Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Kaj početi po koncu oziroma zakaj je znanje ena izmed redkih stvari, ki ti je nihče ne more vzeti
Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes vratar nekdanjega slovenskega prvaka iz Domžal, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
V življenju imam to srečo, da sem se od nekdaj vedel, da nogomet ni edina stvar na svetu. Verjetno to izvira iz moje vzgoje. Vedno sem se zavedal, da je dobro imeti pripravljen tudi plan B, saj je življenje lahko zelo nepredvidljivo. Prav zato sem, ko sem končal gimnazijo in se preselil v Italijo, kaj kmalu ugotovil, da lahko prosti čas produktivno izkoristim.
V prvem letu življenja v Italiji sem se aktivno učil novega jezika in ga kmalu tudi osvojil. Učil sem se s pomočjo različnih aplikacij na telefonu – ja, prav imate, med njimi je bila tudi Duolingo… -, gledal pa sem tudi italijanske filme s podnapisi. Dokaj hitro sem začel razumeti jezik, ki mi je postajal vse bolj in bolj všeč. Po nekaj mesecih sem bil že dovolj suveren, da sem se lahko samostojno in brez težav sporazumeval z domačini, ki niso bili ravno vešči angleškega jezika. Ko zdaj pogledam nazaj, je bilo to na nek način dobro, saj sem bil “prisiljen”, da se čim hitreje naučim italijanščine, če sem se želel kaj dogovoriti.
Rok Vodišek: “Tako sem se odločil, da bom…”
Po enem letu, ko sem končal “misijo italijanščina”, sem nemudoma iskal nove načine, ki bi mi zapolnili prosti čas. Od nekdaj sem rad čas, ko nisem bil zaposlen z nogometom, izkoristil na produktiven način. Nikoli nisem preveč rad igral računalniških iger ali v nedogled gledal serij na Netflixu. Tako sem se odločil, da bom nadaljeval šolanje.
Ker sem bil večino časa v Italiji, sem potreboval študij, ki bi mi omogočal, da vse potrebno naredim na daljavo. Na koncu sem našel fakulteto, ki mi je to omogočala in začel sem svojo novo, 3 leta trajajočo misijo – diploma. Večino popoldanskega časa sem tako preživel za računalnikom, kjer sem se učil, pisal seminarske naloge in opravljal izpite. Izbral sem smer marketinga, družbenih medijev in odnosov z javnostmi, ker so se mi ta področja zdela zanimiva.
In res so mi bili študijski predmeti zanimivi in sem se lahko naučil veliko novih in uporabnih znanj. Usklajevanje študija in nogometa mi nikoli ni predstavljalo pretiranih težav. Ker sem od nekdaj discipliniran, sem točno vedel, kdaj bom čas namenil učenju in kdaj si lahko privoščim nekaj sprostitve od nogometa in študija. Pomembno je bilo dejstvo, da me je smer študija dejansko zanimala, saj mi je to dajalo dodatno motivacijo za delo. Nisem ga izbral samo zato, da bi nekaj delal, saj bi tako verjetno veliko težje zbral voljo in se po napornem treningu lotil še učenja ali pa pisanja seminarske naloge.
Vsekakor mi je tudi nogomet zelo pomagal pri študiju. Vsak šport ti da določeno mero discipline, nauči te vztrajnosti in soočanja z različnimi izzivi. Menim tudi, da je za vsakega športnika skoraj nujno, da ima v življenju tudi dejavnosti, ki misli preusmerijo stran od športa. Na ta način se lahko sprosti in mentalno spočije ter tako pride na trening ali tekmo s čisto glavo in pripravljen na nove izzive. Te dejavnosti so lahko zelo različne. Od omenjenega igranja videoigric, ki so med nogometaši zelo priljubljene, gledanja serij in filmov, pa vse do reševanja križank, sprehodov v naravi in navsezadnje tudi opravljanje študija ali kakšne druge izobraževalne vsebine.
Ko zdaj pogledam nazaj, je bilo to prijetno obdobje, v katerem sem užival v nogometu in poleg tega naredil še nekaj, kar mi bi lahko v prihodnosti koristilo. Opravil sem vse študijske obveznosti in tako dobil formalno izobrazbo diplomanta marketinga. Kot sem že omenil, zares iskreno menim, da je v življenju vselej dobro imeti rezervni načrt. Prav je, da vsi sanjamo velike sanje, da bomo lahko živeli od nogometa in da nam bo igranje zagotavljalo vsakdanji kruh. Nekateri imamo to srečo, da so sanje dejansko postale resničnost, a žal vsi tega privilegija nimajo. Prav zato je dobro imeti še nekaj, na kar se lahko oprimeš v primeru, ko samo igranje nogometa nebo dovolj.
Poleg tega so kariere nogometašev kratke, zato je dobro, da že v času aktivnega igranja vsaj malo razmišljaš, kaj se bo dogajalo po karieri. Na ta način si vsaj delno pripravljen na šok, ki se zgodi, ko se kariera konča. Ta šok se imenuje realno življenje. Mnogo nogometašev in športnikov na sploh na to veliko spremembo v življenju žal ni pripravljeno. Svojo zgodbo bi sklenil z mislijo, ki se mi zdi zelo pomembna. Znanje je ena izmed redkih stvari v življenju, ki ti je nihče ne more vzeti! Se beremo…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
