Almir Sulejmanović leta 1998 zraven pri prvi veliki pokalni senzaciji: “Šoškić nas je selekcioniral, nato pa igral proti nam in izgubil”
Tekst: David Klemenc. Foto: Danilo Vezjak & YouTube (posnetek zaslona)
V sredo bo Celje gostilo finale pokala Pivovarna Union, ki bi ga še pred meseci napovedal le malokdo. Spopad drugoligaškega Brinja iz Grosuplja in stabilnega prvoligaša Aluminija iz Kidričevega je eden najbolj nenavadnih finalnih parov v zgodovini samostojne Slovenije. A ko beseda nanese na pokalna presenečenja, se v spomin takoj prikrade leto 1998. Leto, ko je velenjski Rudar razbil hegemonijo velikanov in dokazal, da nogometna romantika še živi.
O tistih nepozabnih časih smo se pogovarjali z Almirjem Sulejmanovićem, danes priznanim strategom Dravinje, ki je v svoji igralski karieri dosegel to, o čemer sanja vsak nogometaš – v dveh finalih je dvignil dve lovoriki z dvema različnima kluboma.
Po porazu simultanka na stadionu Ob jezeru
Pred letom 1998 je bil pokalni prestol rezerviran za Maribor, ljubljansko Olimpijo ali Muro. Velenjski Rudar je bil v tej enačbi le obrobni igralec, a usoda je tedaj skoraj na prelomu tisočletja spisala filmski scenarij.
“Z Rudarjem sem lovoriko osvojil v sezoni 1997/98. Posebna zanimivost tistega finala je bila, da je ekipo Rudarja selekcioniral žal že pokojni Miloš Šoškić. Toda v finalu je Šoškić vodil naše nasprotnike, Primorje iz Ajdovščine, in tako rekoč izgubil proti svoji lastni selekciji,” je z nasmeškom na obrazu čas za Planet nogomet nazaj zavrtel Almir Sulejmanović, ki je s soigralci na poti do velikega finala izločil Branik Šmarje (3:0), Triglav Kranj (1:0), Vevče (5:0) in Muro (4:2).
Velenjčani so takrat premogli izjemen igralski mozaik. Zeleni dres kluba iz rudarskega mesta so ob našem sogovorniku med drugim nosili tudi Mladen Dabanović, Dušan Kosić, Danijel Brezić, Jernej Javornik, Zoran Pavlović, Živojin Vidojević, Samir Balagić, Saša Gajser… “Mislim, da smo imeli zares dobro ekipo, pravo mešanico mladih domačih fantov in nekaterih izkušenih starejših tujcev. Prvo tekmo v Ajdovščini smo sicer izgubili z 1:2, vendar smo v Velenju na povratnem obračunu slavili gladko s 3:0,” se sanjskega preobrata spomni Sulejmanović.
Finale se je za Primorje sicer začelo sanjsko. Na prvi tekmi v Vipavski dolini sta Patrik Ipavec in Borivoje Lučić že v uvodnih desetih minutah poskrbela za vodstvo z 2:0. Da je Rudar ostal živ, je v 76. minuti poskrbel Zoran Pavlović. Na povratni tekmi je Rudar slavil s 3:0, dvakrat je zadel Živojin Vidojević, v 93. minuti pa je Aleš Purg. Ob tem je zanimivo, da sta se tekmeca med obema pokalnima tekmama pomerila tudi v prvenstvu. V Velenju je Primorje slavilo s 3:1. Toda ko je šlo za lovoriko, je Rudar pokazal boljši obraz.
Z zmago si je Rudar priigral prvo in do danes edino lovoriko v slovenskem nogometu na najvišji ravni, obenem pa si je priigral tudi nastop v Evropi. To ni bilo prvič, leta 1995 je že igral v pokalu Intertoto, je pa poleti 1998 spet pisal zgodovino in dosegel tako prvo mednarodno zmago kot tudi napredovanje. “Če me spomin ne vara, smo v evropskem tekmovanju premagali Moldavce, nato pa morali priznati premoč varaždinskemu Varteksu,” dodaja nekdanji nepopustljivi branilec. Rudar je FC Tiraspol izločil z 2:0, z identičnim rezultatom pa je nato izgubil proti Hrvatom.
“Sem ti rekel, sem ti rekel!”
Sulejmanović pa se ni ustavil le pri enem naslovu. Leta 2005 je bil del zasedbe, ki je Celju prinesla sploh prvo pokalno lovoriko v zgodovini kluba. Finale proti takrat močni Gorici, za katero so igrali Miran Burgić, Valter Birsa, Andrej Komac, Miran Srebrnič, Aleš Kokot, Mitja Pirih, Saša Ranić in drugi, je postreglo z osebno anekdoto, ki je Sulejmanović ne bo nikdar pozabil.
“Nekaj dni pred velikim finalom sem predsedniku Marjanu Vengustu samozavestno dejal, da bomo zmagali z 1:0 in da bom prav jaz tisti, ki bo dosegel zmagoviti zadetek. Ob proslavljanju gola se na posnetkih lepo vidi, kako tečem proti njemu in s prstom kažm nanj. Govoril sem mu: ‘Sem ti rekel, sem ti rekel!’ Na pokalno tekmovanje me vežejo zares čudoviti spomini. Dva finala, dve lovoriki z dvema kluboma,” nostalgično pripoveduje Sulejmanović. Ob tem je zanimivo, da je NZS v uradnih dokumentih gol pripisala Vladimirju Lunguju, ki naj bi zabil avtogol…
Brinje in Aluminij povsem zasluženo
Letošnji finale med Brinjem in Aluminijem morda na prvi pogled ne prinaša najbolj zvenečih imen slovenskega klubskega nogometa, a Sulejmanović poudarja, da sta si oba kluba svojo vstopnico za celjski spektakel prislužila s trdim delom in pogumom.
“Letošnji finale morda po imenih klubov ni najbolj atraktiven za širšo javnost, vendar sta si oba kluba povsem zasluženo priigrala pot do končnega obračuna! Aluminij je prvoligaš, ki je skozi celotno sezono zagotovo igral močnejše in težje tekme. To je njihovo tretje finale in pravijo, da gre v tretje rado. Za Kidričane sem pred leti tudi sam kratek čas igral, kasneje pa tam treniral selekcijo U17,” pravi 48-letni strokovnjak.
Na drugi strani bo Brinje Grosuplje, ekipa, ki je na poti do finala poskrbela za pravi pokalni masaker favoritov. “Brinje je izločilo Maribor, Olimpijo in Radomlje, ob tem pa igrajo zares lep, dopadljiv nogomet. Hkrati so v krčevitem boju za uvrstitev v prvo ligo. To je zgodovinska priložnost za oba kluba in menim, da izrazitega favorita ni,” je pred enim najbolj nenavadnih, a kljub temu nič manj razburljivih finalnih obračunov slovenskega pokala za Planet nogomet zaključil Almir Sulejmanović.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
