Robustni branilec Dominik Ivkić po pol sezone v Sofiji obiskal Planet nogomet: “Ko sem odšel tja, sem iskreno mislil, da bo malce težje”
Tekst: David Klemenc. Foto: DALL-E & PFC Septemvri Sofia
Po izjemno uspešnem spomladanskem delu sezone 2025/26 v močni in nepredvidljivi bolgarski ligi ter kratkem, zasluženem dopustu v sončni Dalmaciji, kjer je užival v družbi nekdanjih soigralcev iz Kopra – prekaljenega Di Matea Lovrića in izkušenega Nika Omladiča –, se je na našem Planetu ustavil robustni grosupeljski steber obrambe Dominik Ivkić. Slednji je ob začetku letošnjega koledarskega leta okrepil vrste prvoligaškega kluba Septemvri iz bolgarske prestolnice Sofije, kamor je prestopil iz vrst edinega obalnega prvoligaša, kjer je pred tem zvesto služboval leto in pol.
“Nekoliko presenetljivo je prišel ta klic iz Bolgarije. Klub se je krčevito boril za obstanek in nujno so potrebovali nekoga, da takoj okrepi njihovo obrambno vrsto. Cilj je bil jasen: da pomagam klubu do varne uvrstitve in mirnega obstanka, kar nam je na koncu s skupnimi močmi tudi uspelo. Sam sem več kot zadovoljen s prikazanim, kar navsezadnje nazorno dokazujejo tudi moje visoke ocene na portalu Sofascore,” je svojo uspešno balkansko avanturo uvodoma slikovito opisal 28-letni nogometaš, ki je sezono sklenil s povprečno oceno 6,86.
Dominik Ivkić je v nadaljevanju za Planet nogomet hitro potegnil vzporednice med slovenskim in bolgarskim klubskim nogometom, kjer opazi nekaj očitnih razlik: “Mislim, da je bolgarska liga, kar zadeva dosti stvari, precej naprednejša od naše. Tudi oziroma predvsem po obiskanosti stadionov in sami medijski pokritosti. No, tisti prvi trije ali štirje klubi z vrha so prav tako finančno res zelo močni. Igra se izrazito trd, fizični nogomet. Po drugi strani je pri nas v Sloveniji dosti več taktike, pa tudi trenerski kader je verjetno bolj strokovno usposobljen. V Bolgariji, recimo, veliko razliko z individualnimi potezami naredijo predvsem izjemno kvalitetni tujci. Ko sem odšel tja, sem iskreno mislil, da bo malce težje, v vsakem primeru pa sem se hitro privadil. Lahko pa zagotovo rečem, da ko odigraš dobro sezono v Bolgariji, se kasneje lažje prodaš s tem pedigrejem, kot pa neposredno iz naše lige.”
Ivkić od eksotične Estonije do razpada sistema v Zagrebu
Elitna bolgarska Efebet liga, ki jo je letos osvojil Gašper Trdin z Levskim, nikakor ni bila njegova prva izkušnja s tujim nogometnim kruhom, saj ima ta nepopustljivi branilec za sabo že izjemno pestro in razgibano športno pot. “Začel sem doma pri Brinju, nato pa sem šel preko Interblocka, Domžal in Fužinarja prvič v tujino. Moja prva postaja je bil Tallinna Kalev v Estoniji. To je bila res nekoliko eksotična nogometna destinacija, a tisti čas, ki sem ga preživel tam, kljub vsemu ohranjam v zelo lepem spominu. Talin je čudovito mesto, pa tudi klub je bil takšen, da so bile ne glede na estonsko nogometno majhnost zadeve vrhunsko in zelo lepo urejene,” se spominja Ivkić. Po tej baltski avanturi je sledila selitev precej bližnje domu, saj je odšel v Zagreb k nekoč stabilnemu in uglednemu hrvaškemu prvoligašu Hrvatskemu Dragovoljcu.
“Z Dragovoljcem smo takrat prepričljivo osvojili drugo ligo in se uvrstili stopničko više. Odigral sem tri prvoligaška srečanja, nato pa se je v klubu žal začel popoln razpad sistema. Okoli kluba se je smukalo ogromno enih čudnih ljudi, vlekle so se popolnoma nerazumljive poteze. Zato sem se hitro poslovil in odigral še preostali del sezone v Sesvetah,” se epizode na Hrvaškem spominja nekdanji mladinski slovenski reprezentant, ki je za selekcijo do 19 let odigral kar 22 tekem.
Po dokončnem odhodu iz hrvaške prestolnice je Dominik Ivkić še eno polno leto uspešno odigral v vedno zahtevni kosovski superligi, nato pa je sledila velika vrnitev domov, kjer je oblekel prepoznavni rumeno-modri koprski dres. “V Kopru je bilo verjetno najboljše od vseh klubov, v katerih sem bil do sedaj. Okolje je izjemno urejeno, o samem mestu pa sploh ne gre izgubljati besed, saj je čudovito. Imeli smo res dobro klapo v slačilnici, pa tudi vodstvo kluba je bilo odlično. Ko sem kasneje dobil tisto konkretno možnost za ponovni odhod v tujino, mi pri prestopu niso povzročali prav nobenih težav. Ravno obratno – bili so iskreno veseli zame, da se mi je ponudila takšna priložnost,” je pojasnil leta 1997 rojeni nogometaš.
Je napočil čas za vrnitev nazaj domov?
Uradna pogodba s Septemvrijem mu je zdaj dokončno potekla, nove zvestobe pa z bolgarskim klubom ni podpisal, zato se v vroč poletni prestopni rok podaja kot prost igralec z odprtimi kartami. “V Septemvriju sem uspešno dosegel vse zadane cilje in mislim, da je zdaj pravi čas za nekaj novega. Agent pravi, da je trenutno še nekaj zanimivih opcij v Bolgariji odprtih, tako da bom v naslednjih dneh še natančno videl, kaj bo najboljše za mojo prihodnosti.”
No, kljub mamljivim ponudbam iz tujine pa robustni obrambni igralec odkrito priznava, da mu morebitna vrnitev na domače slovenske zelenice ne bi predstavljala prav nobenih težav: “No, mislim sicer, da sem sedaj osebno v najboljših nogometnih letih za igranje v tujini, a priti v nek ambiciozen in dober domač klub nikakor ne pomeni koraka nazaj v karieri.”
Seveda se ob teh besedah takoj poraja vprašanje – bi to po več kot desetih dolgih letih morda lahko bila velika vrnitev v njegov matični klub? V Grosuplje? Tam se piše res imenitna nogometna zgodba… “Ah, nikoli ne reci nikoli! Dobro se spomnim, da ko sem pri petnajstih letih odšel iz Brinja v Domžale, je bilo to še čisto majhno športno društvo. Res si ne bi nikoli mislil, da bo moj klub prišel tako daleč – vse do velikega finala pokala in zgodovinskega napredovanja v prvo ligo,” je z nasmeškom zaključil Ivkić in s tem morda potihoma namignil, da romantična vrnitev domov sploh ni tako nemogoča, kot bi se marsikomu zdela na prvi pogled…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
