1. SNL Olimpija

35 let od zadnjega gostovanja Olimpije v Jugoslaviji Alfred Jermaniš obudil spomine za PN: “Nato amaterji, ki so zvečer bežali od žena!”

Objavljeno 2. junija 2026 2. junija 2026

Foto: Nebojša Paraušić / Sportida & osebni arhiv & Google Gemini

Ko moči izven nogometnega terena nehote združita neumorni nogometni statistik ter skrbnik zgodovinskega spomina OptaŽabar in eden najbolj slikovitih, karizmatičnih ter neizprosnih obrazov v zgodovini slovenskega nogometa Alfred Jermaniš, potem je končni rezultat natanko takšen, kot se spodobi: izredno zanimiv, anekdotičen in hudomušno obarvan prispevek.

Zgodovinski arhiv nas uči, da so nogometaši ljubljanske Olimpije v torek pred natanko 35 leti pod taktirko trenerja Filipa Mendaša odigrali svoje zadnje prvenstveno gostovanje v nekdanji skupni jugoslovanski ligi. Govorimo o tekmovanju, ki je v tistem obdobju brez kančka dvoma po kakovosti sodilo med najboljše lige na svetu, po samem nogometnem talentu pa bi si upali trditi, da celo med elitno vrhunsko trojico. A to so seveda tista večna, sladka špekuliranja nas, nogometnih romantikov.

Preberi več

Nogometaši v zeleno-belih dresih so tedaj na kultnem stadionu JLA v Beogradu morali priznati premoč močnemu Partizanu, ki je slavil z minimalnim izidom 1:0. Strelec edinega in zmagovitega zadetka je v 18. minuti srečanja postal črnogorski branilec Budimir Vujačić. Kot zanimivost velja izpostaviti, da sta v dresu beograjskega velikana takrat nastopala tudi kasnejša reprezentančna soigralca našega sogovornika – Darko Milanič in Džoni Novak. Še ena podrobnost pa se veže na glavnega delivca pravice: splitski sodnik Andrija Pavićević, someščan takratnega vratarja Olimpije Zorana Varvodića – Ramba, je namreč obema nogometašema, ki izhajata iz slovenske Istre (tako Milaniču iz Izole kot Jermanišu iz Kopra), pokazal javno opozorilo rumene barve.

Koprčan si je 35 let kasneje z velikim veseljem vzel čas za Planet nogomet in z nami delil neprecenljive spomine na tisto prelomno obdobje, ki se ga vedno spomina z iskro v očeh in s precejšnjo mero pristne nostalgije v glasu. Vsi, ki Alfreda Jermaniša dobro poznajo, vedo, da z izjavami ter sočnimi zgodbami nikoli ne razočara. In tudi tokrat ni bila nobena izjema.

Na današnji dan je Olimpija odigrala zadnje gostovanje v jugoslovanski prvi ligi na stadionu JLA proti Partizanu. Koliko se osebno sploh še spomnite tistega specifičnega dneva oziroma same tekme?

- Na tekmo kot takšno nimam nekih posebnih spominov. Tudi tega se ne spominjam več, kako in kje natančno smo igrali. Navadno smo z brniškega letališča leteli v Beograd. V središču Beograda je bil hotel, kjer smo stanovali, kadar smo igrali proti Crveni zvezdi ali Partizanu. To se ni spreminjalo. V Jugoslaviji so takrat izstopali štirje pomembni tekmeci: Dinamo in Hajduk iz hrvaškega dela ter Zvezda in Partizan iz srbskega. Igrati proti tej veliki četverici je bilo vsekakor zmeraj posebno doživetje. Tisto leto je bila Zvezda celo evropski prvak, potem ko je v finalu v Bariju premagala Marseille. Jugoslovanska liga je takrat pomenila ogromno, prav tako reprezentanca. Ne rečem, da danes ne pomeni nič, vendar je bila takratna skupna država v športu izjemno močna – tako v nogometu, košarki kot tudi v rokometu, vaterpolu in drugod. Kot športnik in Jugoslovan si se počutil zelo pomembnega.

Kako ste igralci doživljali nenaden razpad skupne države in začetek slovenske lige? V sezoni poprej ste gostovali pri Zvezdi, Partizan, Hajduku in Dinamu, nato sta morali igrati v Medvodah, Rogaški Slatini, Naklem…

- Če me spomin ne vara, po osamosvojitvi, ki se je zgodila v zelo kratkem času, hrvaški klubi kot prvi niso več želeli igrati v jugoslovanski ligi. V prvem krogu prelomne sezone bi morala Olimpija znova igrati v Beogradu proti Partizanu. Nogometaši smo se takrat kar v garderobi odločali, ali sploh odpotovati v Beograd ali ostati doma. Odločili smo se, da ostanemo doma in vodstvo kluba se je odločilo, da pač ne bomo igrali v jugoslovanski ligi. Kasneje je nastala slovenska liga z 21 klubi. Olimpija je prišla kot jugoslovanski prvoligaš, zraven pa je bilo verjetno še šestnajst klubov iz slovenske lige ter predpostavljam štirje ali pet klubov iz medrepubliške lige. Teh 21 klubov je v prvem letu slovenske lige tekmovalo za prestižna mesta, ki so vodila v Evropo. Olimpija je v tem prvem letu postala slovenski prvak, Maribor pa jo je premagal v finalu pokala in postal pokalni prvak.

Najboljši slovenski nogometaši so tedaj pravilno odhajali v najmočnejše klube z juga zdaj že vrsto let razpadle države. Ste tudi vi kdaj imeli na mizi kakšno takšno ponudbo? Vendarle ste veljali za enega najbolj obetavnih mladeničev v rajnki državi…

- Spominjam se, da sem kot igralec Olimpije dobil ponudbo za prestop v Crveno zvezdo, a do realizacije takrat ni prišlo. Čez eno leto je bila Zvezda, kot sem že rekel, evropski šampion. Nato je iz Beograda znova prišla ponudba, da se jim pridružim. Na Črnem Kalu so me zaustavili policisti in me vprašali: “Kam greš?” Odgovoril sem: “V Beograd!” Rekli so mi: “Kam greš, saj je vojna!”. Crvena zvezda je čez šest mesecev postala svetovni prvak, jaz pa zaradi teh okoliščin nisem doživel ne naslova evropskega ne svetovnega prvaka. To pravim malo za šalo. Partizan je bil sicer zelo močan klub, vendar je bila Zvezda takrat na vrhu Evrope.

V Jugoslaviji se tako ali tako v mladih letih ni dalo prestopiti na tuje, zato je bila liga tudi tako močna, kajne? Pa se je v tistih časih dalo živeti z igranjem nogometa v Jugoslaviji?

- Če si želel v tujino, je bila takrat starostna meja 28 let. Danes se to zdi nepredstavljivo. Do tega leto v tujino enostavno nisi mogel oditi. Navadno je bilo tako, da si prvo pogodbo podpisal zaradi nekega privilegija – morda za malo boljšo plačo ali da si si lahko kupil malce boljši avto. Jaz osebno nisem bil za ‘pleh’, bil sem za zidove, zato sem rajši kupoval nepremičnine. Z drugo pogodbo pa si kot igralec navadno dobil stanovanje in s tem nekako rešil svojo stanovanjsko problematiko. Šele nato je prišel čas za odhod v tujino. Ko je Jugoslavija razpadla in je nastala država Slovenija, je ta bariera osemindvajsetih let padla, zato so igralci takoj začeli odhajati v tujino. Zelo odmeven je bil prestop Roberta Prosinečkega v Real Madrid, potem so odšli še ostali, na primer Zvonimir Boban v AC Milan in tako naprej. Ta liga je dala ogromno dobrih igralcev za najmočnejše evropske klube.

Kakšno je bilo življenje zunaj igrišč? Kako bi ob tem primerjali tudi kakovost jugoslovanske in takratne novonastale slovenske lige?

- Ko si prišel v Beograd, je bil meni obvezno srbski. Rekel bi, da je bilo na mizi ogromno mesa, veliko zelenjave, Karađorjeva šnicla, za sladico pa so ti navadno postregli “srnača leđa”. To seveda ni bil pravi srnin hrbet, ampak odlična čokoladna tortica. Spomini so zelo lepi (smeh). Vsekakor je slovenska liga močno izgubila na vrednosti v primerjavi z jugoslovansko. V Jugoslaviji si bil profesionalec, liga je bila izjemno močna. Potem pa si prišel v ligo, v kateri so igrali amaterji, v ligo, kjer je nekdo cel dan delal v službi, zvečer pa šel na trening za hobi ali pa zato, da je pobegnil od žene. Razlika med jugoslovansko in slovensko ligo je bila ogromna. Vendar je bila to glede na vojno in splošne okoliščine logična posledica. V tej slovenski ligi sem preživel eno leto, Olimpija je postala prvak, nato pa sem tudi jaz odšel v tujino. Kasneje je slovenska liga začela pridobivati na vrednosti, saj se je število klubov z enaindvajsetih hitro zmanjšalo na šestnajst, štirinajst in dvanajst, s tem pa se je koncentrirala tudi kvaliteta.

Kakšna je bila sestava takratne ekipe Olimpije, torej ob razpadu države, glede na narodnost in prisotnost tujih igralcev?

- Če danes pogledate seznam nogometašev, smo bili vsi Slovenci (smeh). Danes sta Dinko Vrabec in Jedinko Perica Slovenca. Vsi smo Slovenci, čeprav so številni v Slovenijo prišli iz drugih jugoslovanskih republik. Vendar so se izjemno hitro prilagodili na Slovenijo in na slovenski jezik, zato je bilo čudovito igrati z njimi. Nenazadnje sem v Olimpijo prišel kot mlad fant in ti ljudje – Jedinko Perica, Dinko Vrabec, Ivica Šeparović – so mi zelo pomagali pri moji osebni in športni rasti. Avtohtoni Slovenci – če se lahko tako izrazim – v tisti prvi ekipi pa smo bili Robert Englaro, jaz, Aleš Čeh in še nekateri. Temnopoltih nogometašev pa takrat še ni bilo, če vas morda zanima. Pa ne zato, ker jih ne bi marali ali ker ne bi bili dobrodošli, ampak je bila Jugoslavija enostavno dovolj močna, da je sama proizvajala vrhunske igralce. Tako da tega takrat še ni bilo. Ne v Olimpiji in mislim, da se tudi ostali klubi v prvi ligi niso kaj dosti povezovali s temnopoltimi ali sploh s tujimi igralci. Najbolj odmeven tujec je bil verjetno Miodrag Belodedici, ki je pobegnil iz Romunije, igral za Zvezdo in z njo postal evropski prvak. Drugih pravih tujcev se na hitro sploh ne spomnim. Tudi mi v Olimpiji v tistih treh letih, ko sem bil tam, nismo imeli nobenega tujca. Bili smo zelo raznoliki – Makedonci, Albanci, Srbi, Hrvati, Muslimani, Slovenci, vse živo. Vendar, kot sem rekel, pravih tujcev in teh drugih igralcev takrat ni bilo. Razumeli pa smo se odlično!

Nogomet je bil že takrat izjemno popularen. Kakšno je bilo vzdušje na kultnem Centralnem stadionu za Bežigradom?

- Da, takrat je bil nogomet v Jugoslaviji izjemno popularen. Na stadion Olimpije je zmeraj prihajalo ogromno gledalcev. Zdaj, ali so prišli gledat Olimpijo ali pa svoj klub, ki je gostoval v Ljubljani, ne vem. Stari Bežigrad je bil večkrat poln. Kapaciteta je bila, mislim da, nekje okoli 20 tisoč gledalcev, na tekmah pa jih je bilo zmeraj med deset in petnajst tisoč. Igrati v takšnem okolju je bil velik užitek. Zato me danes malo boli srce, ko pridem v Ljubljano in vidim, da je moj triletni dom postal podrtija. Želje po obnovi pravzaprav ni in stvar je vsak dan slabša. Toda ja, čas gre naprej. Olimpija ima zdaj nov stadion, Stožice, kjer je lep ambient. Tam se rad podružim s svojimi bivšimi soigralci, ko me povabijo na kakšno tekmo v Ljubljano.

Ste bili nogometaši takrat popularni? Ste bili zvezdniki? So vas prepoznali na ljubljanskih ulicah? In kako bi primerjali finančno plat takratnega nogometa z današnjim?

- Po Ljubljani so te ljudje prepoznali. Marsikje je bilo treba dati kakšen avtogram. Marsikje smo tudi kaj spili ali pa celo pojedli zastonj, ker so ljudje pač želeli biti prijazni do tebe. Bili so drugi časi, na oblasti je bil še komunizem. In kot sem že omenil, prva pogodba je prinesla malo več denarja, druga pogodba pa stanovanje. Danes se milijoni delijo vsepovsod v veliko večjih količinah. Tudi italijanski igralci danes zaslužijo bistveno več, kot so zaslužili v tistih časih. Pa so bili takrat svetovni prvaki, zdaj pa jih že celo večnost ni bilo na mundialu. Enako velja za slovensko ligo. Danes služijo več kot nekoč. Vendar je to pač napredek, ki je povsod enak. Igral sem v lepih časih in sem užival. Sam zmeraj pravim takole: Koper mi je dal vzgojo, Olimpija mi je dala priimek, Japonska pa mi je dala denar. Nimam se kaj pritoževati. Užival sem takrat in uživam zdaj.