Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Prvi je vozil, drugi vihtel zastavo, tretji pa nazdravljal s pivom (ali kako smo slavili Serie A)
Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
6. maj 2023 – datum, ki mi bo za vedno ostal v spominu, kot eden izmed najlepših in najbolj nepozabnih dni v moji karieri. Šlo je za sezono 2022/23, ko smo v sklopu 36. kroga Serie B na razprodanem stadionu Luigi Ferraris gostili ekipo Ascolija. Neverjetno vzdušje, ki ga je pripravilo 33.000 zvestih navijačev Genoe, je napovedovalo nekaj posebnega. Vsi smo vedeli, kaj nam prinaša zmaga – vrnitev med italijansko elito. Navijači, ki so nam celo sezono stali ob strani in verjeli, da bomo Genoo vrnili tja, kamor sodi, so bili pripravljeni na veliko slavje. Z zmago bi si že dva kroga pred koncem prvenstva zagotovili najmanj drugo mesto, ki avtomatično zagotavlja napredovanje. Tekmo smo dobili z rezultatom 2:1, a se je iskreno povedano ne spominjam najbolj, saj je bilo slavje po tekmi tako noro, da sem na vse ostalo bolj kot ne pozabil.
Po zadnjem sodnikovem žvižgu je najprej sledilo slavje z navijači na stadionu in kasneje v slačilnici. Vsi igralci, strokovno vodstvo, vodilni možje kluba in sploh vsi, ki delajo v klubu, smo se po koncu tekme zbrali na igrišču in proslavljali skupaj s 33 tisoč navijačev na stadionu. Velika večina jih je ostala še več kot uro po tekmi in skupaj z nami pela navijaške pesmi. Prelepo je bilo videti, koliko je dejstvo, da bo Genoa ponovno nastopala med italijansko nogometno smetano, pomenilo vsem v klubu.
Vsa čast našemu vozniku
Številni so v klubu zaposleni že vrsto let in so z dušo in srcem predani rdeče-modremu grbu. Ti so vse skupaj doživljali še toliko bolj čustveno, mnogi so dobesedno jokali od veselja in se objemali. Kasneje se je slavje preselilo še v slačilnico, od koder pa so nas pozneje odpeljali na obrobje mesta, kjer nas je čakal avtobus z odprto streho. Osebno sem bil prvič na takem avtobusu, prej sem jih videl zgolj na televiziji, pri raznih slavjih športnih ekip.
Pogled z vrha je odličen, saj si približno 4 metre nad tlemi in vidiš daleč naokrog. Ko je pod tabo pravo morje navijačev, pa je občutek in razgled še toliko boljši. Jasno tudi vidiš, kako težko se je dejansko prebijati skozi gosto gručo razposajenih podpornikov, ki se ne zmenijo, kje vozijo, hodijo in skačejo, zato je policijsko spremstvo in zagotavljanje varnosti ob takih dogodkih tako zelo pomembno, da se slavje ne spremeni v tragedijo. Vsa čast našemu vozniku.
Ker je bilo v središču mesta noro, smo na zeleno luč za odhod čakali več kot eno uro. Kljub vsemu nam v tistem trenutku to ni bilo niti malo v breme, saj smo vedeli, da nas čaka nepozabno slavje. Že na poti proti glavnemu trgu nas je spremljalo ogromno število navijačev, ki so peli pesmi, prižigali bakle in mahali s transparenti in zastavami. Večina navijačev je naš avtobus spremljala s skuterji, na katerih so bili stlačeni tudi po trije skupaj. Prvi je vozil, drugi je vihtel zastavo, tretji pa je nazdravljal s pivom in se na ves glas drl. Vsekakor ne najbolj varno početje, a tega dne je bilo dovoljeno praktično vse…
Z avtobusom smo se počasi prebijali v mestno središče, vseskozi pa so nas spremljale trume naših navijačev. Koliko se jih je zbralo, je težko točno oceniti, a skoraj zagotovo ne pretiravam, če rečem, da jih je bilo na ulicah mesta vsaj 100.000. Praktično vsi, ki pesti stiskajo za Genoo, so se tistega dne zbrali na ulicah in z nami proslavljali vrnitev v Serie A. Pogled z vrha avtobusa na morje navijačev za, ob in pred nami je bil nekaj neverjetnega. Živo se spomnim nekaterih navijačev, ki so tekli ob avtobusu in se nam s solzami v očeh zahvaljevali – češ hvala, ker ste naš klub vrnili tja, kamor spada. To je samo še en dokaz več, koliko nekaterih navijačem Genoa pomeni in kako zelo čustveno dojemajo svoj klub.
Vsi zbrani navijači so hoteli imeti spomin na ta nepozaben dan, zato so številni na naš avtobus metali razne predmete, od dresov, šalov, majic itd., da bi jih podpisali. Najbolj “bizarna” stvar pa je bil čevljev od enega izmed navijačev, ki si ga je sezul in ga zalučal na vrh avtobusa ter nas prosil, da ga podpišemo in mu ga, seveda, vrnemo.
V središču mesta, na glavnem trgu Piazza De Ferrari, nas je pričakalo pravo rdeče-modro morje navijačev. Kurili so bakle, vihteli zastave, razobesili ogromne transparente in peli navijaške napeve. Kljub temu, da sem imel za soigralce številne vrhunske nogometaše, ki so igrali v še močnejših klubih na najvišjih ravneh svetovnega nogometa, sem prepričan, da bo to rajanja z navijači ostalo v spominu prav vsakemu posebej.
Morje presrečnih navijačev
Moje prepričanje je pred kratkim v intervjuju potrdil tudi moj bivši soigralec, ki je, med drugim, igral celo za nizozemsko reprezentanco. Ob slovesu od Genoe je povedal, da mu je dan, ko smo proslavljali skupaj z navijači, eden najlepših v karieri. Te neverjetne pripadnost klubu in iskrenega veselje ob uspehu se preprosto ne da pozabiti. Ob misli na morje presrečnih navijačev, ki so se tistega dne zbrali v središču mesta, mi še danes, dve leti kasneje, zaigra srce in preplavijo me čustveni občutki ponosa in veselja.
Za take dni živi vsak športnik. Poplačajo ves trud in odrekanje, ki je bilo potrebno za dosego rezultata in ti hkrati dajo zagon za naprej. Motivirajo te, da bi še kdaj doživel to pristno veselje in nepopisne občutke sreče. Sreča se skriva v mnogih oblikah in v tem trenutku sem srečen, da si si vzel čas in mi posvetil svojo pozornost, ki je v današnjem svetu žal vse bolj redka in prevečkrat prezrta vrlina. Se beremo. Do naslednjič!
Avtor: Uredništvo Planet nogomet