#avstrija #legionarji #mariomilanič

PN obiskal sin legende Mario Milanič, ki je LASK-u po 61 letih pomagal do prvaka: “Trenerjev je bilo že preveč. Pa sem šel svojo pot!”

Objavljeno 23. maja 2026 23. maja 2026

Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: LASK Linz

Darko Milanič je z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenskega nogometa. Kot kapetan je vodil slovensko reprezentanco in jo popeljal na prvo veliko tekmovanje, kot trener pa je z Mariborom osvojil rekordno število lovorik. A nogometni geni družine Milanič žanjejo velike uspehe tudi izven slovenskih meja. Tokrat v nekoliko drugačni, a v sodobnem nogometu ključni vlogi. Njegov sin Mario Milanič, ponosni Primorec iz Izole, kot glavni videoanalitik avstrijskega LASK-a iz Linza preživlja neponovljive mesece. Klub iz zgornje Avstrije je namreč v pravkar končani sezoni poskrbel za prvovrstno senzacijo in po dolgih 61 letih čakanja osvojil zgodovinski naslov državnega prvaka, uspeh pa kronal celo z dvojno krono.

Preberi več

Za koncem sušnega obdobja kluba iz Linza stoji izjemno strokovno delo, katerega pomemben arhitekt v ozadju je prav 32-letni Mario Milanič. Potem ko je svoje analitične veščine kalil v Mariboru in Celju ter se preizkusil v Združenih arabskih emiratih, je pred časom prejel in sprejel klic iz Linza ter tam postal pomemben motor kolesja iz ozadja. Po uspehu kariere je Mario Milanič obiskal Planet nogomet; z njim smo se pogovarjali o prehodu iz glasbenih voda v nogometni perfekcionizem, razlikah med slovensko in avstrijsko ligo ter o tem, kako izgledajo nedeljska kosila v družini, v kateri je nogomet preprosto način življenja.

Mario, če se za začetek vrnemo na sam začetek vaše profesionalne poti. Za javnost je izjemno zanimiv podatek, da ste v mladosti najprej zaplavali v glasbene vode. Kako je dozorela odločitev, da glasbena prizorišča zamenjate za specifično in izjemno pedantno delo nogometnega analitika?

- Že od mladosti sem zelo povezan z nogometom, kar pa – jasno – ni niti malo presenetljivo. Ko sem kot nogometaš zaključil vse selekcije pri NK Izola, sem za nekaj časa zaplaval v druge vode, to drži. Tudi v glasbo. Ampak sčasoma sem ugotovil, da je ljubezen do nogometa prevelika in da se želim vrniti v ta svet ter poskusiti nekaj ustvariti v tej smeri. Trenerjev, trenerjev vratarjev in kondicijskih trenerjev je bilo že takrat veliko, zato me to ni najbolj mikalo. Iskal sem nekaj drugačnega, nekaj posebnega za tisti čas. Potem me je nekega dne oče vprašal, če bi mu med študijskimi počitnicami pomagal pri snemanju treningov, ker je imel majhen strokovni štab in je potreboval pomoč. Takoj sem bil za. Vsake počitnice sem nato preživel ob igrišču. Snemal sem treninge in pomagal pri vsem, kar je bilo potrebno. Ravno v tem obdobju sem se navdušil za delo analitika. Kasneje sem izvedel za šolanje v Nemčiji in se prijavil. Bil sem edini tujec v generaciji. Med šolanjem sem opravljal tudi enoletno prakso pri NK Maribor in tam se je moja zgodba v bistvu začela. Mislim, da mi je bilo na nek način usojeno, da bom celo življenje povezan z nogometom. Ampak, bodimo pošteni – to ni presenetljivo, kajne? (smeh)

Vaša karierna pot se je nato hitro vzpenjala. Kalili ste se pri dveh največjih slovenskih klubih, Mariboru in Celju, preizkusili pa ste se tudi v arabskem svetu. Kako vas je ta pot izoblikovala pred odhodom v Avstrijo?

- Resneje sem v stik z analitiko stopil leta 2017, ko sem opravljal strokovno prakso pri NK Maribor, istočasno pa opravljal šolanje za analitika v Nemčiji. Po diplomi v Münchnu sem se uradno zaposlil pri Mariboru in tam preživel več sezon. Delal sem pod trenerji Milaničem, Jakirovićem, Camoranesijem, Karanovićem in Krznarjem. Vmes sem pol sezone preživel tudi pri Celju, nekaj časa pa še v Združenih arabskih emiratih pri klubu Baniyas iz Abu Dabija. To je bila posebna izkušnja — tako nogometno kot življenjsko. Jeseni leta 2024 je LASK iz Linza potreboval okrepitev na področju analitike, saj so igrali na treh frontah — prvenstvo, pokal in konferenčna liga. Ponudila se mi je priložnost pod tokratnim trenerjem Markusom Schoppom in brez razmišljanja sem jo zagrabil. Od takrat delam kot analitik prve ekipe.

Z Mariborom ste že osvajali lovorike, toda z LASK-om vam je uspel zgodovinski podvig: dvojna krona in prvi naslov po 61 letih. Kakšna je razlika med proslavljanjem naslova v okolju, kjer je to stalnica, in v Linzu, kjer je mesto eksplodiralo od evforije?

- Težko primerjam, ker ima vsak naslov svojo zgodbo in svojo težo. Pri Mariboru je bilo prisotno veliko zadovoljstvo, ker smo potrjevali dominacijo kluba in odlično delo. Pri LASK-u pa je bil občutek mogoče še malo bolj poseben zaradi same zgodbe. Klub je na naslov čakal zelo dolgo in ko vidiš, koliko to pomeni ljudem v mestu in navijačem, te še dodatno odnese vse skupaj. LASK pa je na naslov čakal 61 let, zato je bilo vse skupaj nekaj res posebnega za klub, mesto in celo regijo. Osvojitev naslova je bila precej nepričakovana, zato je odmevala še toliko bolj. V Linzu in okolici je vladala res neverjetna evforija. Takšne energije ne doživiš pogosto.

Imate odličen vpogled v slovenski in avstrijski klubski prostor. V čem so največje razlike med obema prvenstvoma in zakaj avstrijska Bundesliga v evropskem merilu trenutno deluje korak pred slovensko?

- Največja razlika je v infrastrukturi, pogojih za delo in obiskanosti tekem. LASK je imel letos v povprečju več kot 13 tisoč gledalcev na tekmo, pomembne tekme in derbiji pa so praktično vedno razprodani (19.000). Sturm ima povprečno okoli 15 tisoč gledalcev, Rapid 19 tisoč povprečno. Tukaj je razlika v primerjavi s slovensko ligo res velika. Tudi stadioni, trening centri in celotna organizacija klubov so na zelo visokem nivoju. Pri LASK-u so pogoji res vrhunski in analitik si težko želi kaj dosti boljšega. Klubi so pripravljeni veliko investirati v področje analitike, skavtinga, kar v Sloveniji ni izraženo v tolikšni meri. Razlika je tudi v sami igri. Avstrijska liga je veliko bolj intenzivna in fizična. Veliko je duelov, igre na druge žoge, hitrih prehodov. Liga je zahtevna in specifična, zato je tudi moje delo tukaj precej drugačno. Imam več odgovornosti in več stvari pod kontrolo, kot sem jih imel v Sloveniji.

Po takšnem uspehu ste verjetno vsi v klubu tarča drugih klubov. Tudi vi? Kakšni so vaši načrti za prihodnost, ostajate zvesti projektu v Linzu ali vas morda že mika nov izziv?

- Trenutno sem 100 % osredotočen na delo pri LASK-u. Avgusta nas čaka play-off za ligo prvakov. Skušali bomo storiti vse, da preskočimo zadnjo stopnico na opustošeni poti do najelitnejše družbe v klubskem nogometu, tudi v primeru morebitnega neuspeha pa imamo zagotovljen nastop v ligi Europa, tako da je pred nami velik izziv. To bo ogromna stvar za klub in tudi zame osebno, zato trenutno sploh ne razmišljam o drugih opcijah. Že zdaj se veselim evropskih tekem.

Pred vrati je zasluženi dopust. Kako boste preživeli proste dni in kako pogosto vam uspe obiskati domače na Primorskem? Ko se z očetom in preostalo družino končno zberete ob skupnem kosilu, je nogomet sploh dovoljena tema ali velja stroga prepoved?

- Prvih deset dni bom preživel v Linzu, ker moram urediti nekaj osebnih stvari, potem pa se z družino odpravljamo domov v Izolo. Tam bom čas preživel z družino in prijatelji, kasneje junija pa še malo na hrvaškem morju. Žena in otroci živijo z mano v Linzu, tako da smo praktično vsak dan skupaj. Imam srečo, da je žena doma iz Linza, zato je bila prilagoditev na življenje tukaj veliko lažja. Mojo družino (starše, sestro in sorodnike) največkrat vidim decembra in junija, ko so premori in ni prvenstev. Ker smo razpršeni po različnih državah po celem svetu, žal ni mogoče, da bi se videvali bolj pogosto, ampak vedno, ko je priložnost, si vzamemo čas za kosila, druženja in izlete. Na družinskih kosilih sicer probamo čim manj govoriti o nogometu… Ampak nam zaenkrat še ne uspeva najbolje (smeh). Na koncu se vedno prej ali slej vrnemo k nogometnim debatam.