Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Najbolj nora tekma? Slavili zmago in jedli pice, ko je v garderobo prišel delegat. Pa smo šli nazaj!
Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Z ekipo spletne strani Planetnogomet.si že nekaj časa sodeluje Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes sveže upokojeni nekdanji vratar, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
Ko se sedaj ozrem nazaj na svojo kariero, se spomnim nekaj tekem, ki so mi še posebej ostale v spominu. Prva, ki se mi je še posebej vtisnila v spomin, je bila tekma v Angliji v njihovem slovitem centru St. George’s Park, ko smo v Elite roundu kvalifikacij igrali zadnjo tekmo proti Norveški. Takrat smo za uvrstitev na evropsko prvenstvo do 17 let, ki je potekalo v Bolgariji, potrebovali zmago. Tekma je bila izenačena in napeta, na koncu pa smo se veselili zmage z 1:0 in takrat zgodovinske uvrstitve na prvenstvo Stare celine. To je bil eden mojih najlepših spominov v reprezentančnem dresu. Kot sem omenil že v eni izmed preteklih zgodb, smo bili igralci v tisti reprezentanci izjemno povezani in smo res delovali kot ekipa. Pod vodstvom Igorja Benedejčiča in njegovega pomočnika Dejana Kopasića smo spisali kar nekaj prelepih zgodb, ki se jih še danes rad spominjam.
Seveda so mi v posebno lepem spominu ostale tudi tekme, ko smo si z Olimpijo priigrali naslove državnih in pokalnih zmagovalcev. Pa vsekakor tudi tekma, ko smo z Genoo potrdili vrnitev med elito italijanskega nogometnega prvenstva. No, iskreno se tekme ne spominjam dobro, saj je bilo slavje po ulicah Genove po tej tekmi tako noro in nepozabno, da je tekma ostala nekje v ozadju, nepozabnih trenutkov s slavja po njej pa ne bom nikoli pozabil (o tem sem pisal tudi v eni svojih prvih zgodb, ki si jo lahko ponovno prebereš na tej povezavi).
Še ena nepozabna tekma je bila tekma v pokalu, kjer smo z Rogaško gostovali pri takratnem četrtoligašu Interblocku. Že dejstvo, da sem moral ob polčasu v igro, saj se je vratar, ki je dobil priložnost v pokalu, v prvem polčasu poškodoval. Tekma se je končala z 1:1 in sodnik je po zaključnem žvižgu povedal, da se v tej fazi tekmovanja po neodločenem rezultatu izvajajo kazenski streli. Kot je običajno, je vsaka ekipa določila 5 izvajalcev in po peti seriji smo slavili zmago s 5:4.
Seveda smo bili veseli, da smo se prebili v naslednji krog. Odpravili smo se v slačilnico, kjer so nas, kot je običajno po tekmah, že čakale pice. Nekateri so se že pripravljali na tuširanje, spet drugi so se že mastili s picami, ko je v slačilnico prišel delegat in nam povedal, da rezultat izvajanja kazenskih strelov ne velja, saj bi bilo potrebno pred tem igrati še podaljške. Res ne vem, kako tega niso povedali že takoj po koncu rednega dela in kako tega ni vedel niti sodnik niti delegat, a to je vprašanje za koga drugega.
Skratka, ni nam preostalo drugega, kot da se ponovno oblečemo in z nekaj kosi pice v trebuhu spet stopimo na igrišče in odigramo še pol ure tekme. No, očitno nam je rahlo okrepčilo dobro delo, saj smo po podaljšku zmagali s 3:1 in se po tem tudi uradno uvrstili v naslednji krog. Mimogrede, tistega leta smo nato z Rogaško senzacionalno postali tudi pokalni zmagovalci. To samo potrjuje, kako zanimiv in nepredvidljiv je nogomet, saj bi se kaj lahko naše pokalne sanje razblinile že v 2. krogu tekmovanja na umetni travi na Ježici.
V najbolj svežem spominu pa mi je ostala druga tekma dodatnih kvalifikacij za obstanek v prvi ligi proti Triglavu. Po prvi tekmi, ki smo jo doma v Domžalah izgubili z 1:3, so nas praktično vsi že odpisali in nas že poslali v drugoligaško tekmovanje. Na prvi tekmi nisem branil, po tekmi pa je v slačilnici sledil “šok”. Seveda smo bili vsi razočarani in očitno se je po tekmi v tunelu dogajalo marsikaj. Tako sem šele v garderobi izvedel, da je prvi vratar po tekmi dobil rdeči karton in posledično seveda ni imel pravice nastopa na povratni tekmi, ki je sledila 3 dni kasneje.
Dejansko nisem čutil prevelikega pritiska, saj so nas, kot že rečeno, po prvi tekmi vsi že odpisali in se je zdel preobrat in naš obstanek med elito praktično nemogoč. S soigralci, s katerimi smo bili kljub vsem težavam v klubu in okoli njega res prava klapa, pa smo še vedno verjeli, da nam lahko uspe. In na koncu smo res prepričljivo zmagali s 4:1 in se obdržali med elito. Na veliko žalost vseh so se sanje domžalskega kluba pol leta kasneje klavrno končale, a o tem kaj več kdaj drugič…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
