Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Kako sem kot nogometaš Genoe v Italiji doživel genovski mestni derbi (in preživel)
Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot naslednji se je ekipi spletne strani Planet nogomet priključil Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
Genova ali Zena, kot ji pravijo domačini, je glavno mesto italijanske dežele Ligurije. Leži približno 150 kilometrov južno od Milana in se ponaša z ogromnim, drugim največjim pristaniščem v Sredozemlju. Še večje kot pristanišče je njihova strast do nogometa. Mesto ima kar dva nogometna kluba, ki redno tekmujeta v najvišjem rangu italijanskega nogometa: Sampdorio, ki se trenutno bori v dodatnih kvalifikacijah za Serie A, in Genoo. Slednja je bila kar 5 let moj dom, posledično sem imel to čast in privilegij, da sem od blizu spoznal delovanje najstarejšega kluba v Italiji in doživel številne nepozabne trenutke, ki so jih med drugim pomagali pričarati tudi neverjetno zvesti navijači obeh klubov.
Derby della Lanterna, kot mu pravijo v Italiji, je derbi med genovskima kluboma, ki je svoje ime dobil po znamenitem svetilniku, imenovanemu Lanterna, ki je simbol Genove. Prva tekma med kluboma je bila odigrana davnega leta 1902, s tem pa derbi velja za najstarejšega v Italiji. Kultni stadion Luigi Ferraris, znan tudi kot Marassi, sprejme več kot 33 tisoč ljudi in je že dolga leta domovanje obeh klubov. Na njem se vsako sezono dvakrat, obakrat za 90 minut, ustavi čas. Vselej razprodan derbi vsakič znova postreže z nepozabno kuliso, ki jo pripravijo navijači obeh moštev. Ne glede na to, kdo je v vlogi domačina, so vselej prisotni strastni in vročekrvni navijači obeh moštev, ki zapolnijo vsak prost kotiček na svoji strani stadiona.
Genovski derbi? Medsebojno spoštovanje!
Kljub dejstvu, da običajno na derbijih ni večjih izgredov, pa je rivalstvo med obema kluboma in navijači vseeno zelo veliko. To se je lepo pokazalo, ko smo z Genoo v sezoni 2021/22 izpadli v Serie B. Takoj naslednji dan se je po celotni Genovi in njeni okolici pojavilo ogromno grafitov s sporočili, ki so jasno izkazovali veselje nekaterih navijačev Sampdorie nad dejstvom, da njihovega največjega rivala v naslednji sezoni ne bo med italijansko elito. Najbolj zvesti navijači Genoe niso potrebovali dolgo, da so prišli na svoj račun. Vsega leto dni kasneje so jim lahko vrnili z dvojno mero, saj so hkrati praznovali vrnitev Genoe v Serie A in na drugi strani izpad Sampdorie v Serie B. Na zadnji tekmi so naši navijači razgrnili ogromen transparent, ki je na smešen način sporočal, da barka Sampdorie pluje v nižji rang tekmovanja.
V Genovi obstajata le dve možnosti. Ali si navijač Genoe ali pa pesti stiskaš za Sampdorio. Pripadnost enemu izmed klubov se običajno prenaša iz roda v rod. Če so starši navijači enega kluba, obstaja velika verjetnost, da bodo tudi njihovi otroci nadaljevali družinsko tradicijo. Že majhne otroke radi vozijo na tekme in jih oblačijo v drese svojega moštva. Na tak način jim že v ranem otroštvu v DNK vpišejo življenjsko pripadnost klubskim barvam. Rivalstvo med obema kluboma in navijači je veliko, a sam osebno nikoli nisem doživel neprijetnih izkušenj ob srečanju s pristaši Sampdorie. Tudi med nogometaši obeh moštev vlada predvsem veliko medsebojno spoštovanje. Ker smo oboji živeli pretežno na istih koncih mesta, smo se veliko srečevali in se vedno pozdravili, rekli kakšno besedo in šli svojo pot.
Lahko povem anekdoto, ko smo imeli klubsko večerjo v eni izmed znanih genovskih restavracij. Z vso ekipo in strokovnim vodstvom smo sedeli za veliko mizo blizu vhoda v restavracijo, ko je skozi vrata prišel eden od takratnih glavnih igralcev Sampdorie. Predstavljate si lahko, da ni bil ravno vesel, da je bila prav na večer, ko se je želel sprostiti in v miru večerjati s svojimi najbližjimi, v isti restavraciji tudi celotna ekipa največjega rivala. Kljub temu pa se ni obrnil in odšel drugam, pač pa smo se samo na hitro pozdravili in vsi brez težav naprej uživali v sproščenem večeru; mi z ekipo, on pa le nekaj miz stran s svojo družino.
WC-školjka kar na parkirišču
Kljub dejstvu, da nisem veliko igral, me je velikokrat presenetilo dejstvo, da so me ljudje na ulici oziroma v kakšni izmed trgovin prepoznali in ogovorili. Če so me prepoznali navijači Genoe, so me običajno prosili za skupno fotografijo ali za podpis, na drugi strani pa sam nisem bil nikoli priča neprimernemu obnašanju s strani navijačev Sampdorie. Tudi če so me kdaj zbadali, so me zgolj tedaj, ko smo izgubili kakšno tekmo, a sem vedno dobil občutek, da gre pri tem bolj za majhne provokacije, kot za kakršnokoli zlonamernost. Je pa seveda zelo odvisno, kako se na takšne stvari odzoveš. Sam sem se običajno prijazno nasmehnil in se morda pošalil na svoj račun. Vedno znova pa me je presenečalo in hkrati tudi navduševalo, kako iznajdljivi so navijači obeh klubov pri provokacijah nasprotnega kluba. Najbolj mi je v spominu ostala WC-školjka, ki se je znašla kar na enem od parkirišč pred našo domačo tekmo. S tem so naši navijači jasno pokazali, kaj si mislijo o rivalih…
Glede na to, da sem genovski nogometni planet zdaj zamenjal za nekoliko drugačen planet, in sicer Planet nogomet, bi se ob koncu prvega prispevka rad iskreno zahvalil vsakemu, ki si je vzel nekaj minut svojega časa in zdržal z mano vse do konca. Upam, da je bil moj prvi novinarski prispevek vsaj malo zanimivo in da sem vam ponudil vsaj delček nekoliko drugačnega vpogleda v enega največjih nogometnih rivalstev na svetu. In jasno: še naprej se bom trudil, da vam ponudim kar največ zanimivih anekdot, prigod in zgodb, ki sem jih doživel na svoji nogometni poti. Se beremo. Do naslednjič!
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
