Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Vseeno, ali jutranja kava ali dopoldanski aperol, vedno pa ne glede na vse nogomet
Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes vratar nekdanjega slovenskega prvaka iz Domžal, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
Če bi me v tem trenutku nekdo vprašal, kaj najbolj pogrešam v povezavi z nogometom v Italiji, bi po vsej verjetnosti odgovoril, da je to njihova kultura navijanja in podpiranja svojega kluba. Večina navijačev v Italiji je svojemu klubu predana z vsem srcem in zanj navija že od otroštva. Običajno se navijaštvo prenaša iz roda v rod, zato za isti klub navija cela družina.
Lepo je videti, kako tekme obiskuje več generacij iste družine, od dedkov, očetov pa vse do vnukov. Tako se otroci že kot majhni poistovetijo s klubom, z leti pa se pripadnost in navijaška iskrica samo še povečujeta. Po mestu se navijači zbirajo že več ur pred tekmo – družijo se, pijejo, jedo, pojejo in se pogovarjajo ter “kujejo taktiko”, ki bi po njihovem mnenju moštvu pomagala do zmage. Vsi, od prvega do zadnjega, so v “polni bojni opremi”. Opremljeni so s šali, kapami, zastavami in oblečeni v drese.
V Genovi je bil običaj, da je ogromno navijačev na tekme prihajalo s skuterji, saj je ta oblika transporta najbolj priročna v smislu parkiranja. Na dan tekme si tako lahko po mestu videl ogromno navijačev na skuterjih z velikimi zastavami in čeladami, ki so bile poslikane in polepljene z logotipi v barvah kluba. Na stadionu praktično ni bilo navijača, ki ne bi imel vsaj ene stvari, s katero bi izrazil, za kateri klub navija.
Že na običajen dan, ko sem se sprehajal po mestu, sem videl nemalo zastav, ki so jih domačini imeli obešene na svojih balkonih. Ker sta v Genovi dva kluba – Genoa in Sampdoria – je bilo zanimivo opazovati, kako lahko v nekaterih delih mesta vidiš več rdeče-modrih zastav, ki so pripadale navijačem Genoe, na drugem koncu pa več zastav navijačev Sampdorie.
Rok Vodišek: V barih debate o nogometu več dni po tekmah
Navijanje na stadionu je bilo vselej neverjetno. Že med ogrevanjem je bil domači sektor najbolj zvestih navijačev popolnoma poln, navijalo pa se je od začetka ogrevanja do zadnjega sodnikovega žvižga, velikokrat pa tudi še po njem. V primeru zmage se je rajanje prestavilo na ulice mesta in trajalo dolgo v noč. Tekma pa še zdaleč ni bila pozabljena že naslednji dan. Večkrat sem še nekaj dni po tekmi v raznih barih poslušal, kako so se obiskovalci med seboj pogovarjali in “pametovali” o tekmi – kaj bi lahko naredili bolje, kdo bi moral igrati in kdo “ni za nobeno rabo”. To so bile standardne debate ob jutranjih kavah in popoldanskem aperolu.
Kljub strasti, ki jo gojijo do ljubljenega kluba, navijajo dokaj kulturno in ne povzročajo nepotrebnih incidentov. Sam se ne spomnim, da bi bila kakšna tekma prekinjena zaradi pirotehnike, ki bi priletela na igrišče ali – še huje – zadela kakšnega nogometaša. Ne kurijo stolov in se ne pretepajo s policisti ali redarji. Tudi na derbiju della Lanterna med Genoo in Sampdorio, ko so strasti res zelo napete in je boj na igrišču ter ob njem neizprosen, nisem nikoli doživel večjih izgredov enih ali drugih navijačev. Navijaške skupine zelo rade pripravijo kakšno koreografijo, ki zbode nasprotnika, vendar vse še v mejah zdravega razuma.
Italijanom je nogomet zelo pomemben del življenja in ga ne smatrajo zgolj kot igro, pač pa jim pomeni veliko več. Ob spremljanju svojega kluba se sprostijo (če gre vse po njihovih načrtih, seveda), odmislijo vsakodnevne skrbi, se družijo s prijatelji in družino ter še več dni po tekmi podoživljajo občutke in strnjujejo vtise o predstavi svojih ljubljencev.
Nogomet zapisan v DNK
Navijaška kultura je v Italiji na zelo visoki ravni in vse zgoraj našteto je botrovalo temu, da sem se pri naših zahodnih sosedih vselej počutil kot pravi nogometaš. Žal v Sloveniji glede tega še nismo na takšni ravni in – roko na srce – verjetno nikoli ne bomo. Vseeno imajo Italijani tako bogato nogometno zgodovino kot le redkokateri narod. Nogomet in vse, kar spada zraven, jim je praktično zapisan v DNK.
Imamo pa odlično priložnost, da se po njih zgledujemo in poskušamo nekaj njihove strasti, pripadnosti in dojemanja nogometa prenesti tudi v našo prelepo deželo ter jo tako narediti še za odtenek lepšo.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
