Boško Županović za PN o krizi Primorja, svoji odgovornosti in krivcih: “Obljubljali denar, dobili vpliv, klub pa pripeljali na rob prepada!”

Primorje se je po izpadu iz Prve lige Telemach znašlo v položaju, v katerem ni več ogrožena zgolj njegova tekmovalna prihodnost. Ajdovski nogometni kolektiv se spopada z resnimi finančnimi težavami, negotovostjo glede poplačila igralcev in zaposlenih ter vprašanjem, kako zagotoviti nadaljnje delovanje. O razmerah se je za Planet nogomet obširno razgovoril športni direktor Boško Županović, ki v prvi vrstni ni skrival razočaranja nad odločitvami, sprejetimi v času zadnje prvoligaške sezone.

Hrvat je spregovoril o spornih vplivih nogometnih posrednikov, obljubah o prihodu vlagateljev, lastnem denarju, ki ga je vložil v klub, in odgovornosti vodstva drugoligaša iz Vipavske doline. Ob tem je poudaril, da je pripravljen odstopiti od svojih terjatev in celo nemudoma zapustiti Primorje, če bi to pomagalo pri njegovi rešitvi. Njegovo osrednje sporočilo pa je jasno: v Ajdovščini se ne odloča samo o usodi članskega moštva, ampak tudi o prihodnosti približno 400 otrok, ki trenirajo v klubu.

V zadnjih dneh je veliko govora o finančnih težavah Primorja in celo možnosti, da klub preneha delovati. Kako resen je položaj?

• • Največja škoda bi bila, če bi klub ugasnil. Približno 400 otrok bi verjetno moralo zaključiti svojo nogometno pot. Veliko vprašanje je, ali v bližnji Italiji sploh obstaja primerna nogometna šola, kamor bi lahko odšli. Koper je daleč, Ljubljana je daleč. Koliko staršev je pripravljenih tako korenito spremeniti svoje življenje, da bi otroku omogočili nadaljevanje nogometne poti? Če bi po Gorici ugasnilo še Primorje, na severnem Primorskem praktično ne bi bilo več resnega nogometnega kluba. To bi bila ogromna katastrofa za slovenski nogomet, za lokalno okolje in za vse ljudi, katerih otroci so povezani s klubom. Zato je treba narediti vse, da se Primorje reši. Vsak posameznik mora prispevati toliko, kolikor lahko. Ne gre samo za člansko ekipo, ampak za celotno nogometno okolje.

Menite, da bi se morali pri reševanju kluba dejavneje vključiti lokalno gospodarstvo, občina in drugi vplivni posamezniki?

• • Seveda. Upam, da bodo objave v medijih in pritisk javnosti prinesli konkretne pozitivne premike. Če je treba pritisniti na lokalno gospodarstvo, župana, občino ali kogarkoli drugega, ki lahko pomaga, naj se to naredi. Slišal sem, da so se po Ajdovščini začeli pojavljati transparenti. Menda je bil nekje pri Boscarolu tudi napis ‘Ivo, pomagaj!’. Če ljudje mislijo, da je to prava pot, jo podpiram. Če kdo misli, da bo klub rešil tako, da bo hodil po Ajdovščini z megafonom in kričal ‘Boško, pe**r!’, tudi s tem nimam težav. Takoj podpišem, če bo to rešilo Primorje. Toda v ogledalo naj se pogleda čisto vsak in se vpraša, kaj lahko naredi za svoj klub. Če je v ozadju resnična ljubezen do Primorja in nogometa, podpiram vsak trud. Če pa gre za senzacionalizem, spektakel ali špekulacije, je to druga zgodba. S tem se ne želim ukvarjati. Vedno sem govoril predvsem o nogometnih stvareh.

Posebej vas je zmotilo poročanje, da ste se kot športni direktor ob težavah Primorja zavili v molk. Zakaj?

• • Ko sem to prebral, sem se smejal deset minut. V nekem lokalnem mediju sem zasledil zapis, da se je v molk zavil tudi športni direktor Boško Županović. O meni so v zadnjih tridesetih letih poslovnega delovanja in približno dvanajstih letih v nogometu govorili marsikaj. Da sem mafijec, kriminalec, da goljufam ljudi, da perem denar. Skoraj ni zgodbe, ki je ne bi slišal. Mislim, da me še niso označili le za serijskega morilca, pedofila ali posiljevalca. Vse drugo sem že slišal. Ampak da bi mene kdo utišal? Da bi se jaz zavil v molk? Ne obstaja takšna sila. Samo božja volja ali bolezen bi mi lahko preprečili, da govorim. Ne bom molčal zaradi nekoga drugega ali zaradi svoje vesti. Vem, da sem vse življenje delal pošteno in da nisem namenoma škodoval ne posameznikom ne kolektivom.

Ali so vas novinarji, ki so poročali o razmerah v Primorju, sploh poskušali dobiti za pojasnila? Z izjemo našega portala seveda…

• • Nihče me ni poklical. Nihče mi ni poslal elektronskega sporočila in me vprašal, kaj se dogaja. Moji stiki so javno dostopni. Moj domači naslov je znan, moja podjetja na Hrvaškem so javna, klub ima svoj elektronski naslov. Če imaš voljo in te kot novinarja zanima resnica, lahko do mene prideš v dveh ali petih minutah. Nihče iz Primorskih novic, lokalnega ajdovskega portala ali slovenskih športnih strani me ni kontaktiral glede Primorja. Zadnji pogovor o klubu sem imel prav z vami. Takrat sem vas tudi prosil, da vaš medij začne govoriti o tem, kaj se dogaja. Zato ne sprejemam trditve, da sem se zavil v molk. Ne govorim pogosto in ne govorim brez razloga. Ne spuščam se v razprave z ljudmi, ki se na spletu skrivajo za vzdevki in anonimnimi profili. Ne odgovarjam na žalitve. Ko pa govorim, povem vse, kar je treba povedati. Odgovorim na vsako vprašanje. Ni stvari, o kateri se ne bi bil pripravljen pogovarjati.

Večkrat ste poudarili, da ste osebno eden najpomembnejših finančnih podpornikov Primorja. Kaj konkretno prispevate klubu?

• • Jaz sem največji posamezni sponzor tega kluba. To sem povedal upravi, javnosti in posameznikom. Nihče tega ni zanikal. Nihče ni rekel, da lažem ali da klubu ničesar ne prispevam. Vsakič, ko grem v Ajdovščino, uporabljam svoj avtomobil, svoje gorivo, svojo vinjeto in predvsem svoj čas. Čas je zame najdragocenejši, ker ga imam izredno malo. Imam veliko obveznosti v svojih podjetjih in pri hrvaški nogometni zvezi. Če ne bi imel tako rad nogometa, si za klubski nogomet sploh ne bi vzel časa. Poleg tega vsak mesec prinesem nekaj denarja iz svojih podjetij in ga namenim posameznim igralcem ali zaposlenim v klubu. To je resnica. Uprava lahko to potrdi in želim si, da jo o tem vprašate. Če bi bilo v Primorju še štiri ali pet takšnih ljudi, kot sem jaz, klub ne bi imel nobenih finančnih težav. Iz tega si lahko sami izračunate, koliko svojega denarja v eni sezoni namenim Primorju. Tega ne govorim zato, da bi se hvalil. Nimam potrebe, da bi se komurkoli dokazoval. V nogometu sem že nekaj naredil. To je del zgodovine, ki ga nihče ne more spremeniti.

Trdite, da ste v nogometu ‘že nekaj naredili’. Na kaj ciljate? Na katere dosežke v slovenskem nogometu ste najbolj ponosni?

• • Prišel sem v Koper, ko ga nihče ni hotel. Klub je izpadel v najnižji tekmovalni rang in vsi so dvignili roke od njega. Jaz sem prišel in ga po najhitrejši mogoči nogometni poti, ne administrativni, vrnil med najboljše. Danes je Koper resen kandidat za naslov prvaka in že več let sodi v vrh slovenskega nogometa. Seveda je danes najpomembnejši vlagatelj in financer Anto Guberac, ki je v klub prinesel svoj kapital in svojo ljubezen do nogometa. Toda tudi mi smo bili tisti, ki smo Koper ponovno postavili na noge. Podobno je bilo v Primorju. Prišel sem oktobra, med sezono. Zamenjal sem Božiča, pripeljal Anđelkovića, sestavili smo ekipo in začeli delati. Tisto sezono smo, če se prav spomnim, končali na osmem mestu. Naslednjo sezono nihče ni pričakoval, da bomo postali prvoligaši. Toda v zadnjih šestih krogih smo prišli do prvega mesta in napredovali kot prvaki. Spet po nogometni, ne administrativni poti. Nekaj sem torej v nogometu naredil. Za seboj sem pustil rezultate. Očitno imam nekaj talenta za to delo, predvsem pa sem se rodil z veliko ljubeznijo do nogometa.

Kje se je po vašem mnenju začela pot Primorja navzdol?

• • Dokler sem imel proste roke in sem lahko samostojno odločal o strokovnih zadevah, smo delali dobro. Težave so se začele, ko so okoli kluba začeli krožiti različni ljudje, ki jim jaz pravim ‘kokošarji’ in galebi. Zmedli so upravo, pridobili njen vpliv in začeli posegati v nogometne odločitve. Takoj želim poudariti, da upravi ne pripisujem slabih namenov. Prepričan sem, da ni šlo za kakršnokoli kaznivo dejanje ali namerno škodovanje klubu. Toda zaupali so napačnim ljudem in zaradi tega sprejeli napačne nogometne odločitve. Kot športni direktor se s temi potezami nisem strinjal. Niti za sekundo.

Predvidevamo, da govorite predvsem o nogometnih agentih in posrednikih?

• • Da. Upravi osebno ničesar ne zamerim v smislu slabih namenov, ker vem, da njeni člani niso imeli dovolj izkušenj s prvoligaškim nogometom. Niso poznali načina delovanja določenih nogometnih menedžerjev. Seveda to ne velja za vse agente. Obstajajo tudi profesionalci, ki svoje delo opravljajo korektno, toda po mojih izkušnjah jih je zelo malo. Večina je ‘kokošarjev’. Sam sem to šolo že plačal, ko sem bil športni direktor Kopra. S takšnimi ljudmi sem imel opravka in sem se veliko naučil. Prav zato mi je žal, da uprava ni izkoristila mojih izkušenj in se zaščitila pred takšnimi vplivi. Edino, kar ji zamerim, je, da je dovolila takšen razvoj dogodkov.

Zakaj je vodstvo sploh prisluhnilo tem ljudem? Kaj so obljubljali?

• • Ker je iskalo rešitev za finančne težave. Za normalno tekmovanje v prvi ligi nam je poleg sredstev iz obstoječih virov, tekmovanj, nogometne zveze in televizijskih pravic vedno manjkalo še približno 500.000 evrov. Uprava je iskala financerja oziroma investitorja, ki bi pokril to razliko. Ti ljudje so obljubljali, da bodo pripeljali vlagatelje in finančno rešili klub. Vodstvo jim je verjelo. Potem so začeli prihajati igralci, s katerimi se nisem strinjal ne jaz kot športni direktor ne takratni trener Milan Anđelković. Oba sva bila proti. Toda uprava je odločila po svoje. Verjamem, da je to naredila zato, ker je v zameno za uslugo pričakovala denar in rešitev finančnega položaja. Toda izkazalo se je, da je zaupala napačnim ljudem. Po mojem mnenju so te odločitve s športnega vidika prispevale k izpadu iz prve lige, s finančnega pa klub pripeljale v položaj, ko mu grozi stečaj. In če bo do stečaja prišlo, se bo iz njega zelo težko izvlekel.

Kako danes delujeta člansko moštvo in strokovni štab? Slabo varovana skrivnost je, da številni že dolgo časa niso bili plačani za svoje delo.

• • S trenerjem sem vsak dan v stiku. Vsak dan se pogovarjava o strokovnih zadevah, igralcih in delu ekipe. Igralcem ne morem ničesar očitati. Delajo vrhunsko. Čeprav niso plačani za svoje delo, trenirajo, kot da bi imeli najboljše mogoče pogoje in najvišje plače. Kot da bi bili nogometaši Maribora ali Celja. Delajo, kot da imajo pogoje in plače igralcev Celja. To je izjemno in to je treba povedati ter poudariti. Vse to se dogaja kljub težkemu položaju kluba in negotovosti, s katero se vsakodnevno srečujejo. Zato se tudi sam ne morem preprosto umakniti in jih pustiti samih.

Ali še vedno verjamete, da je Primorje mogoče rešiti?

• • Nihče ne bi bil srečnejši od mene, če bi klub obstal. Toda brez pomoči vplivnih ljudi iz lokalnega gospodarstva ali lokalne oblasti težko verjamem, da bo mogoče rešiti položaj. Jaz pomagam vsak dan, kolikor lahko. Pravzaprav trenutno pomagam precej več, kot mi dopuščajo moje realne finančne in druge zmožnosti. Šel sem daleč čez svoje meje. Če je cena za rešitev kluba to, da nikoli več ne dobim nazaj niti evra svojega vložka, bom to sprejel. Najpomembneje je, da klub ostane živ. V življenju ni vse v denarju.

Če vas prav razumemo, ste se torej pripravljeni odpovedati tudi denarju, ki ste ga vložili v Primorje?

• • Da. Pred kratkim sem imel pogovor s predsednikom kluba. Povedal mi je, da ga zdaj ne zanima več nič drugega kot to, da igralci dobijo plače, da strokovni štab dobi plače in da se najde rešitev, s katero klub ne bo šel v stečaj. Pred tem je vedno govoril, da bo ob iskanju vlagatelja opozoril tudi na moj vložek in da bo treba urediti obveznosti do mene. Če bi novi investitor želel sodelovati z mano, bi se usedli za mizo in dogovorili. Če me ne bi želel, bi bilo treba urediti odprta vprašanja. Zdaj pa mi je predsednik odkrito povedal, da ga v tem trenutku tudi jaz ne zanimam več. Da ga zanima samo rešitev kluba. Marsikdo bi ob tem ponorel. Rekel bi mu: ‘Kdo si ti, da razpolagaš z mojim denarjem? Kdo ti daje pravico, da odločaš o mojih terjatvah?’. Toda veste, kaj sem mu odgovoril? Rekel sem: ‘Pravilno razmišljaš.’. In to res mislim. Če lahko izbiram med tem, da se klub reši, jaz pa ne dobim ničesar, in tem, da klub propade, jaz pa prav tako ne dobim ničesar, je odločitev povsem jasna. Naj se klub reši. Če bom pri tem kolateralna žrtev, pač bom. Verjetno ne bom edini. Tudi drugi upniki so se morda odpovedali delu svojih terjatev ali celo vsemu. Tudi nekateri igralci so sklenili dogovore, da bodo sprejeli manj denarja. Morda bom jaz tisti, ki ne bo dobil ničesar. Ni pomembno. Pomembno je, da Primorje preživi.

Večkrat ste dejali, da ste pripravljeni zapustiti klub, če bi bil vaš odhod pogoj za prihod novega vlagatelja. Ali to še vedno velja?

• • Absolutno. Če obstaja investitor, ki bi prišel v Primorje, vendar noče priti zato, ker sem jaz v klubu, bom še ta trenutek javno podal odstopno izjavo. Če sem jaz težava, potem težave ni. Odidem takoj. Toda če nisem ovira, bom ostal in pomagal do konca. Ne zato, da bi čakal na morebitno rešitev in si potem poskušal povrniti svoj denar, ampak zato, ker želim pomagati klubu. Oditi bi moral že v drugi polovici prejšnje prvoligaške sezone, ko je uprava začela sprejemati strokovne odločitve mimo mene. Lahko bi odšel tudi po izpadu. Toda nisem.

Zakaj vztrajate, čeprav pravite, da ste že presegli svoje zmožnosti?

• • Ker sem vojak. Po osnovnem poklicu sem vojak. Zaradi vojne na območju, kjer sem se rodil, sem moral že kot otrok postati vojak. In to v vojni! Nisem imel izbire. To me je oblikovalo. Jaz se ne umikam. Nikoli se nisem. Ostal bom v Primorju do konca. Ne vem, kakšen bo ta konec. Upam, da bo srečen, toda tega danes nihče ne more zagotoviti. Pomagal bom, kolikor bom lahko. Trenutno pomagam daleč preko svojih realnih meja in tako bom nadaljeval. Ne obstajajo žalitve, grožnje ali pritiski, zaradi katerih bi se umaknil. Edini razlog za moj odhod bi bil, če bi mi trenerji, igralci, strokovni štab ali uprava povedali, da me ne potrebujejo več oziroma da sem postal breme pri reševanju kluba. Takrat odidem takoj. Drugače ne.

Ob vsem dogajanju vas očitno posebej moti, da se v javnosti ustvarja vtis, kot da se izogibate odgovornosti.

• • Seveda me moti. Zato sem se tudi oglasil. Ne skrivam se pred nikomer. Ne potrebujem anonimnih razprav po spletu in ne odgovarjam ljudem, za katere sploh ne vem, kdo so. Toda vsakdo, ki me želi kaj vprašati, me lahko pokliče. Povedal bom vse. Tudi če bo zaradi tega užaljena uprava ali kdorkoli drug. Vsak večer, ko grem spat, vem, da sem tisti dan govoril resnico. Ko se zjutraj zbudim, ne nosim bremena laži iz prejšnjega dne, tedna ali leta. Ni me strah, da bi se moral spominjati, komu sem kaj neresničnega povedal in komu sem s tem škodoval. Takšen sem. Komur je to všeč, prav. Komur ni, mu ne morem pomagati.

Kaj vas ob vsem tem še vedno žene, da vlagate svoj čas in denar v nogomet?

• • Zame nogomet ni delo. Nogomet je ljubezen. Svoje poslovno delo opravljam dobro. V življenju sem že večkrat doživel, da se je nekaj, kar se je sprva zdelo nemogoče, na koncu vendarle izšlo. Verjamem, da se dobro, ki ga narediš za nogomet in ljudi okoli sebe, na neki način vrne. Verjamem v višjo silo, ki me je v življenju že večkrat nagradila tudi takrat, ko za uspeh ni bilo veliko realnih možnosti. Zato delam to, kar delam. Ne zato, ker bi se moral komurkoli dokazovati, ampak zato, ker imam nogomet neizmerno rad.

Kaj bi za konec sporočili ljudem v Ajdovščini, navijačem Primorja in vsem, ki lahko vplivajo na prihodnost kluba?

• • Da moramo vsi narediti vse, kar je v naši moči, da klub rešimo. Tukaj ne gre za Boška Županovića, upravo ali kogarkoli drugega. Gre za Primorje, za Ajdovščino, za severno Primorsko in predvsem za tistih 400 otrok, ki imajo radi nogomet. Če lahko kdo pomaga, naj pomaga. Če je treba pritiskati na vplivne ljudi, naj se pritiska. Če je treba iskati nove vlagatelje, naj se jih išče. Če se mora kdo čemu odpovedati, naj razmisli tudi o tem. Jaz sem pripravljen narediti vse, kar lahko. Če moram oditi, bom odšel. Če moram ostati in pomagati, bom ostal. Najbolj srečen človek bom, če bo Primorje preživelo.

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#boškožupanović

2. SNL

Primorje