Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Kot nogometaš osvojil ligo prvakov, kot človek se je na treninge vozil s Smart Fortwo

Objavljeno 24. avgusta 2024 23. avgusta 2024

Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM

Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.

Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes vratar nekdanjega slovenskega prvaka iz Domžal, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.

Večina ljudi si ob omembi nogometaša predstavlja lepa dekleta, vile in luksuzne avtomobile. Delno je to res, vendar to še zdaleč ni pravilo. Sam sem bil priča temu, kako je od posameznika odvisno, ali bo “zapadel” v luksuzno življenje in zapravljal velike količine denarja, ali pa bo živel bolj umirjeno, skromnejše življenje, ki si ga lahko privošči večina.

Ko sem prišel v Genoo in se prvič pripeljal v trening center, sem vozil družinski avto Renault Laguna, ki, roko na srce, ni bil ravno najmlajši, a nam je dobro služil. Ne bom lagal, da sem se ob pogledu na nekatere jeklene konjičke mojih takratnih soigralcev počutil nekoliko nelagodno. A po drugi strani sem vedel, da imajo nekateri izmed njih za seboj bogate kariere in so v življenju zaslužili neprimerno več kot jaz, ki sem bil ob prihodu komaj polnoleten. Če pogledam nazaj, sem imel za “smrkavca” dejansko kar soliden avtomobil.

Kmalu sem spoznal, da je promet v Italiji milo rečeno kaotičen – zato mu bom v bližnji prihodnosti namenil celotno zgodbo, saj bo zanimivo… Predvsem me je vedno zmotilo neskončno dolgo iskanje prostega parkirnega mesta pred blokom, v katerem sem živel. Zato sem kmalu parkiral avto v parkirno hišo hotela, kjer smo imeli karantene pred tekmami, in se na treninge odpravljal peš, saj sem živel le 15 minut hoje od trening centra.

Glede avtomobila v parkirni hiši pa imam zanimivo anekdoto. Avto sem pustil tam, saj sem mislil, da nikogar ne moti, in da ga bom odpeljal nazaj v Slovenijo, ko bomo imeli kakšen prost dan. No, vse skupaj je trajalo nekoliko dlje, kot sem sprva načrtoval, in avto je v garažni hiši “počival” skoraj dva meseca. Dokler me ni naš team manager poklical in vprašal, kje imam avto. Sprva nisem vedel, za kaj gre, potem pa mi je povedal, da ga je klical lastnik hotela in mu povedal, da v garažni hiši že dva meseca stoji avto s slovensko registrsko tablico.

Premium paket po dveh mesecih v hotelski garaži

Zanimalo ga je, ali pripada kateremu od nas, nogometašev. Ker sem bil v ekipi edini Slovenec, sem bil “glavni osumljenec”. Ni mi preostalo drugega, kot da priznam in avto umaknem. Sprva mi je lastnik hotela “zagrozil” s plačilom parkirnine za dva meseca, ki bi nanesla kar precej denarja, a smo se na koncu dogovorili, da bo dovolj, če avto samo nemudoma umaknem. Nisem si mislil, da je lahko avto tako zelo umazan in prašen po dveh mesecih stanja v pokriti garažni hiši. Prvo opravilo, ki sem ga zato moral nujno opraviti, je bil obisk avtopralnice in izbira premium paketa pranja, ki je vključeval vsa mogoča čistila in predpranja, da sem avto uspel spraviti v dokaj zgledno stanje. Bolje, da ne vem, kaj si je ubogi delavec v avtopralnici mislil, ko sem mu pripeljal svoj avtomobil…

Morda sem zašel s teme, za kar se opravičujem, saj vem, da vas bolj zanima, katere Ferrarije, Lamborghinije in Aston Martine so vozili moji soigralci. Ne bom lagal, da so bili nekateri jekleni konjički prava paša za oči. Osebno so se mi najbolj vtisnili v spomin črn Bentley Flying Spur, Mercedes GLE 400 in vsekakor Lamborghini Urus, ki je še posebej izstopal zaradi, meni izjemno lepe, sive mat barve. Definitivno ne smem pozabiti na Ferrarija, ki sta ga imela soigralca. Prvi je imel črnega, drugi pa rdečega – pa ne le enega, kot se je kasneje izkazalo, ampak kar dva…

Niso pa vsi igralci imeli tako izstopajočih avtomobilov. Če dobro pomislim, jih je večina vozila dokaj običajne avtomobile, ki niso tako zelo izstopali kot zgoraj našteti. Zanimivo je, da se je eden najboljših igralcev, s katerim sem imel čast igrati in ki ga globoko spoštujem, ne samo zaradi kariere, ki jo je ustvaril – mimogrede osvojil je ligo prvakov – ampak predvsem zaradi tega, kakšen človek je, na treninge običajno pripeljal s Smart Fortwo.

Preberite še

Če ne veste, kakšen avto je to, si predstavljajte avtomobilček za golf, ki je zaprt in ima samo sprednja dva sedeža. Ko so ga vprašali, zakaj vozi tak avto, sem videl, da ima podobne težave kot jaz. Preprosto je rekel, da mu je mučno vsakodnevno iskanje parkirnega prostora in da mu ta majhen avto več kot zadostuje, da brez težav pride od doma do trening centra.

Imam še eno zanimivo zgodbo, ki se tiče avtomobilov v našem voznem parku. Navada je bila, da si lahko pustil ključe avta pri ekonomu, če si želel, da ti ga zaposleni iz bližnje avtopralnice odpeljejo na pranje, medtem ko smo imeli trening. Vse je vedno potekalo brez težav, razen enkrat, in prav takrat je bil “glavni junak” eden izmed Ferrarijev. Na poti v avtopralnico se je zgodila nesreča, kjer je omenjeni Ferrari precej nastradal. Lastnik seveda ni bil vesel, a najpomembneje je bilo, da je nastradala le pločevina. Pošalil se je, da to niti ni takšna težava, saj ima doma še en podoben Ferrari. Sprva mu marsikdo ni verjel, tudi jaz ne, a glej ga zlomka – naslednji dan je prišel z drugim, še novejšim rdečim Ferrarijem. Prepričan sem, da od takrat naprej ni več puščal ključev za pranje, ampak se je raje sam odpeljal do avtopralnice…

Avtor: Uredništvo Planet nogomet