Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Kako je Samir Handanović tudi s pomočjo počasne italijanske pošte dokazal, kakšen velikan je
Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
Si že imel kdaj občutek da je stadion, recimo Stožice oziroma Ljudski vrt, popolnoma drugačen, ko ga vidiš v živo, kot pa takrat, ko tekmo na njem spremljaš po televiziji? Sam sem imel tak občutek pri praktično vseh stadionih, katere sem najprej videl po televiziji, kasneje pa še v živo. Imel pa sem hkrati tudi privilegij in čast, da sem imel možnost vse to videti še iz druge perspektive – kot nogometaš, ki mu je dovoljeno, da vstopi v svet, kamor ne more vstopiti vsak. Torej v slačilnice in na zelenice teh markantnih objektov. Svoje popotovanje skozi največje italijanske stadione bom začel kar s stadionom, ki je, poleg domačega Marassija seveda, name pustil največji vtis. San Siro.
Ko sem še pet let nazaj spremljal tekme Interja in AC Milana po televiziji, sem imel popolnoma drugačno predstavo o kultnem San Siru. Potem pa sem ga videl v živo… Na televiziji je sicer res videti velik in veličasten, a šele tedaj, ko ga dejansko vidiš v živo, občutiš vso veličino, ki jo ta objekt premore. Že ko se sem prišel predenj, sem bil – priznam – impresioniran nad njegovo mogočnostjo. Ogromni, v spiralo oblikovani stolpi, ki obdajajo stadion in so namenjeni vzpenjanju navijačev v najvišje predele, mu dodajo še dodatno dimenzijo unikatnosti. Vse v povezavi s tem stadionom je veličastno: uvoz v ogromno garažo, hodniki, ki vodijo do slačilnic in na igrišče ter same slačilnice. Te sicer niso najmodernejše, ker gre kljub vsemu za star objekt, a so prav zato v popolni harmoniji s celotno zgodovino tega zgodovinskega stadiona.
Najlepši del, ki je name pustil tudi največji vtis, pa je šele sledil… Ko sem prvič stopil na zelenico San Sira, sem bil priča pogledu, ki je iz te perspektive še mogočnejši. Ko stojiš in gledaš proti tribunam, ki se vzpenjajo tako visoko, da skoraj ne vidiš vrha, sem dobil občutek ekstremne majhnosti, ki ga prej nisem doživel še nikoli. Soj reflektorjev, razporejenih po celotni strehi stadiona, ki pada na brezhibno pripravljeno zelenico in v tistem trenutku še prazne tribune so skupaj dajali nekakšen občutek miru in spokojnosti temu velikanskemu objektu.
V tistem trenutku sem si ga predstavljal kot nekakšnega spečega velikana. Vedno mi je bil zanimiv ekstremi kontrast, ki se zgodi v samo eni uri. Od ogleda zelenice pred tekmo, ko je še vse tiho, do ekstremnega bučanja publike ob začetku tekme. Ta kontrast je bil na stadionu, ki sprejme slabih 80.000 ljudi in je skoraj vedno razprodan, še toliko večji in se mi je zato še toliko bolj vtisnil v spomin.
Zelo zanimivo je bilo, da smo na San Siru gostovali kar dvakrat v razmaku vsega 4 dni. Tako smo med tekmama proti obema velikanoma iz Milana ostali kar v glavnem mestu Lombardije. Imel sem edinstveno priložnost primerjati vzdušje na domačih tekma Interja in Milana. Osebno nisem zaznal neke opazne razlike. V obeh primerih so navijači do zadnjega kotička zapolnili svoja mesta in pripravili prvovrstno vzdušje. Lahko potrdim, da so podporniki obeh milanskih klubov res vročekrvni.
Ko smo gostovali pri Interju, je zanj branil še Samir Handanović, ki je bil vrsto let tudi kapetan milanskega velikana. Ker sem tudi sam vratar, mi ga je bilo fascinantno opazovati od tako blizu, in sem res ponosen, da sem skupaj z njim stal na igrišču, pa čeprav samo na ogrevanju pred tekmo. Moram povedati, da ni le odličen vratar, pač pa tudi odličen človek. Po tekmi sva se na kratko pogovarjala in dobil sem občutek, da je res z nogami trdno na tleh in da se nima za nikakršnega zvezdnika, kar je pravzaprav bil. Po tekmi mi je podaril tudi svoj dres, ki ga imam še danes doma varno spravljenega in bo za vedno še en od prelepih spominov na gostovanje na San Siru.
V povezavi s Samirjem lahko povem še eno anekdoto, ki dokazuje, kako velik človek je. Po gostovanju pri Interju si je takratni vratar Primavere (mladinske ekipe Genoe), ki je šel z nami, zelo želel Handanovićevega dresa, saj je bil njegov vzornik. Ker ga po tekmi ni dobil, mu je Samir obljubil, da mu ga bo v naslednjih dneh poslal v naš klub po pošti. Ker imajo nogometaši takšnega kova in prepoznavnosti vsak dan verjetno vsaj 50 takšnih prošenj za drese, smo vsi mislili, da bo na to pozabil. A glej ga zlomka, čez kakšen teden (ja, res je, italijanska pošta je zelo počasna…) je na klub res prišel njegov dres in vratar Primavere je bil seveda presrečen, da se mu je izpolnila velika želja. Samir Handanović pa je še enkrat več dokazal, kdo je. Da je kot San Siro. Velikan. Tako in drugače.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
