraj smo imeli zajtrk, na katerega smo šli po želji, ob kateri koli uri je komu najbolj ustrezalo. To se mi zdi tudi najbolj smiselno, saj smo ljudje različni, nekateri radi dlje spijo in gredo na zajtrk kasneje, sam pa spadam med druge, saj se načeloma zbudim zelo zgodaj in sem posledično največkrat na zajtrku med prvimi. Po zajtrku smo se skupaj odpravili na stadion, kjer smo prav tako kot pri Olimpiji opravili raztezanje in razgibavanje, običajno pa smo na hitro še enkrat povadili prekinitve za tekmo. Preostanek dneva je potekal zelo podobno kot pri Olimpiji.

Ob tem preprosto moram z vami deliti zelo zanimivo anekdoto. Še danes se v živo spomnim dneva, ko je bilo na sporedu finale svetovnega prvenstva v Katarju 2022 med Argentino in Francijo. Bili smo v hotelu pred domačo tekmo s Frosinonejem. Finalna tekma svetovnega prvenstva je bila izjemno napeta in ko bi sledil najboljši del, smetana na vrhu torte, torej izvajanje enajstmetrovk, smo imeli z ekipo na sporedu sestanek pred našo tekmo. Verjamem, da bi bili prav vsi rajši prikovani pred televizijske ekrane, a takšen je bil razpored, ki smo se ga morali držati. Da je to del naše službe, nam je povedal tudi naš trener, ki je rekel: „Fantje, vem da bi raje gledali finale svetovnega prvenstva, sam bi bil najraje med vsemi tukaj pred televizijo, a to je del profesionalizma…“

Če sem komu verjel, sem verjel njemu. Razlog? Ker je bil sam svetovni prvak z Italijo leta 2006, ko so na finalni tekmi, na isti način, po izvajanju enajstmetrovk premagali Francoze. Prepričan sem, da bi ob spremljanju podoživljal te neopisljive in prelepe trenutke, ki jih je doživel leta 2006, a se je kljub temu držal urnika, kar priča o tem, kako resno in vestno jemlje svoje delo. To ga je nenazadnje pripeljalo do naslova svetovnega prvaka in trenerskega stolčka v Serie A.

Preberite še

Tako nekako je potekal moj običajni dan tekme. Če se malo pošalim, mi je bil najboljši del tekme dan oziroma jutro po tekmi, seveda če smo zmagali. Ko se po tekmi utrujen zbudiš s zavedanjem, da si z ekipo dan prej opravil svoje delo in da si bil nagrajen za svoj trud, je to eden izmed boljših občutkov. Diametralno nasprotje pa je seveda jutro po izgubljeni tekmi. A prav v takšnih jutrih in dnevih po neuspehih se pokažejo pravi karakterji. Porazi so del športa in se dogajajo in se bodo vedno dogajali. Prav zaradi njih je občutek po zmagah toliko slajši. Hitro bi ta občutek izgubil svoj pomen, če bi neprestano zmagovali in ne bi nikdar občutili grenkobe poraza. Do naslednjič – na nove zmage!