Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Nisem si mislil, da bom lahko živel od nogometa. Potem pa je v Ljubljano prišel Milan Mandarić…
Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes vratar nekdanjega slovenskega prvaka iz Domžal, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
Svojo prvo profesionalno pogodbo sem z Olimpijo podpisal leta 2014, ko sem bil star vsega 16 let. Takratni športni direktor Ranko Stojić in predsednik kluba Milan Mandarić sta se zelo potrudila in mi dala jasno vedeti, da me cenita in imata z mano velike načrte. Prav zaradi njunega zaupanja sem se odločil, da je to prava poteza za razvoj moje kariere. Iskreno povedano: nikoli si nisem predstavljal, da bom lahko živel od igranja nogometa in da bom svojo prvo profesionalno pogodbo v življenju podpisal s tako pomembnim klubom, kot je Olimpija. Občutki ob podpisu so bili nepozabni. Bil sem v sedmih nebesih.
Po podpisu pogodbe sem bil priključen članski ekipi, kar sem si štel v čast in velik privilegij. Prav vsi v ekipi, od soigralcev do zaposlenih v klubu, so me odlično sprejeli in mi pomagali, da sem se čim hitreje privadil na članski nogomet in vse izzive, ki jih ta prinaša. Že dejstvo, da sem lahko treniral z nogometaši, kot so oziroma so bili Miha Zajc, Dejan Kelhar, Darijan Matić, Ricardo Alves, Matic Fink, Kenan Bajrić, Nemanja Mitrović, kasneje še Julius Wobay in Miroslav Radović, mi je bilo v veliko čast in motivacijo.
To je bil tudi čas, ko je Olimpijo prevzel gospod Milan Mandarić. In res je bil gospod. Na začetku je pogosto prihajal na treninge, se pogovarjal z igralci in ostalimi ljudmi v klubu. Vedno sem imel občutek, da mu je resnično mar za Olimpijo in da želi klubu povrniti status in renome, ki ga je imel v bivši skupni državi. To je večkrat poudaril, njegovi sodelavci pa so se trudili, da bi te besede postale resničnost.
Rok Vodišek: “Občutki so bili neverjetni”
S prihodom Mandarića se je klub dvignil na višjo raven, kar se je kmalu poznalo tudi pri rezultatih. Že v njegovi prvi sezoni v Ljubljani smo osvojili naslov državnega prvaka, kar je bilo za Olimpijo po dolgih letih brez lovorik izjemno pomembno in je začrtalo novo pot kluba. Ob osvojitvi naslova so bili občutki neverjetni. Med najbolj veselimi v klubu je bil prav Mandarić, saj je bil eden njegovih glavnih ciljev prav ta – vrniti naslov v Ljubljano.
Takoj po zadnji tekmi je Milan Mandarić prišel v slačilnico, kjer smo skupaj z njim proslavljali naslov. Iskreno je čestital vsakemu igralcu in vsem zaposlenim v klubu. Proslava se je nato nadaljevala v središču Ljubljane, kjer je celotno mesto na Prešernovem trgu rajalo skupaj z nami. Tam je bil seveda tudi Mandarić, ki je sijal od ponosa in sreče. V rokah je vihtel pokal, ki pa je tako težak, da ga ni mogel dolgo držati.
Mandarić je pogosto prihajal v slačilnico, se pogovarjal z igralci in jim nudil podporo. Vedno sem imel občutek, da govori iskreno in da mu je resnično mar za nas, igralce, ter za vse zaposlene v klubu. Zdel se mi je kot nek “prijazni dedek“, ki si želi le najboljše za svoje vnuke. Morda se mi je tako zdelo tudi zato, ker sem bil takrat še zelo mlad, da bi mi dejansko lahko bil dedek. Redko sem ga videl razburjenega ali jeznega. Tudi v obdobjih, ko rezultati niso bili najboljši, je ohranil mirno kri in trezno glavo. Vedel je, da so nihanja del življenja in da dodatna napetost v slačilnici ne bi pomagala. Govoril je predvsem v srbohrvaškem jeziku, včasih pa je v pogovoru uporabil kakšno angleško besedo, kar je bilo pogosto zelo simpatično.
Ker sem verjel, da je s srcem predan Olimpiji, me je vedno zabolelo, ko so ga v javnosti kritizirali in o njem govorili slabe stvari. Seveda, kot vsak človek, je tudi on delal napake, vendar sem prepričan, da mu gre velika zasluga za to, da je Ljubljana ponovno dobila ekipo, ki se lahko bori za naslov najboljšega v državi. Klub je v zadnjih letih uspešno nastopal tudi v evropskih tekmovanjih, kar je velik uspeh za klub, mesto in celotno Slovenijo. Danes je Olimpija na pragu novega naslova, a roko na srce marsikaj od tega, kar ima klub v tem trenutku, ne bi bilo brez Milana Mandarića…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
