Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: V Neaplju čakal kar 45 minut, najboljšo v življenju jedel v Firencah. Ananas? Bog ne daj!

Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet pred kratkim priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes vratar nekdanjega slovenskega prvaka iz Domžal, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.

Kot sem obljubil v prejšnji zgodbi, se bom v tej posvetil nekaterim kulinaričnim specialitetam, ki so značilne za naše zahodne sosede. Italija je razdeljena na 20 dežel in prav vsaka med njimi ima nekaj svojih značilnih in ikoničnih sestavin ter jedi. Med najbolj znane vsekakor spadajo pica in mocarela iz dežele Kampanija (Neapelj), pa testenine karbonara iz dežele Lacij (Rim), seveda pa ne smem pozabiti Ligurije, kjer leži Genova, ki slovi po svoji znameniti omaki pesto in ikoničnem olivnem kruhu, imenovanem focaccia.
Kot sem omenil že v prejšnji zgodbi, je v Genovi, kjer sem si služil kruh pri Genoi, najbolj priljubljena kombinacija trofijev (testenine posebne oblike), stročjega fižola in krompirja z omako pesto genovese. Tradicionalni genovski zajtrk medtem sestavljata kapučino in fokača, ki jo zelo radi pomakajo v spenjeno mleko kapučina. Priznati moram, da sem ob mojem prihodu v Genovo kar malo čudno gledal, kako lahko jedo samo “nek suh kruh”. No, moje mnenje se je zelo hitro spremenilo. Praktično prvič, ko sem poskusil ta “suh kruh” – govorim seveda o fokači – me je navdušila.

To z oljem prepojeno, rahlo slano testo se v ustih praktično stopi. Če pa imaš to srečo, da v pekarni dobiš še toplo fokačo, je to samo še pika na i. Neverjetno, kako je lahko tako preprosta jed tako preklemansko dobra … Seveda v panificih oziroma focacceriah, kot pekarne v Italiji imenujejo domačini, najdeš ogromno različnih vrst fokač. Od tradicionalnih, ki jih imajo povsod, do takšnih z dodatki rožmarina, sira in pršuta, čebule, pa seveda tudi znamenitega pesta. Sam sem poskusil praktično vse različice, med najbolj nenavadne je sodila fokača z gorgonzolo, orehi in svežimi figami – vem, zelo nenavadna kombinacija, ki pa me je naravnost navdušila. Priporočilo za kosilo: njoki v gorgonzolni omaki z orehi – top!
V Italiji sem, čeprav se to morda sliši čudno, vzljubil tudi suši. V Genovi je pravo morje suši restavracij, ki ponujajo t. i. formulo all you can eat. To je formula, ki ti omogoča, da poješ, kolikor lahko, za fiksno ceno, ki jo določi restavracija. Ker že od nekdaj obožujem morsko hrano, Genova pa leži tik ob morju, se mi je ta kombinacija zdela zmagovalna. In res je bila. Nekatere suši restavracije so ponujale vrhunsko kakovost in res sem užival ob okusih sveže pripravljenih morskih specialitet. Moram priznati, da od vrnitve v Slovenijo kar malo pogrešam suši, zato se večkrat odpravim v sosednji Trst ali pa vsaj Gorico, kjer imajo kar nekaj suši restavracij. Sicer niso tako kakovostne kot tiste v Genovi, a za potešitev želje po sušiju so več kot v redu.
Rok Vodišek: “Čakal sem ‘le’ 45 minut…”
Ob obisku Neaplja seveda nisem mogel mimo ene izmed najbolj znanih picerij na svetu – L’Antica Pizzeria da Michele. Dobesedno nisem mogel mimo. Vrsta ljudi pred picerijo je bila nepregledna, ljudje so zasedli celotno ulico in čakali na svoj “prostor pod soncem”. V tej piceriji imajo zanimiv režim – pred vrati stoji eden od zaposlenih, ki deli listke s številkami vsem, ki želijo svoje mesto. Nato kliče številke po vrsti, čim se sprosti kakšna miza. Tako greš lahko, potem ko dobiš svojo številko, malo pohajkovat po mestu, saj si v večini primerov na vrsti čez uro ali dve – če imaš seveda srečo.

Jaz sem se odločil, da bom pico vzel za s sabo in jo pojedel v sobi, v kateri sem bival. Za nas, ki nismo želeli mesta v restavraciji, ampak le pico to go, je bila posebna vrsta. Čakal sem “le” 45 minut, preden sem dobil tako želeno pico. Žal je bila, preden sem prišel do svoje nastanitve, že hladna in posledično ni bila tako okusna, kot bi bila, če bi jo jedel svežo. A vseeno lahko rečem, da sem poskusil, po mnenju mnogih, najboljšo pico na svetu. Opozorilo – bog ne daj, da bi v Neaplju želeli naročiti pico npr. z morskimi sadeži ali, še huje, s kakšnim ananasom!
Ko smo ravno pri najboljši pici – imam še en predlog za vse, ki boste kdaj v Firencah (definitivno se jih splača ogledati, ker so prečudovite). Skratka, ko boste v Firencah (navijačev Celja bo verjetno tam v kratkem kar nekaj…) poskusite pico v piceriji Mister Pizza – meni osebno najboljša pica, ki sem jo jedel v življenju. Zahvale mi lahko pošljete na mail …
O hrani in Italiji bi lahko napisal še veliko zgodb, saj je njihov kulinarični svet širok in pester. Italijani znajo res uživati v življenju in hrana igra pri tem pomembno vlogo. Za obede, predvsem za večerje, si vzamejo veliko časa, se med njimi družijo, pogovarjajo in sprostijo po napornem dnevu. Hrana je pomemben del njihove kulture in na svoje kulinarične specialitete so zelo ponosni. Tudi sam sem več kot vzljubil njihovo kulinariko in način, kako znajo v njej uživati. Upam, da ste ob prebiranju te zgodbe uživali tudi vi in da so se vam vsaj malo pocedile sline. Brž po kakšno dobroto v hladilnik – buon appetito!
Avtor: Uredništvo Planet nogomet