Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Kako sem si v zasebnem letalu s ponosom rekel: “Zdaj sem pa ‘taprav’ nogometaš!”
Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes vratar nekdanjega slovenskega prvaka iz Domžal, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
Prav v tem času pred sedmimi leti – neverjetno, kako hitro čas mineva – sem šel na prve poletne priprave z Genoo. Odšli smo v idilično avstrijsko alpsko vasico Neustift. Z letališča v Genovi smo se z manjšim letalom odpravili do Innsbrucka, od koder nas je nato klubski avtobus odpeljal do 30 minut oddaljenega Neustifta. Že dejstvo, da smo se peljali z zasebnim letalom, ki je bilo mišljeno le za igralce in strokovno vodstvo prve ekipe, in da nas je neposredno na letališču pričakal klubski avtobus, ki se je za to, da bi nam bil na voljo nemudoma ob prihodu, na pot odpravil že dan prej, me je navdalo s ponosom in mislijo: “Zdaj sem pa ‘taprav’ nogometaš!’“.
Ta misel se je še podkrepila, ko nas je pred hotelom pričakal pravi špalir naših navijačev, ki so nas pozdravili, oblečeni v drese in opremljeni z zastavami. To je v Italiji kar nekakšna tradicija, da najbolj zvesti navijači svoje ljubljence spremljajo tudi na pripravah. V ta namen klub organizira posebne pakete za navijače, ki vključujejo prenočitve, oglede treningov, pripravljalnih tekem in tudi spoznavanje ter fotografiranje z nogometaši.
Zakupljen smo imeli celoten hotel, ki pa je bolj spominjal na ogromno leseno kočo in se je s svojo podobo odlično vklopil v neokrnjeno naravo, ki ga je obdajala. Priprave v avstrijskem in italijanskem visokogorju so pravzaprav nuja za vse klube, saj je v velikem delu Italije v poletnih mesecih vročina enostavno prehuda za kvalitetno treniranje. Lahko povem, da je peklenska vročina skupaj z vlago v Genovi poleti res neznosna in je bil svež gorski zrak v Neustiftu pravo olajšanje. Večina klubov ima zato standardne poletne baze, kamor se nato vsako poletje odpravijo na priprave pred sezono.
Plan treningov med pripravami je zelo naporen, saj sta večino dni na sporedu po dva treninga, dopoldanski in popoldanski. Običajno smo imeli v 14 dneh priprav zgolj en prost dan, ki smo ga lahko preživeli poljubno. Večinoma so igralci ta dan izkoristili za počitek in sproščanje v bazenu, sam pa sem želel videti okolico, zato sem se skupaj s soigralcem iz Srbije odpravil na vožnjo s kolesom. Bil sem očaran nad lepoto te alpske vasice, nad neokrnjeno naravo, živalmi, ki se pasejo tik ob cesti, mogočnimi gorami, ki jo obdajajo, ter slapovi, ki derejo v dolino.
Skupaj z nami je na priprave odšel tudi klubski kuharski šef, ki nam je med treningi pripravljal izvrstno italijansko hrano. Lahko povem, da so Italijani zelo ponosni na svojo tradicijo in seveda tudi hrano in so pri določenih stvareh zelo strogi in pikolovski – sploh pri testeninah. Prav zato niso nič prepustili naključju in so, kot že rečeno, s seboj vzeli tudi kuharja in s tem poskrbeli za kvalitetno prehrano. To mi je bilo zelo všeč, saj rad dobro jem in mi je dejstvo, da me po napornem treningu čaka nekaj okusnega, med težkimi treningi dajalo dodatno motivacijo. Mogoče se to zdi komu malo čudno, ampak vsak najde motivacijo v različnih stvareh in dobra hrana je vsekakor visoko na moji lestvici.
Impresivno se mi je zdelo tudi dejstvo, da so celoten fitnes kompleks, ki smo ga imeli ob trening igrišču v Genovi, preselili v Neustift in ga postavili neposredno ob igrišča, kjer smo trenirali. Tako je bil občutek domačnosti še nekoliko večji. To samo kaže, kakšen logistični zalogaj pravzaprav so takšne priprave, in koliko truda je potrebnega s strani zaposlenih v klubu, da igralcem omogočijo nemotene priprave in vse potrebno za čimbolj kvaliteten trening in regeneracijo.
Po treningih smo se praviloma lahko šli ohladiti v bližnjo reko, ki pa je bila zaradi izvira visoko v gorah zelo hladna. A je to odlično za regeneracijo in res prija po napornem treningu, ko so noge utrujene in težke. Igrišča za trening so bila oddaljena približno 10 minut vožnje od hotela. Pred vsakim treningom so nas pred igriščem pričakali navijači, ki so se želeli fotografirati, dobiti avtogram, ali pa nas le pozdraviti. To je najlepši možen način, da začneš trening, saj ti dajo dodatno motivacijo in ko je težko, veš, da se moraš še bolj potruditi prav zaradi njih, ki nas tako zvesto spremljajo in spodbujajo v dobrem in slabem.
Tradicija na pripravah je tudi, da je običajno prva prijateljska tekma odigrana proti lokalnemu klubu. S tem se večji klubi na nek način zahvalijo in izkažejo spoštovanje lokalnim gostiteljem in jim priredijo nepozaben nogometni dan. Običajno je to prava veselica, saj se zbere celotna vas in spremlja obračun svojega kluba proti najboljšim klubom v državi. Zanimivo je bilo tudi dejstvo, da sem v hotelu spoznal kar nekaj zaposlenih iz bivše skupne države, ki so se, v želji po boljšem zaslužku, odpravili na delo v Avstrijo. V pogovorih sem izvedel, da je večini delo všeč in ne obžalujejo dejstva, da so se odpravili iz domovine.
Poletnih priprav sem se vedno zelo veselil iz več razlogov. Prvi je vsekakor izjemna narava in svež zrak, ki sta nas pričakala vselej, ko smo se odpravili v avstrijske Alpe. Drugič mi je bila neizmerno všeč gostoljubnost in prijaznost vseh zaposlenih v hotelu ter dejstvo, da smo imeli na dosegu roke praktično vse, kar si lahko zaželiš za nemoteno treniranje in pripravljanje na sezono. Tretji razlog, ki morda ni prav pogost, je dejstvo, da sem vedel, da nas čakajo naporni treningi, kar mi je osebno zelo všeč – malo mazohistično, ampak tako pač je pri meni (smeh).
Skratka celoten paket poletnih priprav mi je pisan na kožo in sem se zaradi tega vselej veselil tega dela sezone, ki pri večini velja za precej nepriljubljenega. Želel bi si, da bi lahko vsak nogometaš izkusil take vrste priprav in morda bi še kdo od mojih sotrpinov vzljubil kombinacijo narave, gostoljublja in naporov…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
