Slovenija je dolgo čakala na takšna nogometaša: Aljoša Matko in Danijel Šturm ponujata nepredvidljivost, ki ruši obrambne načrte
Foto: Luka Vovk & Nikola Mitić / Sportida
Slovenski nogomet je skozi leta dal odlične vratarje, kakovostne branilce, zelo dobre veziste in tudi napadalce, ki so pustili pečat na precej višji ravni od slovenske lige. Nekaj pa nam je v reprezentanci skoraj vedno nekoliko primanjkovalo, in sicer igralcev, ki lahko z žogo v nogah sami porušijo ravnotežje nasprotnika, napadejo branilca in iz situacije, v kateri na prvi pogled ni veliko nevarnosti, ustvarijo nekaj konkretnega.
Zmaga Slovenije na Hampden Parku, kjer sta se med strelce in asistente vpisala Aljoša Matko in Danijel Šturm, je bila v tem pogledu skoraj simbolična. Ne samo zaradi zadetkov, temveč zaradi profila obeh igralcev. Gre za nogometaša, ki ne potrebujeta vedno izdelane akcije ali popolnoma odprtega prostora, da bi bila nevarna. Žogo lahko sprejmeta, se obrneta proti golu, napadeta nasprotnika in ga prisilita v reakcijo. Lahko pa tudi z gibanjem brez žoge ustvarita priložnost za ključno podajo svojih soigralcev.

To je kvaliteta, ki je slovenski reprezentanci v preteklosti pogosto manjkala. Seveda smo imeli hitre igralce. Imeli smo tudi tehnično izvrstne posameznike. Josip Iličić je lahko nasprotnika premagal skoraj iz stoječega položaja, Valter Birsa je imel izjemno levo nogo, pregled nad igro in zadnjo podajo, o Zlatku Zahoviću sploh ni treba izgubljati besed. Toda pri Matku in Šturmu gre za nekoliko drugačen tip individualnosti. Njuna kakovost je povezana predvsem z dinamičnim sprejemom, obratom, spremembo smeri, pospeševanjem in napadanjem prostora.
Individualna kvaliteta kot rešitev zunaj kolektivne strukture
Če bi v preteklosti iskali igralca, ki sta bila po profilu temu še najbližje, bi verjetno lahko izpostavili Mladena Rudonjo in Andraža Kirma. Rudonja je imel neposrednost, hitrost in pogum, da je vedno znova in znova napadel prostor ter z žogo premaknil slovensko reprezentanco višje po igrišču. Kirm je bil kasneje zelo pomemben zaradi svojih ponavljajočih se sprintov od enega konca igrišča do drugega, napadanja prostora za hrbtom obrambe in vertikalnosti. Javnost ni znala pretirano ceniti ne prvega ne drugega, a verjetno sta selektorja, ki sta videla in evropsko in svetovno prvenstvo, že vedela, zakaj ju imata ob sebi…

Toda Matko in Šturm imata ob tem še eno dimenzijo. Oba sta tehnično neprimerno bolj raznovrstna. Ne gre za trditev, da sta zato avtomatično boljša nogometaša, saj je potrebno upoštevati različna obdobja, ampak hkrati je res tudi, da imata zaradi omenjene lastnosti pri sprejemu žoge več možnosti. Njuna nevarnost se ne začne šele takrat, ko je pred njima 30 metrov prostora. Nevarna sta lahko tudi proti postavljeni obrambi, na manjšem prostoru in bližje kazenskemu prostoru.
Od Rudonje in Kirma do tehnično kompleksnejšega profila
Pri Matku, ki danes blesti na Madžarskem pri Ujpestu, je bilo že zelo zgodaj jasno, da ima občutek za gol. Njegova kariera je pokazala, da zna prihajati v zaključke in da se dobro znajde v prostorih, kjer napadalec potrebuje predvsem instinkt. Toda danes je njegov profil precej širši. Lahko začne na krilu, pride v notranji koridor, sodeluje v kombinaciji in nato napade prostor za zadnjo linijo. Prav to ga dela zanimivega. Akcijo lahko začne kot krilni igralec, konča pa jo kot napadalec. Če mu pustiš prostor, ga bo skušal napasti z dinamiko. Če se obramba umakne, lahko sprejme žogo bližje kazenskemu prostoru. Ko se igra preseli na drugo stran, pa ima dovolj napadalnega občutka, da se pojavi tam, kjer se akcija končuje.

Šturm, ki igra za Slavio iz Prage, je nekoliko drugačen. Pri njem je še bolj opazna želja po situaciji ena na ena. Ko dobi žogo, pogosto najprej pogleda naprej. Ne zanima ga vedno najvarnejša naslednja podaja. Zanima ga, ali lahko napade igralca pred seboj, spremeni smer napada in s svojo potezo nekaj ustvari. In ravno takšen profil je v modernem nogometu izjemno pomemben. Organizirane reprezentance je namreč vedno težje prebijati zgolj s pozicijsko igro. Lahko imaš dobro strukturo, kvalitetno kroženje žoge in pravilno postavljene igralce, pa še vedno pride trenutek, ko nekdo potrebuje pogum, da prevzame odgovornost in odigra drugače. Matko in Šturm Sloveniji ponujata prav to.
Kako individualna nevarnost spreminja strukturo nasprotnikove obrambe
Njuna vrednost zato ni samo v preigravanjih, zadetkih ali asistencah. Pomembno je tudi, kako njuna prisotnost vpliva na celotno nasprotnikovo obrambo. Če imaš igralca, ki je sposoben redno premagovati branilca ena na ena, ga tekmec težko pusti samega. Bočni branilec potrebuje pomoč krila ali vezista, bližnji osrednji branilec mora nekoliko bolj paziti na prostor ob sebi, celotna obramba pa se začne premikati proti žogi. In v trenutku, ko se obramba premakne, se nekje drugje odpre prostor. Za napadalca. Za vezista. Za bočnega igralca, ki prihaja iz druge linije. To je učinek, ki ga številke pogosto sploh ne pokažejo. Pri obeh omenjenih nogometaših, tako Matku kot tudi Šturmu, pa je zelo pomembna še ena stvar – pogum.

Slovenija je bila skozi večji del svoje zgodovine uspešna predvsem takrat, ko je imela dobro organizacijo, disciplino in jasno kolektivno strukturo. To bo skoraj zagotovo ostala njena osnova tudi v prihodnje. Toda če lahko tej strukturi dodaš še igralca, ki z individualno potezo ustvari prednost, postaneš bistveno težje predvidljiv. Danes ima Slovenija kar dva.
Aljoša Matko in Danijel Šturm sta v marsičem nadaljevanje tiste neposrednosti, ki sta jo nekoč prinašala Rudonja in Kirm, vendar z nekoliko oziroma precej drugačno tehnično osnovo in več rešitvami v zadnji tretjini igrišča. Morda je prav zato Hampden Park ponudil tako lepo simboliko. Slovenija zmaga z 2:1. Med strelci in asistenti pa Aljoša Matko in Danijel Šturm. Dva igralca, ki ne predstavljata samo novih imen v reprezentanci, ampak tudi profil nogometaša, kakršnega je slovenski nogomet dolgo iskal. (st)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet



