Planet nogomet obiskal Maks Barišić: “V Mariboru so me odstranili iz ekipe, nato pa čez noč odpustili le nekaj dni po rojstvu otroka!”
Tekst: David Klemenc. Foto: Grega Valančič / Sportida
Nogomet velikokrat piše zapletene zgodbe in življenjska pot Maksa Barišića je dokaz za to. Enaintridesetletni Koprčan je letošnjo sezono odigral na tujem, natančneje v Italiji, v ligi Eccellenza, ki po moči predstavlja peto stopnico na Apeninskem polotoku. Da med igranjem za zamejski klub NK Kras Repen nima domotožja, skrbijo številni soigralci iz Slovenije – ob njem garderobo delijo Rene Šolaja, Aleksander Rajčević, Primož Bužan, Jaka Kolenc, Etien Velikonja in drugi, moštvo pa je do nedavna vodil slovenski strateg Rok Božič. Pomemben faktor selitve v zamejstvo je tudi bližina doma, saj se večinsko slovensko govoreče naselje Repentabor nahaja le streljaj od Kopra. Domača klima izkušenemu krilnemu napadalcu več kot ustreza; tekmovalno leto je namreč sklenil z odlično statistiko 16 zadetkov in 6 asistenc, zato ne bi bilo presenečenje, če bo že kmalu preskočil trenutno kategorijo.
Marsikoga je selitev v ta rang tekmovanja presenetila, sploh za nekoga, ki se lahko pohvali s tako bogatim nogometnim življenjepisom – od Kopra, Catanie, AC Milana, Maribora pa vse do ruske Rodine. A odločitev, kot je pojasnil za Planet nogomet, ni bila preveč težka.
Maks Barišić: “Klic dveh klubov, 1. SNL, toda…”
“Po vrnitvi iz Rusije sem začel individualno trenirati doma v Kopru. Poškodba je bila sanirana, sam pa sem iskal idealno rešitev za vrnitev na nogometni zemljevid. Vendar pri tem niso mogel gledati le nase. Doma sem imel le nekaj mesecev staro hčerko, zato kakšne ekstremne ali oddaljene destinacije niso prišle v poštev. Dobil sem dve konkretni ponudbi slovenskih prvoligašev, sicer iz spodnjega dela prvenstvene lestvice, a ko sem opravil malce preproste matematike ter seštel vse stroške, davke na s.p. in najemnino za stanovanje, je bil izračun takšen, da bi moral, če se malce pošalim, skoraj sam plačati za to, da bi sploh lahko igral. Nato pa je prišel klic Krasa in hitro smo dosegli dogovor. Se mi pa zdi žalostno, da imam v italijanskem petoligašu boljše pogoje kot pri večini naših prvoligašev,” je uvodoma za Planet nogomet povedal leta 1995 rojeni Maks Barišić.
Barišić se rad spominja časov svojega prvega odhoda v tujino. V svoje vrste ga je še kot mladoletnega fanta zvabila takratna prvoligaška Catania. Tam je bil sprva priključen ekipi Primavere, nato pa je v različnih obdobjih za prvo moštvo odigral kar 97 tekem med drugo in tretjo italijansko ligo. V premierni sezoni je nekajkrat obsedel tudi na klopi v elitni Serie A, kjer si je garderobo delil z zvezdniki, kot so bili Maxi Lopez, Nicola Legrottaglie, Takayuki Morimoto, Sergio Almiron, Giuseppe Bellusci in ostali.
Prav prva tekma, ko je s številko 36 na hrbtu okusil najelitnejšo ligo na svetu, je bila proti velikemu AC Milanu – klubu, h kateremu se je kasneje tudi pridružil. Na Siciliji je poleg svetovnih zvezd užival tudi v družbi nam bolj znanih obrazov; tam so bili Stjepan Oštrek (kasneje soigralec v Kopru in legenda prekmurskih zelenic), Bruno Petković, Kristijan Matošević in Kingsley Boateng, na katerega imajo mešane spomine tudi navijači Olimpije.
Po odlični sezoni v mladinskem pogonu je sledila selitev v prestolnico mode, kjer ga je pri rdeče-črnih vodil sloviti Filippo Inzaghi, v garderobi pa so mu družbo delali Žan Benedičič, Davide Calabria, Andrea Petagna, Stefan Simić in Bryan Cristante. Eden nepozabnih spominov iz tistega obdobja ostaja gol v mladinski ligi prvakov proti sloviti Barceloni.
Predsednik kluba je končal v zaporu
“Ni mi žal, da sem takrat odšel v tujino, saj bi me pri šestnajstih ali sedemnajstih letih težko kdo prepričal, naj ostanem doma. Če pa razmišljam z današnjo glavo, ko dobro vem, kako deluje nogometni svet, bi raje nadaljeval v Kopru, se skušal prebiti v člansko ekipo in šele kasneje, z več izkušnjami, odšel nekam na tuje. Vendar ponavljam, niti najmanj mi ni žal za to izkušnjo,” se preteklosti spominja Maks Barišić. Po dolgih letih na Apeninskem polotoku pa je med koronsko krizo sledila vrnitev v domovino: “Med obdobjem covida smo imeli v Italiji tekmovalni premor, klub pa se je znašel v določenih težavah. Ekipa je bila le leto dni prej sestavljena z jasnim ciljem, da se vrne med prvoligaše, nato pa so se zgodili dogodki, ki morda sploh ne sodijo v šport. Predsednik kluba je namreč končal v zaporu zaradi stavniške afere, klub pa je bil kaznovan z odvzemom točk. Skratka, vse je šlo navzdol, nakar je sledil klic iz Kopra in vrnil sem se domov.”
Vrnitev na Bonifiko sprva ni bila rožnata. Krstna sezona se je končala s čudežnim preživetjem na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij proti novomeški Krki, nato pa je v klub vstopil Zoran Zeljković in sledila je popolna renesansa rumeno-modrih.
“Tista naslednja sezona je bila skoraj popolna. Osvojili smo pokalni naslov, prvenstvo pa za las izgubili na tisti na videz nepomembni zadnji domači tekmi proti popolnemu outsiderju Radomljam. Morda bi se vse skupaj razpletlo drugače, če se sam ne bi poškodoval in bi sezono lahko odigral do konca. Kljub temu sem še vedno mnenja, da je bila tista ekipa Kopra z naskokom najboljši kolektiv v Sloveniji. V ekipi so bili kapetan Ivica Guberac, Aleksander Rajčević, Ivan Novoselec, Žan Žužek, Andrej Kotnik, Ivan Borna Jelić Balta, Lamin Colley, Kaheem Parris, Bede Osuji ter na golu Adnan Golubović. Če bi ta ekipa ostala skupaj še kakšno leto, sem prepričan, da bi z lahkoto serijsko osvajali naslove prvaka,” se svojega zlatega obdobja na Obali spominja Maks Barišić.
V tisti nepozabni sezoni 2021/22 je bil Barišić po mnenju vseh strokovnjakov z naskokom prvo ime slovenske lige, a ga je težja poškodba na tekmi z Bravom za dalj časa oddaljila z igrišč. Kot se je takrat glasno šušljalo, ga je ta nesrečni trenutek oddaljil tudi od seznama selektorja Matjaža Keka, kjer bi si z dotedanjimi igrami zagotovo zaslužil svoje mesto. “Okrevanje je trajalo kar precej časa. Tudi začetki po vrnitvi na igrišče so bili izjemno težki, ko pa sem si znova povrnil tisto pravo samozavest, sem spet postal stari Maks,” pravi Barišić. In prav vrnitev v prepoznavno formo je botrovala klicu iz štajerske prestolnice. Zgodba z Mariborom mu bo za vselej ostala v spominu. A žal le v grenkem.
Turki dali jasno vedeti, da bodo pripeljali svoje igralce
“Želel sem si narediti korak naprej v svoji karieri in verjel sem, da bom to dosegel v Mariboru. Izkazalo se je, da sem se motil. Sam na igrišču nisem bil slab, mislim celo, da sem igral dobro, vendar statistika takrat enostavno ni bila na moji strani,” pripoveduje Maks Barišić. Prava kalvarija in temni oblaki pa so se nad njim zgrnili z uradnim prihodom turških vlagateljev pod okriljem Acuna Ilicalija. Že takrat je bila situacija v Ljudskem vrtu kaotična in ni se vedelo, kdo pije in kdo plača – stanje, ki se v dveh letih, kot kaže, sploh ni spremenilo. To potrjuje tudi neverjeten, nonšalanten tajming njegove odstranitve iz ekipe: “Že ob prihodu v klub so mi dali jasno vedeti – pa sploh brez tega, da bi me dobro poznali ali me sploh videli igrati –, da sicer lahko ostanem in se skušam izboriti za svoje mesto, vendar naj se zavedam, da bodo pripeljali svoje igralce, ki bodo imeli v vsakem primeru prednost. Sam nisem želel obupati, saj to enostavno ni v moji naravi, zato sem treniral še bolj vneto. Vendar priložnosti praktično ni bilo oziroma jih je bilo vedno manj. Trener mi je sicer dal vedeti, da je z mojim pristopom in delom več kot zadovoljen, a je očitno vmes posegla višja sila.”
Še večji in bolj absurden šok je sledil med zimskimi pripravami v Turčiji: “Takratni trener Boštjan Cesar je stopil do mene in mi dejal, da sem odstranjen iz moštva. Mislim, da niti on sam ni točno vedel, zakaj je tako. Zgodilo se je celo, da je ekipa na treningu igrala med seboj in jim je zmanjkal en igralec. V tistem času sva jaz in prav tako suspendirani Marko Božić tekla kroge okoli igrišča, a namesto, da bi naju poklicali, da bi pomagala pri treningu, se je ekipi na igrišču raje pridružil Bojan Jokić…”
Nato pa je kot strela z jasnega udarila novica, da mu je Maribor enostransko prekinil pogodbo, pri čemer sam o tem predhodno sploh ni bil obveščen. Kot smo na Planet nogomet že podrobno poročali, je ta bizarna saga kasneje dobila epilog na sodišču, kjer je Maks Barišić pravno dobil tožbo proti NK Maribor, kar dokazuje, kako nezakonito in nespretno je takrat ravnalo vodstvo vijoličastih.
“Najprej otrok, nato čez noč na cesti”
“Iskreno povedano, sploh ne vem, kaj bi rekel. Nihče iz kluba se ni pogovoru z mano, niti me ni nihče karkoli vprašal, prejel sem zgolj obvestilo o prekinitvi pogodbe. Meni je neizmerno žal, da je prišlo do tega. Maribor kot klub še vedno izjemno cenim in prepričan sem, da bi mu na igrišču lahko še veliko dal, a mi je bilo to grobo onemogočeno. V tistem obdobju me je vse skupaj precej potrlo, sploh zaradi načina, kako se je vse izpeljalo. V očeh navijačev sem morda izpadel kot nekakšen negativec, resnica pa je, da sem le nekaj dni pred tem dobil prvega otroka, nato pa se čez noč znašel na cesti,” je razlagal Maks Barišić. Kot je poročal Sportklub, mu je moral Maribor zaradi neupravičene prekinitve sodelovanja nato plačati več kot 100.000 evrov!
Po neprijetnih dogodkih na Štajerskem je sledila rekordno kratka vrnitev na domačo Bonifiko, a usoda je znova posredovala v zadnjih sekundah prestopnega roka: “Po vsem dogajanju v Mariboru sem se vrnil v Koper, do konca prestopnega roka pa je bilo na voljo le še nekaj dni. Nato pa sem že dan po podpisu pogodbe s Koprom prejel klic iz Rusije.” Ruska avantura v dresu moskovske Rodine se žal ni izšla po njegovih željah. Podpisal je pogodbo do konca sezone z možnostjo podaljšanja, a so načrte znova preprečile zdravstvene težave.
“Pri Rodini mi je bilo super. Imel sem slovenski trenerski štab, v ekipi pa je bil tudi Mitja Križan, ki mi je bil v ogromno pomoč. Na žalost pa so se znova pojavile poškodbe. Takoj ko sem začel redno igrati in se privadil na novo okolje, sem v kratkem času staknil dve poškodbi. K temu je delno pripomoglo tudi dejstvo, da se tam igra na igriščih z umetno travo. Če ne bi imel takšne smole, bi verjetno lahko v polni meri pokazal, kaj zmorem, a se žal ni izšlo. Mi je pa resnično žal za to zapravljeno priložnost, saj gre za izjemno urejen klub, ki se mu je letos uspelo uvrstiti med rusko elito, za kar jim iskreno čestitam,” je Mitji Križanu in soigralcem poslal sporočilo naš tokratni sogovornik.
Pogled, usmerjen v trenersko prihodnost
Krog je tako sklenjen in Maks Barišić se je po vsem, kar se mu je zgodilo, lani poleti vrnil tja, kjer se počuti najbolje. Uspešno zaključeno sezono v Italiji zdaj med zasluženim dopustom dopolnjuje z novimi izzivi, saj njegove misli že počasi plavajo proti obdobju, ko bo kopačke postavil v kot. “Tudi po koncu aktivne nogometne kariere se še naprej vidim v nogometnem svetu. Zdaj, ko je sezone konec in imam malce več prostega časa, se posvečam pridobivanju trenerskih licenc. Uspešno sem že opravil izpit za licenco UEFA B, vsekakor pa nameravam nadaljevati izobraževanje v tej smeri. Letos sem namreč poleg samega igranja za Kras v Kopru opravljal tudi delo pomočnika Manuelu Peršiču pri selekciji do 15 let,” je za konec obiska na Planetu optimistično in z jasnim načrtom za prihodnost sklenil primorski nogometni virtuoz.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
