#dašadolenšek #ženskinogomet #žnkolimpija

Planet nogomet obiskala članica Olimpije Daša Dolenšek: “Trener drugim prepovedal žuranje, meni pa obisk hribov in plavanje!”

Objavljeno 9. novembra 2026 9. novembra 2026

Tekst in foto: Urban Lesjak

Pri 23 letih ima Daša Dolenšek za seboj že zanimivo športno pot, na kateri je uspešno združevala nogomet in futsal, danes pa v dresu ljubljanske Olimpije išče nove izzive. Nekdanja slovenska reprezentantka v futsalu je športu predana tudi zunaj nogometnih zelenic, kjer se preizkuša v različnih športnih panogah in ustvarja vsebine za družbena omrežja. Za Planet nogomet je spregovorila o vrnitvi v Ljubljano po odlični pretekli sezoni v dresu Primorja, ambicijah Olimpije, slovesu od futsala in življenju, v katerem za počitek očitno ni prav veliko prostora.

V pretekli sezoni ste se z ekipo Primorja prvič uvrstili med najboljše štiri v slovenskem prvenstvu. Kako ste doživljali ta uspeh in kaj vam je pomenil z vidika nadaljnjega nogometnega razvoja?

- Ta sezona je bila zame res lepa. Z ekipo smo se zelo povezale, zato smo tudi na igrišču dobro sodelovale, in mislim, da lahko uspeh pripišemo predvsem temu. Uvrstitev je bila lepa nagrada za vse, ki stojijo za ajdovskim nogometom. Dobili so potrditev, da dobro delajo, in verjamem, da gre njihova zgodba odslej samo še navzgor.

Kljub omenjenemu uspeh ste se po 3 sezonah odločili za slovo od Primorja in za vrnitev k Olimpiji. Kaj je pretehtalo pri odločitvi za selitev v Ljubljano in kakšne ambicije imate v zeleno-belem dresu?

- Za mano so tri lepe sezone v Ajdovščini, Olimpija pa zame res ni novo okolje, saj sem tu že igrala. Za vrnitev sem se odločila predvsem zaradi bližine doma. Ekipo v Ajdovščini sem zapustila zelo težko, saj sem se z vsemi res dobro ujela in povezala. Zato se mi zdi, da ta zgodba mogoče še ni čisto končana in da se bom tja še kdaj vrnila. Želela pa sem dokončati študij in se lotiti nečesa novega, kar sem zdaj tudi našla v ustvarjanju športnih vsebin. Ajdovščina je od doma precej daleč, zato sem težje trenirala toliko, kot lahko treniram zdaj. V Olimpiji se je oblikovala zelo dobra ekipa, zato sem prišla z željo, da posežemo še višje in se borimo za sam vrh.

Olimpija je v tej sezoni doživela nekaj bolečih rezultatskih razočaranj. Proti Muri je po vodstvu z 1:2 izgubila z 3:2, proti Primorju pa zapravila celo prednost treh zadetkov in na koncu remizirala. Kako ste v slačilnici doživljali takšne razplete, kakšno je danes vzdušje v ekipi in kakšni so vaši cilji v nadaljevanju sezone?

- Takšne tekme bolijo, še posebej, ko imaš rezultat v svojih rokah, in takšni rezultati seveda niso v skladu z našimi cilji. Vzdušje v slačilnici pa se hitro poleže. Poberemo se in delamo naprej. Vemo, da je ekipa precej nova, da se še uigravamo in povezujemo, rezultati pa ne pridejo čez noč. Cilji ostajajo isti, to je boj za vrh lestvice.

V preteklosti ste blesteli tudi v futsalu in si izborili mesto v slovenski reprezentanci. Še nedolgo nazaj ste bili pred dilemo, kateremu športu nameniti prednost. Zakaj je na koncu prevladal veliki nogomet in kako težko se je bilo odpovedati futsalu ter reprezentančnemu dresu? Je ta zgodba za vas dokončno zaključena?

- Če sem čisto iskrena, si tega nisem želela, ampak me je situacija v to prisilila. V Ajdovščini so napovedali ukinitev futsala, zato sem začela razmišljati o drugih možnostih. Pred prestopom je kazalo, da bom v Olimpiji lahko igrala tudi futsal, z menjavo trenerja pa so se okoliščine spremenile in futsal ni bil več mogoč. Zdaj sem se že navadila in priznam, da bi ob faksu, snemanju in nogometu težko zmogla še futsal. Zgodba pa zame ni dokončno zaključena. Futsal me osrečuje, zato bom v prihodnosti iskala možnosti, kako bi ga lahko spet usklajevala z nogometom.

Pri 23 letih imate za seboj že precej zanimivo športno pot. Kako danes gledate na svoj razvoj in na katerem področju svoje igre vidite največ prostora za napredek?

- Na svojo pot gledam z zadovoljstvom, ker sem v vsakem klubu in vsakem obdobju razvijala nekaj drugega. V Primorju sem se bolj razvijala v napadalni coni, v Olimpiji pa imam vlogo organizatorke igre. Igram na mestu zadnje vezne in razigravam ekipo. Tu napredujem predvsem taktično: bolje prepoznavam situacije, razigravam ekipo in vedno bolje sprejemam odločitve. To mi je do zdaj manjkalo, zato mi ta vloga zelo ustreza. Ko se sestavijo vse kocke, me vsaka sprememba naredi še boljšo igralko.

Lotili ste se zanimivega 60-dnevnega izziva s šestimi različnimi nalogami. Kaj vas je spodbudilo k temu projektu, kaj ste želeli doseči in kaj ste se skozi izziv naučili o sebi?

- Izziva sem se lotila, ker sem si želela dokazati, koliko discipline zmorem tudi izven igrišča. Vsak dan sem imela trening moči, kardio, pila sem samo vodo, jedla ‘čisto’ hrano, naredila 10.000 korakov in prebrala 10 strani knjige. Po dobrem mesecu sem ga morala prekiniti, ker mi je zvin gležnja onemogočil gibanje, a so se dobre spremembe že poznale, tako na mentaliteti kot na telesu. Ponovno se ga bom lotila naslednje leto, verjetno s 1. januarjem. V formi me sicer ne drži ta izziv, saj je ves moj življenjski slog športen. Izziv je samo še bolj ekstremna različica tega.

Na družbenih omrežjih ste začeli tudi serijo videoposnetkov “Nova nedelja, nov šport”, v kateri vsak teden predstavite drugo športno panogo. Od kod zamisel, kateri šport vas je doslej najbolj presenetil in ali ste odkrili kakšnega, v katerem bi se želeli resneje preizkusiti?

- Ker študiram na Fakulteti za šport, se vsak dan ukvarjam z različnimi športi. Navdušujejo me in rada preizkusim vse, kar obstaja. To me je navdihnilo, da bi jih predstavila tudi drugim. Želela sem pokazati, da ne obstajata samo fitnes in tek, ampak milijon drugih možnosti, saj je šport v našem življenju zelo pomemben. Zamisel smo skovali skupaj z dvema prijateljema s faksa. Od takrat me ljudje podpirajo in se jim zdi zanimivo, meni pa je tudi zelo lepo. Težko izberem en šport, ki me je najbolj presenetil, saj je bil vsak po svoje zanimiv za poskusiti. Tudi če bi morala začeti trenirati še enega, se ne bi znala odločiti.

Vaši športni izzivi in preizkušanje različnih panog kažejo, da vam tekmovalnosti ne manjka niti zunaj nogometnega igrišča. Je šport za vas predvsem poklicna ambicija ali način življenja, brez katerega si vsakdana sploh ne predstavljate?

- Definitivno način življenja. Šport je prisoten v vsem, kar počnem: študiram na Fakulteti za šport, kjer se ves čas gibamo, treniram nogomet, treniram mlade in snemam športne vsebine. Uvedla sem celo rojstnodnevni tek, saj vsak rojstni dan proslavim s tekom. Vsakdana brez športa si res ne predstavljam. Pri tem imam tudi hecno anekdoto: trener pred tekmo drugim reče, naj ne gredo ven žurat, meni pa, naj ne grem v hribe ali plavat, ampak naj se raje malo spočijem doma.