Gorici gori pod nogami, a se še naprej igra z ognjem: Novo poglavje investicijske telenovele ob kockanju z usodo na poštnem okencu
Tekst: David Klemenc. Foto: DALL-E
Tema dneva je bilo v petek licenciranje drugoligašev. Prvotna razsodba Nogometne zveze Slovenije je bila po tiho ali pri nekaterih celo naglas pričakovana – Rudar iz Velenja je uspel s pritožbo, Novogoričani pač ne. Ko je NZS na svoji uradni strani to tudi uradno potrdila, je sledil vik in krik iz slovenskega Las Vegasa. NZS dejansko ni niti obravnavala goriškega zagovora iz preprostega pravnega razloga; namreč, vsaka pošiljka, ki je oddana prepozno, zakonsko ne sme biti odprta in je avtomatsko zavrnjena.
No, Goričani so nekako uspeli dokazati, da so pritožbo oddali pravočasno in da je bila “napaka” na strani pošte ter ne njihova, a vseeno bomo tu ustrelili par strupenih puščic v smeri goriškega vodstva. Ko na nitki visi usoda kluba in jih od izklopa z aparatov loči le nekaj mikromilimetrov, se stvari rešujejo prej, ne pa pet pred dvanajsto.
Vprašanje pa je seveda, kaj se bo zgodilo v ponedeljek, ko odgovorni odprejo pošto in analizirajo argumente. Gotovo je le nekaj, in to, da meja ne poznajo vesolje, človeška neumnost ter agonija modro-belih. V nameri, da bi se uspel ta nekoč veliki slovenski nogometni klub vendarle rešiti, naj bi v ponedeljek v Ljubljano odpotovala tudi znana imena tamkajšnjega nogometa… Nove ostre puščice medtem letijo na Mestno občino Nova Gorica; ko se je zmagovalo, so bili vsi zraven, ko je klub na aparatih, pa se ga izogibajo kot turškega pokopališča…
Zadnja v nizu govoric, ki vsakodnevno prihajajo iz novogoriškega cirkusa, se sliši precej neverjetno in gre nekako takole: za klub naj bi osebno jamčil celjski predsednik Valerij Kolotilo, ki je preko vezi v obmejno mesto bojda pripeljal nove, že 55. investitorje po vrsti, če smo lahko nekoliko pikri. Ruski kapital naj bi tokrat zares rešil nekdanje prvake in tako naj bi, če je vse res in če vklopimo kmečko logiko, Celjani dobili B-ekipo iz razloga, ker so bili v igralniškem mestu vedno odlični pri delu z mladimi. Neuradno, seveda… A kljub vsemu: naj klub zaplava na površje ali ne, je ta cirkus popolnoma odveč in sramota za klub, občino in državo. Morda bi bilo res boljše štartati z dna, iz pozitivne ničle.
Borut Mavrič, Miran Srebrnič, Florjan Debenjak, Marko Madon, Vili Bečaj, Enes Demirović, Miloš Breznikar in ostali arhitekti tiste zgodovinske generacije, ki je v mesto vrtnic prinesla prvi naslov prvakov in prekinila tedaj nedotakljivo vladavino ljubljanske Olimpije, so še kako živi in bodo vedno legende. A ob pogledu na današnji milo rečeno cirkuški novogoriški nogometni vihar, ki ruši vse pred sabo, njihova zapuščina neizmerno trpi. Tisto, kar so nekoč z znojem in ponosom gradili na igrišču, danes izginja v pisarnah. In na poštnih okencih.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
