Jakov Katuša za PN o selitvi iz Slovenije na drugi konec sveta: “Če bi mi pred 2 letoma rekli, da bom igral v Singapurju, bi rekel, da ste nori!”

Nogometna pot le redko poteka povsem po začrtanem načrtu. Jakov Katuša je eden tistih nogometašev, ki lahko to potrdi iz lastnih izkušenj. Hrvaški nogometaš je pomemben del svoje dosedanje kariere preživel v Sloveniji, kjer je nosil drese Beltincev, Fužinarja in Aluminija, s Kidričani pa okusil tudi igranje med slovensko elito. Prav Slovenija je bila dolgo njegov nogometni dom, nato pa se je odločil stopiti iz cone udobja.

Po zadnjem obdobju v Beltincih ga je pot najprej vodila v Romunijo, kjer je podpisal za Ceahlaul, nato pa je sledil korak, ki ga še nekaj let pred tem verjetno niti sam ne bi pričakoval. Preselil se je na drugi konec sveta in okrepil singapurski Balestier Khalsa. V povsem drugačnem okolju se je hitro znašel, sprejel drugačen način življenja in nogometa ter na zelenici pokazal, da mu azijska avantura še kako ustreza.

Danes 25-letnik na svojo pot gleda precej bolj sproščeno. V Sloveniji je doživel vzpone in padce, napredovanje v prvo ligo, uspešno obdobje in tudi zahtevnejše trenutke, v Singapurju pa dobil novo potrditev lastne kakovosti. Za Planet nogomet je spregovoril o slovenskih letih, odhodu v Romunijo, nenavadnem prestopu v Azijo, razlikah med slovenskim in singapurskim nogometom ter o tem, kam ga lahko njegova kariera odpelje v prihodnje.

V Sloveniji ste preživeli velik del svoje dosedanje kariere in igrali za Beltince, Fužinar in Aluminij. Po čem si najbolj zapomnite Slovenijo in slovenski nogomet ter kje ste se v vseh teh letih počutili najbolj domače?

• • • Da, v Sloveniji sem preživel zelo lepa tri leta in pol svojega življenja in nogometne poti. V tem obdobju je bilo veliko vzponov in padcev, tako kot v vsakem poslu in športu. Seveda si najbolj zapomnim lepe trenutke, ki jih je bilo, hvala bogu, veliko. Vsak zadetek, vsako asistenco, vsako zmago in seveda tudi uvrstitev v prvo slovensko nogometno ligo z Aluminijem. Povsod sem se počutil dobro in bil lepo sprejet, če pa me vprašate, s katerim trenerjem sem čutil največjo povezanost na človeški in čustveni ravni, bi bil odgovor zagotovo Mihael Bukovec pri Fužinarju. Takrat sem imel 20 let in potreboval sem samozavest, ki mi jo je dal tako na igrišču kot zunaj njega. Na igrišču mi je omogočil popolno svobodo, hkrati se je sestavila odlična ekipa, jaz pa sem mu vse skupaj vračal z dobrimi predstavami in zmagami. Bila sva dober tandem.

Vaša zadnja postaja v Sloveniji so bili Beltinci, nato pa ste se odločili za odhod v Romunijo in podpis za Ceahlaul. Kako je prišlo do te odločitve in kaj vas je najbolj pritegnilo pri prvem resnejšem koraku iz slovenskega nogometa?

• • • Tako je, Beltinci so bili moj zadnji klub v Sloveniji. Tudi na tistega pol leta sem zelo ponosen. Sezono smo končali na tretjem mestu in igrali polfinale slovenskega pokala, kjer smo žal izpadli po enajstmetrovkah. Po koncu sezone sem bil čustveno precej izpraznjen. Po treh letih in pol, ki so bila po mojem mnenju zelo uspešna, sem začutil, da je prišel čas za spremembo. Tisto poletje sem imel kar nekaj ponudb, najbolj konkretna pa je prišla iz Romunije. Šlo je za Ceahlaul, veliko ime romunskega nogometa, ki je bil dolga leta standarden in stabilen prvoligaš, zdaj pa so se ob zasebnem investitorju in velikih ambicijah želeli vrniti med elito.

Po Romuniji je sledila še precej bolj nenavadna destinacija – Singapur in Balestier Khalsa. Kako se je sploh odprla ta možnost in kaj vam je šlo skozi glavo, ko ste prvič prejeli ponudbo iz države, katere nogomet je v našem delu Evrope precej neznan?

• • • Vse skupaj se je začelo povsem po naključju. Proti koncu sezone sem uspel rešiti težave z Ahilovo tetivo in odigral nekaj minut. Prišlo je poletje, nekaj tednov pred mano pa sta v Singapur odšla moja nekdanja soigralca in prijatelja iz časov pri Aluminiju, Tin Matić in Mario Šubarić. Približno deset dni po njunem odhodu me je kontaktiral človek, ki je uredil njuna prestopa. Predstavil mi je Singapur in Azijo ter mi razložil vse, povezano z nogometom, kulturo in življenjem. Veliko vlogo pri moji odločitvi sta imela Tin in Mario, prav tako trener Marko Kraljević, Hrvat, ki v Singapurju že več kot dvajset let zelo uspešno deluje najprej kot nekdanji igralec in danes kot trener. Poznal sem tudi Tonija Datkovića, ki ga dobro pozna slovenska nogometna javnost, saj je igral za Koper in Zavrč. Za njim je bila že uspešna sezona v Singapurju in tudi on je imel pomembno vlogo pri moji odločitvi.

Selitev iz Evrope v Singapur pomeni povsem drugačno okolje, kulturo in način življenja. Kako zahtevno je bilo začetno obdobje, kako ste se znašli tako daleč od doma in kaj vas je ob prihodu najbolj presenetilo?

• • • Singapur je bil moj prvi stik z Azijo, vendar niti za trenutek nisem podvomil vase in v svoje sposobnosti. Vedel sem, da se mi takrat, ko sem zdrav in dobim priložnost, ni treba bati nobenega izziva. Prilagodil sem se hitreje, kot je kdorkoli pričakoval. Največ zaslug za to imajo Tin Matić, Mario Šubarić, Toni Datković, trener Marko Kraljević ter seveda vsi ljudje v klubu in soigralci, ki so mi že od prvega treninga nudili maksimalno podporo. Najbolj sta me presenetili temperatura in vlaga. Vsak dan sta izrazito visoki in v takšnih razmerah je zelo težko dati svoj maksimum. V Evropi česa podobnega nismo vajeni in naše telo ni prilagojeno na takšne napore.

Kako bi nekomu na Hrvaškem ali v Sloveniji opisali singapursko Premier ligo? Kakšni so kakovost nogometa, slog igre in vsakodnevno delo v klubih ter po čem se tamkajšnji nogomet najbolj razlikuje od slovenskega?

• • • Opisal bi jo kot zelo fizično zahtevno ligo, saj imajo Azijci radi igro z veliko teka in dvobojev. Liga je zelo izenačena, veliko vlogo pa imajo tujci. Pravilo je, da je lahko v posamezni ekipi na igrišču hkrati največ sedem tujcev, zato je zelo pomembno, kako klubi sestavijo ekipo oziroma katere položaje zapolnijo s tujimi nogometaši in katere z domačimi. Lion City Sailors, za katere igra Toni Datković, so finančno daleč pred vsemi in to je tudi opazno. Dosegajo odlične rezultate tudi v mednarodnih tekmovanjih, še posebej v azijski ligi prvakov. Klubi so tukaj organizirani nekoliko po vzoru angleške Premier League, saj domačini prav angleški nogomet spremljajo največ. Singapur je bil v preteklosti britanska kolonija in ta vpliv je v njihovi kulturi prisoten še danes. Vsi klubi so zasebni in imajo svojega lastnika. To je lahko zelo dobro, hkrati pa tudi zahtevno, saj vsak lastnik, ki vlaga svoj zasebni denar, pričakuje vidne rezultate v čim krajšem času, še posebej od tujcev. Po kakovosti bi singapursko ligo postavil ob bok slovenskemu prvoligaškemu nogometu. Rekel bi, da je singapurski nogomet zaradi vremena in načina igre fizično zahtevnejši, slovenski pa je lepši za oko, saj temelji na nekoliko bolj tehničnem pristopu. Menim, da bi nogometaš, ki dobro igra v slovenski ligi, lahko dobro igral tudi v Singapurju in obratno.

V minuli sezoni ste imeli zelo dobro statistiko (6 zadetkov in 13 asistenc na 18 prvenstvenih tekmah) in očitno vam je tamkajšnje okolje ustrezalo. Kaj je bilo po vašem mnenju ključno za tako dobre igre in menite, da ste v Singapurju pokazali morda celo najboljšo različico sebe doslej?

• • • Strinjam se z vami. Sezona je bila zelo dobra in uspešna tako z ekipnega kot individualnega vidika. Končali smo na četrtem mestu in igrali zelo dober ter atraktiven nogomet, ob tem pa dosegli veliko zadetkov. Mislim, da sem bil skozi celotno sezono na zelo visoki ravni. Imel sem dobre številke, tako pri zadetkih kot asistencah, in tudi moje predstave so bile kakovostne. Ključna je bila odlična atmosfera znotraj ekipe. Resnično smo si bili vsi blizu tudi zunaj slačilnice in to se je nato preneslo na igrišče. Dosegal sem zadetke in asistiral z različnih položajev, posledično pa je prišla ogromna samozavest, ki je kasneje prinašala dodatno prednost. Ne vem, ali je bila to igralsko že moja najboljša različica. Osebno menim, da imam še ogromno prostora za napredek in upam, da najboljše šele prihaja. Statistično pa je bila zagotovo moja najboljša sezona, saj številke ne lažejo.

Pri 25 letih imate za seboj že zelo zanimivo nogometno pot skozi Hrvaško, Slovenijo, Romunijo in Singapur. Kakšni so vaši cilji za prihodnost – vas vleče nazaj v Evropo in močnejše lige ali bi kariero z veseljem še naprej gradili v Aziji?

• • • Uh, zanimivo vprašanje. Trenutno sem maksimalno osredotočen in predan svojemu klubu. Z glavo sem 300-odstotno pri prvenstvu, ki se je začelo, in želim ponoviti oziroma preseči učinek iz prejšnje sezone, s tem pa upam, da bomo kot ekipa naredili enako. Če bi vam zdaj povedal nekaj konkretnega glede prihodnosti, bi vas lagal, saj je v nogometu vse odvisno od trenutka in se situacija spreminja iz dneva v dan. Če bi mi nekdo pred samo dvema letoma dejal, da bom igral nogomet na drugem koncu sveta in živel v enem najboljših ter najsodobnejših mest na svetu, bi mu rekel, da je nor. Predstavljajte si šele, da bi mi kdo kaj takšnega napovedal, ko sem pri petih letih začel obiskovati nogometno akademijo. Prava norost! Če sem se v nogometu česa naučil, potem je to zagotovo, da nikdar ne smeš odnehati in da nogomet piše zgodbe, ki si jih je včasih nemogoče predstavljati. Prav zaradi tega sem morda prvič v karieri popolnoma sproščen in prepuščen nogometu. Naj me odpelje, kamor želi. Evropa ali Azija – na koncu bo tako, kot je zapisano.

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#jakovkatuša