Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Ko sem še enkrat pogledal, sem videl, da resnično manjka del sicer gigantskega mostu
Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes vratar nekdanjega slovenskega prvaka iz Domžal, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
Prav na dan, ko nastaja ta zgodba, se je zgodila ena izmed največjih tragedij v zgodovini Genove – zrušil se je mogočni most Morandi. Da si lažje predstavljate, šlo je za skoraj 100 metrov visok most, ki je bil del avtoceste A10 in je bil dolg več kot en kilometer. V tragediji se je zrušil 200-metrski del mostu, pri čemer je življenje izgubilo 43 ljudi. Pisal se je 14. avgust 2018. Tega dne se živo spominjam in ga ne bom nikoli pozabil. Bil je torek in ravno ta dan sem se vračal iz Slovenije v Genovo.
Po poletnih pripravah nam je trener namenil dva dni počitka, kar sem izkoristil in se odpravil domov. Prvi naslednji trening smo imeli na sporedu popoldne, zato sem se zgodaj zjutraj odpravil na pot in računal, da bom brez težav prišel pravočasno. Pot je potekala gladko in po štirih urah vožnje sem se odločil, da se ustavim na počivališču in si privoščim odmor. V baru sem si naročil kavo in se usedel, da bi jo v miru popil. Ko sem pogledal na telefon, je eden od mojih takratnih soigralcev objavil fotografijo v naši WhatsApp skupini, kjer je v daljavi sicer bil viden most, a iz velike razdalje, za njim pa so se dvigali grozeči črni oblaki. Pod fotografijo je napisal: “Kaj je to?!”
Odgovor je povedal vse: “Tragedia.”
Sprva nisem dojel, kaj je mislil. Ko sem na hitro pogledal fotografijo, sem si mislil: “Kaj je to? To so pač nevihtni oblaki, očitno se pripravlja na nevihto.” Nič posebnega. Kmalu za tem je naš team manager odgovoril: “Tragedia.” Še vedno nisem vedel, za kaj pravzaprav gre. Ko sem se že hotel odpraviti naprej proti Genovi, me je poklicala mama. Javil sem se, ona pa me je takoj vprašala, če sem v redu. Nisem razumel zakaj, dokler mi ni povedala, da je slišala, da se je v Genovi porušil most. Ko sem to prvič slišal, nisem mogel verjeti. Kmalu so o tem dogodku poročali na vseh radijskih postajah in dojel sem, da je to dejansko res. Ko sem kasneje še enkrat bolj natančno pogledal fotografijo, sem videl, da na njej resnično manjka del sicer gigantskega mostu.
Ta most je povezoval avtocesto, ki je vodila iz centra mesta proti območju, kjer je bil med drugim tudi naš trening center. Ni mi preostalo drugega, kot da nadaljujem svojo pot proti Genovi v upanju, da se bom uspel prebiti do trening centra skozi mesto. To je bil seveda račun brez krčmarja. V Genovi je tisti dan vladal popolni kaos in praktično nemogoče se je bilo prebiti iz enega dela mesta v drugega.
V tistem času še nisem imel stanovanja in sem živel v hotelu. Tako sem imel praktično cel avto poln prtljage, saj sem pričakoval, da se bom v novo stanovanje vselil prav v tednu, ki je sledil. Na mojo žalost je bil tudi hotel, v katerem sem bil nastanjen, v istem predelu kot naš trening center, in priti do tja je bilo zaradi prometnega kolapsa misija nemogoče – najbrž v tistem trenutku to ne bi uspelo niti Tomu Cruisu. Tako mi ni preostalo drugega, kot da čakam, da se promet nekoliko sprosti.
Avto sem parkiral na eni izmed avtobusnih postajališč in čakal. Seveda je bil trening odpovedan, saj se je do trening centra uspelo prebiti le peščici soigralcev, ki so živeli na drugi, trening centru bližji strani Genove. Po treh neuspešnih poskusih, v katerih sem se z avtom premaknil za 10 metrov v eni uri, v želji, da bi se prebil do hotela, sem se že pripravljal, da bom noč preživel v avtu, ki bi se za en dan spremenil v avtodom. Na srečo sem imel s seboj tudi računalnik, ki je služil kot polnilnik za telefon, saj v bližini ni bilo nobene vtičnice, telefon pa se je že nevarno približeval 0 % baterije.
Bil sem popolnoma izgubljen
Ker je bila avtocesta neprevozna, so se vsa vozila z nje zgrnila v center mesta in popolnoma zablokirala vse poti. Neprestano so tulile sirene, in res ni bilo prijetno, saj se je v zraku čutilo, da se je zgodilo nekaj groznega.
Bil sem popolnoma izgubljen, saj sem bil v tistem času v Genovi šele nekaj dni in še nisem dobro poznal mesta. Poleg tega je bila moja italijanščina takrat še bolj “così così”, z angleščino pa si žal v Italiji težko pomagaš. Tako sem bil obsojen na čakanje in negotovost, kdaj in kako se bom sploh lahko prebil do hotela, ki je bil ena redkih stvari, ki sem jih takrat v mestu sploh poznal.
Na srečo sem imel vsaj telefon in posledično navigacijo, veliko pa sem bil na vezi tudi z domačimi, ki so mi občasno sporočali, kar so poročali mediji v Sloveniji. Po kakšnih osmih urah čakanja je moj n-ti poizkus, da se prebijem do hotela, vendarle obrodil sadove. Neizmerno sem bil vesel dejstva, da sem končno prispel v hotelsko sobo in da sem uspel priti do prenočišča.
Spoznal junaka, ki je preživel padec
Vsekakor nepozaben dan, a žal iz negativnih razlogov. Ko pomislim, da sem se še nekaj dni prej peljal čez ta most, me še vedno zmrazi misel, da bi lahko bil eden izmed 43 nič hudega slutečih žrtev, ki se žal niso nikoli vrnile domov. Naj počivajo v miru.
Da pa se bo zgodba končala malo bolj pozitivno, lahko povem, da sem imel to čast, da sem dve leti kasneje spoznal junaka, ki je preživel padec z mostu in jo je čudežno odnesel brez poškodb. Prišel nas je pozdravit na enega izmed naših treningov in nam zaupal svojo zgodbo. Ta je veliko bolj neverjetna kot moja, zato še toliko bolj cenim dejstvo, da si si vzel čas, mi namenil nekaj svoje pozornosti in prebral mojo tokratno Zgodbo z druge strani…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
Zgodbe z druge strani
#rokvodišek
#zgodbezdrugestrani
Deli s prijatelji