Ko tradicija ni več dovolj – Domžale propadle, Gorica umira: Slovenski klubski nogomet išče in potrebuje nov model preživetja
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Domžale so pozimi ugasnile člansko ekipo in končale v stečaju. Štirikratna državna prvakinja Gorica je nekaj mesecev pozneje ostala brez drugoligaške licence. V Ajdovščini se po nogometnih krogih pojavljajo zaskrbljujoče, a za zdaj javno nepotrjene informacije o zamudah pri plačilih. Na drugi strani Izola in Tabor Sežana kažeta, da je mogoče zgodbo obrniti, toda skoraj vedno šele takrat, ko lokalnemu okolju na pomoč priskoči zunanji kapital. Slovenski klubski nogomet se je znašel pred vprašanjem, ki je precej večje od ene lige ali enega kluba, in sicer koliko profesionalnega nogometa si slovensko okolje sploh še lahko privošči?
Leto 2026 kot resno opozorilo za slovenski nogomet
NK Domžale, dvakratni državni prvak, dolgoletni evropski predstavnik in klub, ki je veljal za eno najboljših slovenskih razvojnih sredin, je januarja Nogometno zvezo Slovenije (NZS) obvestil, da je vložil predlog za začetek stečajnega postopka ter da članska ekipa prvenstva ne bo nadaljevala. Prva liga Telemach je tako drugi del sezone končala z devetimi ekipami. Le nekaj mesecev pozneje je nov hud udarec doživela Gorica.
Klub s štirimi naslovi državnega prvaka ni izpolnil finančnih kriterijev za pridobitev licence za 2. SNL v sezoni 2026/27. Pritožba je bila zavrnjena, Gorica pa je napovedala finančno sanacijo in prehod članske ekipe na amatersko raven. Avgusta je sledil še en boleč korak, saj je klub iz tekmovanj umaknil tudi mladinsko in kadetsko ekipo. To nista več zgolj dve slabi poslovni zgodbi. To je vzorec.
Ko športni rezultat ni več dovolj
Morda je najbolj nazoren primer zadnjih let Rogaška. Klub iz Rogaške Slatine je leta 2024 igral v Prvi ligi Telemach, sezono končal na osmem mestu in nato v Stožicah osvojil še slovenski pokal. Na igrišču je dosegel največji uspeh v zgodovini kluba. Nekaj dni pred pokalnim slavjem pa je že postalo jasno, da športni rezultat ne bo dovolj. Rogaška ni prejela licence za naslednjo sezono, saj po ugotovitvah licenčnih organov ni izpolnjevala obveznih infrastrukturnih, športnih, pravnih in finančnih kriterijev. Posledično ni mogla nadaljevati niti v 1., 2. ali 3. SNL, kaj šele, da bi igrali v Evropi, čeprav so si jo priigrali. Od pokalnega prvaka do izginotja iz profesionalne oziroma nacionalne članske piramide praktično čez noč.
Dve leti pozneje Domžale. Nato Gorica. In prav zato je vse težje govoriti o naključjih. Žal se ne moremo izogniti pretečemu vprašanj – kdo bo naslednji. Pozornost se zdaj – kot rečeno – nehote obrača tudi proti Primorju. Ajdovci so po izpadu iz Prve lige Telemach sezono 2026/27 začeli v 2. SNL, kjer imajo po osmih tekmah osem točk in se nahajajo v spodnjem delu lestvice. Toda bolj kot rezultati na zelenici so zaskrbljujoče informacije, ki se pojavljajo v nogometnem okolju. Po neuradnih informacijah, ki jih v času nastanka tega zapisa ni bilo mogoče neodvisno javno potrditi, naj bi v Ajdovščini obstajale resne zamude pri izpolnjevanju finančnih obveznosti. Prav zaradi resnosti takšnega podatka ga je treba obravnavati kot neuradnega, dokler ga ne potrdi klub, igralci, SPINS ali drug verodostojen vir.
Toda že sama možnost odpira neprijetno vprašanje. Če imajo težave Domžale, Gorica in potencialno Primorje, ali sploh še govorimo o težavah posameznih uprav? Ali morda bolj o ekonomskem modelu, ki je v pomembnem delu slovenskega nogometa preprosto dosegel svoj strop?
Lokalno okolje ne dohaja več profesionalnih ambicij
Številni klubi že lep čas trobijo v isti rok: da v lokalnem gospodarstvu ne uspejo zbrati dovolj sredstev za profesionalni nogomet in redno poravnavanje vseh obveznosti ter da težave z nerednimi izplačili dejansko ne nastanejo čez noč. In tu se skriva bistvo problema. Slovenski nogomet je v zadnjih desetih ali petnajstih letih napredoval. Zahteve so večje. Trening je vse bolj profesionaliziran. Potrebuješ strokovni štab, fizioterapevte, analitiko, kondicijsko pripravo, administracijo, infrastrukturo, mladinsko šolo, prevoze, nastanitve, opremo in seveda igralce.
Pričakovanja so profesionalna, ekonomija številnih okolij pa ostaja polprofesionalna. Model, po katerem občina nekaj prispeva, lokalno podjetje kupi oglasni pano, deset manjših sponzorjev doda vsak svoj delež, preostanek pa mora klub nekako sestaviti sam, ima svoje meje. V nižjih ligah je ta meja še bolj očitna. Za resno drugoligaško ekipo ni več dovolj samo tradicija, dobra mladinska šola in nekaj lokalnih podjetnikov, ki imajo radi nogomet. Potrebna je struktura. In vedno pogosteje tudi kapital, ki prihaja od zunaj, v večini primerov je le-ta vprašljivega izvora.
Spomnimo se 2. SNL pred korono
Primerjava s časom tik pred pandemijo je zanimiva. V sezoni 2019/20 so v 2. SNL med drugim igrali Gorica, Koper, Radomlje, Nafta, Fužinar, Dob in Rogaška. To niso bila zgolj imena. Koper se je vrnil med slovensko elito. Radomlje so se pozneje ustalile v Prvi ligi Telemach. Nafta se je vrnila med prvoligaše. Rogaška je prišla med elito in leta 2024 osvojila pokal. Gorica je bila klub z zgodovino državnega prvaka. Fužinar je imel obdobje resnega drugoligaškega projekta.
Dob je dolga leta predstavljal enega najbolj stabilnih drugoligaških kolektivov ter bil močno vpet v širši nogometni bazen osrednje Slovenije in Domžal. Takrat se je zdelo, da lahko tudi druga slovenska liga premore več sredin z resnimi športnimi ambicijami. Danes je slika drugačna. Ne nujno slabša po kakovosti nogometa. Je pa precej bolj krhka po organizacijski in finančni plati.
Izola: zanimiv poskus drugačnega modela
Zato je toliko bolj zanimivo spremljati dogajanje v Izoli. Nekdanji prvoligaš in evropski predstavnik je danes tretjeligaš, toda klub je v leto 2026 vstopil z bistveno večjimi ambicijami. Predsednik Damjan Pucer je poleti razkril prihod strateškega partnerja Breinrock iz Dubaja, ki naj bi klubu zagotavljal dolgoročnejšo finančno stabilnost. Ambicija ni omejena zgolj na nakup igralcev, načrti vključujejo infrastrukturo, pomožna igrišča, mladinsko šolo in povezovanje z lokalnimi klubi. Izola želi ekipo graditi tudi okoli domačih nogometašev in ponovno napolniti tribune.
To je pomembna razlika. Zunanji kapital sam po sebi še ni strategija. Kapital, povezan z infrastrukturo, mladinskim pogonom, lokalnimi igralci in jasno športno piramido, pa to lahko postane. Dokler ne ostane le pri besedah, kar smo prav tako žal že videli tudi pri nas. Izola je sezono medtem odprla z nizom zmag, na mestnem stadionu se je vrnilo zanimanje gledalcev, klub pa je v svoje vrste pripeljal tudi prepoznavna nogometna imena. Ali bo zgodba dolgoročno uspešna, bo pokazal čas. Toda smer je zanimiva. Ne poskušajo zgolj preživeti naslednjega meseca. Poskušajo zgraditi okolje, ki bo lahko nosilo višji rang tekmovanja.
Tabor znova kaže, kaj lahko pomeni jasen projekt
Podoben pozitiven športni signal prihaja iz Sežane Tabor je po osmih krogih aktualne sezone na vrhu 2. SNL z 19 točkami, šestimi zmagami in razliko v zadetkih 18:6. Klub je hkrati v zadnjih letih spremenil organizacijski model. Na letošnji skupščini je bila ena izmed osrednjih tem tudi vključitev investitorjev prek družbe Fort Tabor ter sprejem finančnega načrta za sezono 2026/27. Tudi Tabor še ni dokaz, da je bila najdena čarobna formula. Pri zunanjih investicijah previdnost ostaja nujna, finančna konstrukcija profesionalne ekipe pa mora biti dolgoročno vzdržna.
Toda športna slika kaže razliko med klubom, ki samo gasi požare, in klubom, kjer je vsaj mogoče prepoznati smer. Izola in Tabor tako predstavljata zanimiv kontrast aktualnim težavam slovenskega klubskega nogometa. Ne zato, ker bi dokazovala, da je prihod tujega kapitala rešitev za vse. Temveč zato, ker kažeta, da lokalno okolje pogosto potrebuje dodatnega partnerja, če želi preseči raven polprofesionalnega nogometa.
Vsaj 1. SNL letos znova ponuja optimizem
Ob vsej črnini slovenski klubski nogomet vendarle ponuja tudi nekaj pozitivnega. Aktualna Prva liga Telemach je po domžalskem kaosu prejšnje sezone ponovno sestavljena iz desetih ekip, predvsem pa je začetek prvenstva tekmovalno izredno zanimiv. Po desetih odigranih tekmah je Maribor pri 20 točkah, Koper in Bravo imata po 18, Olimpija 14, Aluminij in Nafta po 13, aktualni prvak Celje pa ima po devetih tekmah 12 točk. Razlike so majhne in prvenstvo vsaj z rezultatskega vidika deluje nepredvidljivo.
In morda je prav to tisto, kar slovenski klubski nogomet v tem trenutku najbolj potrebuje. Stabilno Prvo ligo Telemach. Močno 2. SNL. Klube, ki ne gradijo ekip z denarjem, ki ga še nimajo. In predvsem sistem, v katerem napredovanje v višji rang ni finančna grožnja, temveč nagrada za dobro delo. Temu v tem trenutku žal ni tako. Slovenija nogometnega znanja nima premalo. Nima premalo igralcev. Nima premalo trenerjev. In zagotovo nima premalo nogometne tradicije.
Toda tradicija danes ne plačuje računov. Domžale in Gorica sta najglasnejši opozorili doslej. Rogaška je bila opozorilo pred njima. Če se bodo podobne zgodbe ponavljale še naprej, vprašanje ne bo več, kateri klub bo naslednji. Vprašanje bo, ali je sedanji model slovenskega profesionalnega klubskega nogometa sploh še primeren za okolje, v katerem želi delovati. (st)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
