Zoran Zeljković v intervjuju za Planet nogomet: “Pri Olimpiji odpuščen zaradi svojih principov, v Sloveniji pa moraš biti malo nerealen”

Zoran Zeljković je v Celje prišel v okoliščinah, ki jih slovenski trenerji redko dočakajo: prevzel je ambiciozno moštvo z jasno izoblikovano igralno identiteto, evropskimi izkušnjami in pričakovanji, ki presegajo domače prvenstvo. Da o vodstvu kluba, za katerega praktično nič ni predrago, niti ne govorimo. Toda prav v tem se skriva zahtevnost njegove naloge. Celja mu ni treba postavljati na novo, temveč mora že vzpostavljen sistem nadgraditi, ne da bi pri tem izgubil njegove prednosti.

Evropska zmaga nad Sturmom v Gradcu je pokazala, da je moštvo sposobno dosegati odmevne rezultate tudi takrat, ko igra drugače, kot si želi njegov trener. V obsežnem intervjuju za Planet nogomet se je Zoran Zeljković med drugim razgovoril o razmerju med rezultatom in nogometno filozofijo, visokih ambicijah Celja, nenadnem odhodu iz Kopra in izkušnji pri Olimpiji, ki ga je zaznamovala precej drugače kot poznejši uspehi. Dotaknil se je tudi dela v tujini, omejitev slovenskega klubskega nogometa in pritiskov, ki jih trenerski poklic prinaša tudi zunaj igrišča.

Sezono ste začeli na klopi Kopra, kluba, s katerim ste zgradili uspešno zgodbo, nato pa ste se sredi jeseni preselili v Celje. Takšne odločitve v nogometu nikdar niso povsem preproste. Kaj je bilo tisto, kar je na koncu pretehtalo, in kako danes, z nekajmesečne distance, gledate na svojo odločitev?

• • Takšne odločitve, roko na srce, nikdar niso lahke. Toliko težje je bilo, ker sem se moral odločiti praktično čez noč. Na koncu je pretehtalo več dejavnikov: ambicioznost kluba, Evropa, ligaški cilji in obenem veliki načrti za naprej. Danes, ko je za mano nekaj tednov v novem okolju, na odločitev brez dvoma gledam kot na pravilno. Skozi življenje me tako ali tako vodi miselnost, da je vsaka stvar, ki se ti zgodi, neka pomembna izkušnja. Kot trener pa lahko v Celju zelo napredujem. O tem nimam niti najmanjšega dvoma.

V Celju ste prevzeli ekipo, ki je bila v zadnjih letih vajena uspehov, hkrati pa je imela že precej jasno izoblikovano nogometno identiteto. Kako zahtevno je za trenerja priti v takšno okolje? Kje je meja med spoštovanjem že vzpostavljenega sistema in željo, da moštvu vendarle vtisnete svoj pečat?

• • Tukaj ste zadeli bistvo. Trener ob prihodu v novo okolje velikokrat prevzame razbito vojsko, v Celju pa sem podedoval ekipo z jasno izraženo identiteto. Nekateri trenerji pred mano so jo seveda poskušali tudi spreminjati, kar je povsem normalno, ampak zakonitosti so kristalno jasne. Prevzel sem moštvo, ki je tehnično dobro podkovano in ima rado posest, to pa se dejansko ne razlikuje preveč od moje trenerske miselnosti. Prav zato ob prihodu v Celje tudi nisem imel praktično nobenih težav.

Pred dnevi ste s Celjem v Gradcu dosegli veliko evropsko zmago proti Sturmu, a ste po tekmi poudarili, da si takšnega nogometa pravzaprav ne želite igrati. Kaj vam kot trenerju pomeni več: rezultat ali način, kako do njega pridete? In koliko ste zaradi rezultatskega pritiska pripravljeni odstopiti od svojih nogometnih načel?

• • Ko sem izjavil, kar sem, sem imel v mislih predvsem dejstvo, da smo na omenjeni tekmi na trenutke preprosto preveč trpeli. Za moj okus smo bili predolgo v nekem bloku in igrali predvsem na protinapade. Kot sem že omenil: sam si želim več posesti. Predvsem pa nisem bil zadovoljen, ker vem, da zmoremo in znamo biti boljši. Predvsem govorim o drugem polčasu. Nasprotnik nas je res močno stisnil in ves čas pritiskal… Ne glede na to vztrajam in trdim, da imamo več kot dovolj kvalitete, da smo lahko boljši. Tudi na takšnem odru. Po drugi strani pa sem v želji po dobrem rezultatu seveda od časa do časa pripravljen odstopiti tudi od svoje filozofije. Rezultat je v nogometu vse. V nogometu te v glavnem vedno ocenjujejo po rezultatih.

Celje ima seveda v aktualni sezoni visoke ambicije tako na domačem kot na evropskem prizorišču. Kakšne cilje ste si zastavili ob prihodu v klub in kaj bi za vas osebno pomenilo uspešno sezono? Je osvojitev naslova državnega prvaka nuja, kako visoko pa lahko Celje po vašem mnenju poseže v Evropi?

• • Predsednik kluba Valerij Kolotilo je že večkrat na glas poudaril, da so njegove glavne celjske sanje povezane z ligo prvakov. Moje skromno mnenje ob tem je, da je za delovanje v Sloveniji zelo pomembno, da si malo nerealen, kajti glede na naša vlaganja in vse okrog slovenskega nogometa je vse to prav to. Torej nerealno. Ampak… Po drugi strani ste sami videli, kako blizu lige prvakov je Celje prišlo v tej sezoni. Nekaj minut je bilo oddaljeno od uresničitve sanj… Prevzel sem ekipo, ki je bila v mentalno slabem stanju in točkovnem zaostanku, toda to ne spreminja ciljev. Želimo si naslova državnega prvaka, želimo slaviti v pokalnem tekmovanju. V Evropi bomo medtem sanjali, da pridemo čim dlje.

Omenjate Evropo. Z zmago v Gradcu ste ohranili možnosti za napredovanje v izločilne boje lige Europa. Kako realen je po vašem mnenju ta cilj? In kaj bi morebitna uvrstitev med najboljših 24 pomenila za Celje v luči bitke za prvaka? V tem primeru bi bil vaš ritem tekem res peklenski.

• • S to zmago smo dejansko ostali živi. Kar zadeva napredovanje v izločilne boje, pa… Menim, da bi za to potrebovali vsaj 10 točk. Trenutno imamo štiri. No, pa tudi še nekaj tekem do konca ligaškega dela lige Europa. Pri tem bom ponovil besede iz prejšnjega odgovora: še naprej bomo sanjali, da bomo prišli kar najdlje. Da bomo ob tem naredili vse za to, da se prebijemo v izločilne boje, pa ni nikakršnega dvoma. To ne bi bil velik uspeh le za naš klub, ampak za celotno državo. Vse ostalo, kar bi prišlo skupaj s tem, v tem trenutku niti ni preveč pomembno.

Koper ste vodili v dveh različnih obdobjih in z njim doživeli precej lepih trenutkov. Klub ste zapustili v času, ko je bil konkurenčen najboljšim v državi. Kaj vam je Koper dal kot trenerju in ali je ob slovesu ostalo tudi kaj grenkega priokusa? Ste imeli občutek, da vaša zgodba na Bonifiki še ni bila končana?

• • Moram biti pošten in poudariti, da mi je Koper kot klub dal zares veliko. Tukaj sem se veliko naučil in vedno čutil podporo. Ko je tako, potem ti je kot trenerju vse lažje. Mislim, da me je ta klub nekako postavil tudi na nogometni zemljevid, saj mi je prvo priložnost ponudil že tedaj, ko sem bil še trener v 2. SNL. Tega nikdar ne bom pozabil. Mislim pa tudi, da sem skupaj s svojimi sodelavci Kopru nekaj dejansko vrnil. Če se spomnite: na začetku je bil klub par minut pred izpadom, naslednjo sezono pa smo že osvojili pokal in bili zelo blizu dvojne krone. V drugem mandatu sem prevzel klub, ko je bil na sredini lestvice, na koncu smo sezono končali kot prvi in z največ doseženimi goli na tekmah pod mojim vodstvom. Tudi nekaj nogometašev smo tedaj prodali… Vse to so pozitivne stvari. Bile so – kot vedno v življenju – tudi negativne. Najbolj me boli Evropa. Dvakrat smo izpadli, ko smo bili boljši nasprotnik. Tedaj smo res imeli nekaj smole… No, na kakšni tudi zelo veliko smole! Klub se je lahko tudi iz tega nekaj naučil, saj smo pred začetkom sezone prodali in zamenjali veliko igralcev, to pa je meni kot trenerju seveda otežilo življenje. Vsi pa vemo, da klub od Evrope najlažje dobi določena sredstva. Skratka, bilo je veliko vsega, v spominu pa bom ohranil predvsem tiste lepe trenutke. Bilo jih je ogromno.

Vodili ste tudi Olimpijo, klub, v katerem so pričakovanja vselej izjemno visoka, potrpežljivosti pa pogosto precej manj. Kako danes gledate na tisto obdobje? Bi z današnjimi izkušnjami kakšno stvar naredili drugače in kaj vam je delo v Stožicah povedalo o zahtevnosti trenerskega poklica?

• • Na obdobje pri Olimpiji se roko na srce velikokrat spomnim… V prvi vrsti zaradi tega, ker je bilo zelo težko. Tisti, ki bolje poznajo zadeve v slovenskem nogometu, dobro vedo, da je bila ekipa tedaj psihološko v zelo slabem stanju. Meni kot trenerju je žal ni uspelo dvigniti. Velikokrat rad povem, da je trener najbolj pomemben, ampak za uspeh rabi tudi podporo kluba… V ekipi je bilo veliko razočaranja in v takšnem okolju res ni bilo lahko delati. Danes z distance na vse skupaj gledam kot proces razvoja nogometnega trenerja. Pri Olimpiji sem se veliko naučil, zagotovo pa danes nisem na nikogar jezen. Imeli smo različne poglede na nogomet in tudi na nekatere življenjske stvari. Sam od svojih principov ne odstopam in mislim, da sem bil navsezadnje prav zaradi tega tudi odstavljen. Ampak na to sem dejansko tudi ponosen.

Trenerska pot vas je vodila tudi v Latvijo in Rusijo, v okolji, ki se precej razlikujeta od slovenskega nogometa. Kaj vas je tam najbolj presenetilo, bodisi pozitivno bodisi negativno? In katero spoznanje iz tujine danes najbolj vpliva na vaše vsakodnevno delo?

• • Za odhod v Latvijo sem se v prvi vrsti odločil, ker je Auda tekmovala v evropskih tekmovanjih. To je bil glavni razlog, da sem se sploh odločil za selitev tja. Danes me obhajajo nekam mešani občutki. Živel sem v res lepem mestu, spoznal dobre ljudi in imel zelo dobre pogoje, po drugi strani pa sem čutil tudi vpliv politike. Zaostrovali so se odnosi z Rusijo in naš klub je bil v lasti ruskega milijarderja. Vse to sem žal občutil tudi na kar nekaj naših tekmah… Kar zadeva Rusijo, pa… Življenje v Moskvi je bilo res zelo lepo, imajo nekatere vrednote, ki so meni zelo všeč. Med drugim ne moreš delati ravno vse, kar si želiš… Moram priznati, da je bilo mnenje, ki sem ga imel pred tem o Rusiji in Rusih, povsem zgrešeno. Spoznal sem zelo vzgojene ljudi, na istem mestu je bilo veliko različnih kultur, tudi v nogometu pa je bilo vse zelo pozitivno, pa čeprav sem deloval le v drugi ligi. Vseeno je bilo na tekmah veliko gledalcev, v klube se vlaga veliko denarja. Žal se ne glede na njihovo kvaliteto veliko igra na rezultat, bolj malo je pravega nogometa, tudi potovanja v tej prostrani državi znajo biti zahtevna, naporna, dolga. Kot trener se moraš res veliko prilagajati na vse našteto, ampak verjamem, da mi bo tudi to pomagalo v moji trenerski karieri.

V svoji karieri ste spoznali zelo različne nogometne sredine, od Ilirije in Krke do Olimpije, Kopra in Celja. Kako se je skozi ta leta spreminjal Zoran Zeljković kot trener? Ste danes boljši predvsem zaradi pridobljenega znanja ali zaradi napak, ki ste jih morali narediti na poti?

• • Zagotovo sem danes drugačen. Zakaj? Razloga sta dva, oba sta bila omenjena še v vprašanju. Pridobljeno znanje te seveda spremeni, napake pa izoblikujejo. Dejstvo je, da se ljudje še vedno največ naučimo prav iz lastnih napak. Sam sem jih naredil kar nekaj in od tega tudi ne bežim. Toda vedno sem vztrajal pri svoji filozofiji in če potegnem črto pod dosedanjo kariero, bi rekel, da sem imel več pozitivnih kot negativnih trenutkov. To je na koncu zelo pomembno. Predvsem na začetku kariere je bilo tudi ogromno velikih razočaranj, kar pa me je kot trenerja zgolj okrepilo.

Slovenski klubi v zadnjih letih v Evropi dokazujejo, da lahko tekmujejo tudi s finančno precej močnejšimi nasprotniki. Po drugi strani domače prvenstvo še vedno spremljajo številne težave, od infrastrukture do obiska tekem. Kje je po vašem mnenju slovenski klubski nogomet v resnici? Napredujemo kot celota ali predvsem po zaslugi nekaj ambicioznih klubskih projektov?

• • Nogomet v Sloveniji se počasi dviguje, ampak za moj okus še vedno prepočasi. Večkrat rad povem, da Slovenija glede na vlaganja dosega zares zelo velike uspehe. Moje mnenje ob tem pa je, da bo, dokler država ne bo imela večjega posluha za slovenski šport, vedno težje biti uspešen.

Trenerji danes živite pod nenehnim pritiskom rezultatov, javnosti in klubskih vodstev. Včasih zadostuje že nekaj slabih tednov, da se vse obrne na glavo. Kako osebno doživljate takšne trenutke? Vas porazi in kritike še vedno prizadenejo enako kot na začetku kariere ali ste se z leti naučili vzpostaviti določeno čustveno distanco?

• • Brez pritiska v trenerskem poslu seveda ne gre, vedno pa rad povem, da je problem tako velik, kot si ga človek sam naredi. Sam osebno na vse skupaj vedno poskušam gledati v širšem kontekstu – kdo me ocenjuje, na kakšen način me ocenjuje, kako je to realno? Seveda rad sprejemam tudi kritike, z njimi res nimam težav. Se mi pa zdi, da v Sloveniji – in bom povedal kar po domače – največ pametujejo tisti, ki v življenju na nobenem področju niso nič storili. Tako pač, je in če želiš delovati v športu, se moraš s tem znati soočati. Jaz iskreno poskušam čim manj brati vse to, poskušam se ne obremenjevati s stvarmi, na katere nimam vpliva. Seveda pa ni vedno enostavno. Hočeš ali ne – to vpliva nate. In ne samo nate, tudi na tvojo družino. To so zagotovo minusi trenerskega posla, po drugi strani pa si rad velikokrat ponovim, da bi v Sloveniji zelo veliko trenerjev vse dalo, da bi lahko bili na mojem mestu. Zame osebno je najpomembneje, da delam to, kar me veseli, obenem sem za to še plačan. In zaradi tega sem hvaležen.

Za vami so Olimpija, Koper, izkušnji v Latviji in Rusiji, zdaj vodite Celje in z njim nastopate v Evropi. Pred časom ste dejali, da bi se nekoč radi preizkusili tudi v močnejših tujih prvenstvih. Kako visoko danes segajo vaše ambicije? In kaj bi si želeli, da bi ljudje nekoč povedali o Zoranu Zeljkoviću kot trenerju, ne zgolj o njegovih rezultatih?

• • Mislim, da se moji cilji ne razlikujejo veliko od ciljev drugih trenerjev. Normalno, da se želim enkrat dokazovati tudi v močnejših ligah. Želim pa si tudi, da bi drugi o meni znali povedati, da sem bil vedno normalen, ljudski. Da bom za nekoga vedno slab, za nekoga pa vedno dober trener, mi je jasno in se s tem ne obremenjujem. Mi je pa najpomembneje, da imam čisto vest. Da ne delam drugim, kar si ne želim, da bi drugi delali meni.

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#zoranzeljković

1. SNL

Celje