Mladi upi – Matej Tadič (Domžale): Najprej mislil, da je vsega konec, zdaj pa spet verjame v svoje sanje, v katerih je tudi Ajax
Vir fotografije: NK Domžale
Bilo je pred približno dvema letoma, ko je luč sveta ugledala spletna stran Planet nogomet. Tedaj so nam nekateri govorili: “Pisali boste o nižjih ligah in mladih nogometašem? To nikogar ne zanima!” Dve leti kasneje Planet nogomet spletna stran, ki si jo je zgolj v mesecu juliju ogledalo več kot 80.000 ljudi. Še naprej pišemo o nižjih ligah, predvsem pa nas veseli, da so nas za svoje vzeli mladi, ki so končno dobili svoj prostor pod medijskim soncem. Prostor, po katerem so hrepeneli, a jim ga nihče ni dal…
Pišemo tako o tistih, ki najbolj obetajo, kot tistih, ki morda čez čas nogometa ne bodo več zares igrali, a so se mu vseeno zapisali in morda kdaj prišli do zanimivega dosežka, ki jih je popeljal tudi do omembe v medijih. Matej Tadič je eden tistih mladih nogometašev, ki so bili na naši spletni strani omenjeni že večkrat. Zakaj? Preprosto. Ker gre za fanta, ki obeta. Zelo obeta. A hkrati je bila njegova dosedanja nogometna pot posuta tudi s trni. Pred letom dni je na lastni koži občutil, da so nogomet tako zadetki in zmage kot tudi porazi in žal poškodbe.
Matej Tadič je še kot član Olimpije utrpel hudo poškodbo kolena. Moral je na operacijo, po posegu je sledilo več mesecev dolgo okrevanje. Slednjo je zaustavilo razvoj fanta, ki je doslej v ligah od 15 do 19 let na 59 tekmah dosegel zajetnih 37 golov. Statistika bi bila brez dvoma še neprimerno boljša, če ne bi bilo poškodbe, a kar je najpomembneje, je to, da je slednja preteklost. Lahko pa ni bilo…
Matej Tadič: “Nasvet vsem mladim”
“Ob moji poškodbi sem sprva misli, da je konec vsega in sem zelo težko v prvih trenutkih, dnevih sprejel vse to, kaj se mi je zgodilo. Sploh se nisem želel sprijazniti s tem, da sem se poškodoval! Ko se je vse skupaj začelo razpletati in sem ugotovil, kaj je s kolenom, pa je šlo samo vse navzgor. V mislih sem imel samo, kako se vrniti še močnejši. Bil sem motiviran, da bi bil težko bolj, bil sem tudi prepričan, da se bom vrnil v odlični telesni pripravljenosti in še psihično močnejši. Okrevanje je bilo težko, to moram priznati… Bi pa ob tem svetoval vsem mladim, ki se bodo znašli v podobnem položaju: če okrevanje sprejmeš kot dodatno motivacijo, je vse lažje,” je uvodoma kot gost naše rubrike Mladi upi povedal Matej Tadič.
Ko se je leta 2007 rojeni Matej Tadič po dolgi odsotnosti nedolgo tega vrnil na zelenice – tedaj je že nosil dres Domžal, h katerim je prestopil med okrevanjem -, je bila misel o tem, da se je vrnil še močnejši, brez dvoma na mestu. Že na svoji prvi tekmi je zabil gol, usoda je želela, da je zatresel prav mrežo Olimpije. V polno je meril tudi na drugi tekmi proti Rudarju in dokazal, da mu poškodba ni vzela tega, kar ga je krasilo pred tem. Torej dobre forme in občutka za gol. Ali, če želite, vsega tistega, zaradi katerega so nanj že postali pozorni tudi številni tuji klubi.
Pred poškodbo se je okrog njega resno smukal belgijski velikan Genk, ki pa ni bil edini. No, tujina bo počakala, Matej Tadič zdaj razmišlja le o tem, kako se vrniti nazaj na raven, na kateri je že bil pred poškodbo. Ob tem si je nadarjeni 17-letnik, ki prihaja iz Slovenske vasi pri Kočevju, vzel tudi čas za bralce spletne strani Planet nogomet in odgovoril na 12 standardnih vprašanj v rubriki Mladi upi, v kateri so se v preteklosti že predstavili tudi Luka Topalović, Sven Šunta, David Pejičić, Niko Kasalo, Aldin Jakupović in drugi…
1. Kje in kdaj si začel trenirati nogomet?
Nogomet sem začel trenirati pri petih letih v nogometnem klubu Kočevje.
2. Kdo te je navdušil za nogomet in kdo je najbolj vplival nate v nogometu?
Nogomet me navdušuje, odkar vem zase, odkar se zavedam svojega življenja. Nogomet sta trenirala oba starejša brata, prav tako pa je oče ljubitelj nogometa in je z menoj večkrat v mojem otroštvu igral nogomet.
3. Kaj ti je najbolj všeč pri nogometu?
Pri nogometu mi je všeč vse – od igre, treningov, priprave na tekmo. Skratka vse, kar je povezano z nogometom, preprosto obožujem.
4. Tvoj najljubši nogometni trenutek doslej?
Najljubši trenutek moje kariere je tekma Olimpije proti Domžalam, ko sem dosegel hat-trick. Hkrati pa ima ta dan žal tudi grenak priokus, saj sem utrpel tudi hudo poškodbo kolena, ki me je za več mesecev oddaljila od nogometnih zelenic.
5. Zakaj je po tvojem nogomet najboljši šport na svetu?
Mislim, da je nogomet najboljši šport na svetu zaradi tega, ker je največ ljudi na celem planetu, na vseh celinah, navdušenih za nogomet. Za nogomet ne rabiš ničesar, razen žoge in nekaj prostora. Nogomet lahko igrajo tudi najrevnejši prebivalci tega planeta in imajo svoje sanje, tako kot jih imam jaz.
6. Kdo je tvoj nogometni vzornik – domači in tuji?
Moj tuji vzornik je že od nekdaj Dušan Tadić, med domačimi nogometaši pa sem se vedno zgledoval po bratu Tadeju, ki je svoje življenje prav tako posvetil tudi nogometu in med drugim igral v sosednji Avstriji. Bil je tudi član mladinske selekcije NK Domžale, h katerim sem pred časom odšel tudi sam.
7. Kdo je tvoj največji in najtežji tekmec in zakaj?
Razmišljam, kako naj odgovorim na to vprašanje… Mislim, da najtežjega in največjega tekmeca nimam in ga tudi ne bom imel, saj se s tem, torej tekmeci, ne bom nikoli pretirano ukvarjal.
8. Kaj je po tvojem najpomembnejša lastnost uspešnega nogometaša?
Najpomembnejša lastnost vsakega nogometaša? Rekel bi, da sta dve. Vztrajnost in konstantnost.
9. Kaj je zate najtežje na poti do uresničitve nogometnih sanj?
Sprejeti poraze in poškodbe in se hkrati s poškodbami in porazi naučiti, da ima vse svoj namen.
10. Kako se spopadaš z razočaranjem po porazih?
Poraze zelo težko sprejemam in se še učim, kako se s tem soočiti.
11. Kje se vidiš čez 10 let?
Čez 10 let se vidim v tujini, najraje pa bi igral v dresu nizozemskega velikana Ajaxa iz Amsterdamaa.
12. Za koga od svojih soigralcev (zdajšnjih in prejšnjih) si prepričan, da bo uspel v nogometu in zakaj?
Težko je o tem govoriti, saj je nogomet zelo nepredvidljiv in nikoli ne veš, kdo bo uspel in kdo ne. Če bi pa moral nekoga izbrati, bi si želel, da uspe moj dobri prijatelj Blaž Komič.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
