19-letna novopečena reprezentantka Slovenije Jona Javorič obiskala Planet nogomet: “Nisem si predstavljala, da se bo zgodilo tako hitro”

Nekatere zgodbe se pišejo počasi, druge pa dobijo pospešek, ki ga ne morejo predvideti niti največji optimisti. Jona Javorič, krilna napadalka ŽNK Radomlje, je pred leti kot 11-letna deklica v enem izmed intervjujev povsem iskreno razkrila svoje sanje: zaigrati za slovensko reprezentanco in postati pevka. Danes, le nekaj let kasneje, je mikrofon morda res pospravljen v kot, a nogometni čevlji so tisti, ki narekujejo ritem njene kariere.

Mlada nogometašica, ki je svojo pot začela v fantovskem okolju na Viru in kasneje v Radomljah, se je skozi leta izoblikovala v eno najbolj prodornih igralk slovenske lige. Njen razvoj ni ostal neopažen; nedavno je prejela tisti največji in najpomembnejši klic: vpoklic v člansko reprezentanco Slovenije.

Z 19-letno Jono smo se pogovarjali o njenem nogometnem odraščanju, neprecenljivih izkušnjah igranja s fanti, sodelovanju z legendarnim Matejem Rožičem Mavričem ter o zgodovinski priložnosti, ki čaka njo in njene soigralke: velikem finalu ženskega pokala proti soboški Muri.

Jona, pred leti si kot 11-letna deklica dejala, da je tvoja največja želja zaigrati v slovenski ženski članski reprezentanci. Kakšni so bili občutki ob prvem vpoklicu, ki si ga prejela pred kratkim, in ali sploh verjela, da se bodo sanje uresničile tako hitro?

• • Občutki. so bili zelo lepi. Nisem si predstavljala, da se bo zgodilo tako hitro. Ko sem prejela vpoklic, sem potrebovala nekaj časa, da sem dojela, da je to res.

Svojo pot si začela pri NK Vir, nato pa tudi v Radomljah sprva trenirala v fantovskem delu kluba. Kako močno je igranje s fanti v tistih rosnih letih izoblikovalo tvoj slog igre, predvsem hitrost in spretnost, po katerih si danes prepoznavna na krilnem položaju?

• • Igranje s fanti je bilo zame izjemno pomembno. Tempo igre je bil višji, dueli bolj intenzivni, kar me je prisililo, da sem hitreje razmišljala in se odločala. Mislim, da mi je to dalo veliko pri hitrosti, agresivnosti in tehnični samozavesti, ki jo danes prinašam na krilnem položaju.

V klubu si že vrsto let in veljaš za eno tistih igralk, ki so dobesedno zrasle z rumenosrčno družino. Kaj zate pomeni braniti barve Radomelj in kako si v vseh teh letih videla razvoj kluba, ki danes kroj vrh slovenskega ženskega nogometa?

• • ŽNK Radomlje je klub, ki mi pomeni veliko. Tukaj sem nogometno zrasla, naredila prve korake in napredovala skozi vse selekcije. V teh letih sem videla ogromen napredek, tako v organizaciji kot kakovosti ekipe. Danes smo resen klub, ki se bori za vrh slovenskega nogometa, kar je rezultat dolgoletnega dela.

Pred vami je zgodovinska priložnost – finale pokala proti Muri, kjer boste lovile prvo klubsko lovoriko. Mura velja za favoritinjo, a pokal piše svoje zgodbe. Kje vidiš ključ do uspeha in koliko bi tebi osebno pomenilo, da s svojim matičnim klubom dvigneš to lovoriko?

• • Mura je zagotovo favoritinja, ampak pokalna tekmovanja so vedno posebna. Ključ do uspeha bo disciplina, ekipni duh in izkoriščanje naših priložnosti. Verjamem, da lahko presenetimo. Osebno bi mi ta lovorika pomenila veliko, saj osvojiti nekaj takega s klubom, kjer sem začela, bi bilo res nekaj posebnega.

V tisti tvoji znameniti izjavi si poleg nogometašice omenila tudi željo, da bi postala pevka. Je glasba še vedno del tvojega življenja, morda kot sprostitev po napornih treningih, ali si mikrofon zdaj že dokončno zamenjala za nogometne čevlje?

• • Glasba je še vedno del mojega vsakdana, predvsem kot sprostitev. Po napornih dneh si rada zavrtim kakšno pesem in se tako malo odklopim. Kot mlajša sem veliko pela, danes pa zapojem bolj s prijatelji ali kdaj na kakšni zabavi.

Prehod iz mladinskih kategorij v članski nogomet in nato še v reprezentanco prinaša precej večjo fizično in mentalno obremenitev. Kako se soočaš s tem pritiskom in kdo v ekipi Radomelj ti je bil v največjo oporo pri tej tranziciji? Kako koristno je, da imate za trenerja Mateja Rožiča Mavriča, ki ima za sabo vrhunsko kariero, med drugim je igral celo na svetovnem prvenstvu?

• • Prehod meni osebno ni bil tako zahteven, saj sem že zelo zgodaj začela trenirati s člansko ekipo, pri 16 letih pa sem tudi že zaigrala v začetni postavi. Pri reprezentanci je bilo morda prvih nekaj dni malo bolj stresno, ker nisem vedela, kaj pričakovati. V ekipi imam veliko podporo soigralk, pa tudi trener Matej Rožič Mavrič mi s svojimi izkušnjami veliko pomaga – tako na igrišču kot izven njega. Največjo podporo pa mi ves čas nudi moja družina.

Tvoj cilj je bil postati odlična igralka v “znanem klubu”. Glede na to, da si že opozorila na glavnem slovenskem odru, so oči tujih oglednikov verjetno že uprte vate. Te mika selitev čez mejo ali trenutno vse svoje načrte vežeš izključno na razvoj v Radomljah?

• • Seveda je igranje v tujini želja vsake igralke, ampak trenutno sem popolnoma osredotočena na razvoj v Radomljah. Tukaj imam odlične pogoje za napredek. Če bo prišla prava priložnost, bom o tem razmislila, ampak nikamor se mi ne mudi.

V Moravčah in okolici si verjetno že postala vzornica številnim dekletom, ki šele začenjajo svojo pot. Kaj bi svetovala vsem puncam, ki sanjajo, da bodo tudi same nekoč uspešne nogometašice?

• • Najpomembnejše je, da uživajo v nogometu, da so sproščene in se zabavajo. Naj samo delajo to, kar imajo rade, brez nepotrebnega pritiska. Naj se ne bojijo izzivov in naj v igri predvsem uživajo.

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#jonajavorič

#ženskinogomet

#žnkradomlje