Zgodbe z druge strani – Luka Guček: Kako sem se počutil, ko sem pri petnajstih izvedel, da me želi Betis? Kje naj sploh začnem…

Objavjeno 7. januarja 2025 6. januarja 2025

Piše: Luka Guček. Grafika: WPM

Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.

Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet priključil slovenski obrambni nogometaš Luka Guček. Luka Guček je eden tistih, ki so jih tuji klubi opazili že v njihovih rosnih letih. Ko ni bil še niti polnoleten, je zapustil varno domače okolje in odšel na dolg pot v vročo, neznano in tako zelo drugačno Andaluzijo. V Španiji se je kot golobradi šestnajstletnik začel dokazovati v mladinskem pogonu Betisa, kar je bila nepozabna avantura. Avantura, ki jo bo delil tudi z vami, bralci spletne strani Planet nogomet. Luka Guček, danes profesionalni nogometaš, ki se dokazuje v Ukrajini, je na Planet nogomet prišel za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.

Prvič, ko sem slišal za Betis? Ne spomnim se točno, kako je takrat vse skupaj potekalo… Vem pa, da je bilo govora o kar nekaj klubih. Omenjal se je Udinese, pri katerem sem bil na preizkušnji, govorilo se je o Fiorentini, pa še en klub, sem že pozabil… In, jasno, Betis. Od tega je minilo že kar nekaj časa in ne spomnim se povsem dobro, kako sem takrat dojemal vse skupaj. Vem pa, da sem bil vzhičen. Star sem bil 15, 16 let, zame pa se je zanimal tako ugleden klub, kot je Betis. Noro.

Dejansko danes vem, da se takrat še nisem povsem dobro zavedal, kaj se sploh dogaja. Težko sem vse skupaj dojel… Takrat sem vedel – Betis je velik klub. Igra v Španiji. V La ligi. Z Realom. In Barcelono. Ampak da bi si lahko predstavljal, kako velik je v resnici… Ne, to pač ne. Je pa tako: ko si star 15, 16 let, in se začne omenjati kluba, kot sta Betis in Fiorentina, se seveda po domače povedano ‘napališ’. Občutek je bil enkraten in ko danes pogledam nazaj, so to res lepi spomini. Še danes se v živo spomnim, kako pozitivno sem bil presenečen, ko se je začelo dogajati vse skupaj. Meni!

Luka Guček: “In da – bilo me je tudi strah”

A ko si star 15, 16 let, seveda ni enostavno oditi od doma. Imel sem srečo, da so me domači ves čas podpirali, hkrati pa sem ne glede na vse čutil tudi, da jim ni ravno vseeno. Verjamem, da za starša res ni enostavno, ko se mora soočiti z idejo, da bi njegov otrok lahko odšel pri teh letih tako daleč stran od doma… Sam, brez vseh. Ko se tisto začetno navdušenje poleže, seveda začneš razmišljati o vsem skupaj. O tisoč in eni stvari. Potem pa pride tudi strah. In da – bilo me je tudi strah.

Nisem vedel, kaj pričakovati. Povsem novo življenje, čez noč moraš postati samostojen. Greš v tujino, ampak se ne zavedaš, kaj te tam čaka. Po drugi strani pa sem ves čas govoril, da bom nekoč nogometaš. Ko sem bil še majhen fant in so me spraševali, kaj bom po poklicu, sem vedno govoril, da bom nogometaš. Profesionalni nogometaš! Tako da… Na koncu se mi je želja uresničila, tedaj pa se mi je preprosto ponudila priložnost, ki sem jo ne glede na vse želel sprejeti. In sem se odločil za to.

Zadnji dnevi? Pestri in živčni!

Kar se je začelo z govoricami, se je zaključilo s prestopom. In napočil je trenutek selitve. Zadnji dnevi pred odhodom od doma so bili res pestri in predvsem živčni. Ne samo pri meni, predvsem pri družini. Nismo vedeli, v kaj se spuščamo… Družina me je vedno podpirala, vedno mi je stala ob strani, mama in oče sta me ves čas z veseljem vozila na treninge in verjela, da mi lahko uspe.

Toda nihče si ni zares predstavljal, kaj pomeni biti profesionalni nogometaš. Pred tem se nihče v družini ni ukvarjal s športom na najvišji ravni, zato je bilo soočenje z realnostjo, da sin odhaja od doma, toliko težje. Dnevi selitve so bili zato res dnevi ogromne živčnosti.

In potem pride trenutek, ko greš. Ko smo šli, je bilo še OK. Nato pa… Ko se je zgodil podpis pogodbe, starši so bili seveda zraven, saj sem bil tedaj še mladoleten, so se nato morali jasno vrniti nazaj domov. In tega trenutka se spomnim, kot da se je zgodil včeraj. Oni so šli, jaz pa sem ostal tam. V Španiji. Sam. Tedaj so me, priznam, preplavila čustva.

Tudi zame, lahko si le predstavljam, kako je bilo šele za mamo in očeta. Sina sta pri šestnajstih pustila več kot 2500 kilometrov stran od doma. V tuji državi. Ob tem bi rad poudaril, da sam osebno nikdar nisem imel nelagodnega občutka, je bilo pa vse skupaj res nekaj novega. In jasno je, da se moraš na to tudi navaditi.

Preberi več

Toliko za tokrat, v naslednji Zgodbi z druge strani pa vam zaupam tudi, česa sem se najbolj bal ob selitvi v Španijo, česa sem se najbolj veselil in kako sem se soočil z dejstvom, da sem praktično čez noč postal samostojen.