Mladi upi – David Pejičić (Udinese): Pri petnajstih trenira s člani in igra z mladinci, s kadeti pa se je uvrstil na evropsko prvenstvo
Slovenska članska reprezentanca je kvalifikacije za Euro 2024 začela na najboljši možen način, saj je premagala tako Kazahstan kot tudi San Marino, le dva dneva po obračunu v Stožicah pa je za ogromno mero navdušenja v deželici na sončni strani Alp poskrbela tudi izbrana vrsta do 17 let. Četa nekdanjega reprezentanta Miša Brečka, ki mu pri delu pomagata tudi Branko Ilić in Jasmin Handanović, se je prebila na letošnje evropsko kadetsko prvenstvo, ki bo med majem in junijem na sosednjem Madžarskem. Da je to izjemen uspeh za slovenski nogomet, ni treba poudarjati.
Vajen igranja s starejšimi
Eden tistih, ki so na turnirju na Norveškem Sloveniji zagotovili preboj na evropsko prvenstvo do 17 let, je tudi David Pejičić. Med vsemi, ki jih je Brečko odpeljal na Norveško, je bil najmlajši, a je kljub temu odigral zelo, zelo pomembno vlogo pri uspehu. No, igranje s starejšimi ga tako ali tako ne moti kaj prida. Dejansko ga je vajen. V Italiji, kjer si kruh služi kot član prvoligaša Udineseja, pri petnajstih že igra v prvenstvu Primavera, ki je načeloma namenjeno mladincem.
Ko je David Pejičić na začetku januarja na tekmi s Hellasom iz Verone zabil gol, je postal prvi nogometaš letnika 2007, ki je dosegel gol v tekmovanju Primavera.
Toda to ni vse. Že nekoliko prej je pri vsega petnajstih debitiral tudi v dresu članskega moštva Udineseja! Že res, da le na prijateljski tekmi (nasprotnik je bil slovenski prvoligaš Tabor), pa vendarle. Da mu je to uspelo pri tako rosnih letih, je neverjetno in – jasno – kronski dokaz talenta, ki ga premore.
V Vidmu, kjer David Pejičić trenira pod vodstvom rojaka slovenskega strokovnjaka Janija Šturma, nekoč napadalca Gorice, njegov soigralec pa je tudi dve leti starejši rojak Bor Žunec, se dobro zavedajo, da imajo v svojih vrstah izjemno nadarjenega nogometaša, ki odstopa od vrstnikov. Prav zato igra v prvenstvu Primavera in redno trenira tudi s člani.
Da David Pejičić živi svoje sanje, ni daleč od resnice. Toda na poti do tega ni bilo vedno vse lepo, enostavno, preprosto. “Ne, zagotovo ne. Ni bilo lahko oditi v Italijo, navsezadnje sem bil star komaj 14 let. Marsičesa me je bilo strah. Novega okolja in jezika, spraševal sem se, ali bom kos izzivom ali ne. Priznam, včasih sem doma tudi zajokal, ko mi je bilo najtežje. Vedel sem, da je prestop v Videm morda ključ do mojega uspeha, toda na začetku res ni bilo lahko,” je spomin na obdobje pred približno dvema letoma, ko je zapustil Gorico in podpisal za Udinese, za Planet nogomet obudil David Pejičić.
Tega ne bi bilo brez truda in trdega dela
Čeprav so fanta iz Šempetra pri Gorici, ki je Sloveniji dal že veliko odličnih nogometašev, obhajali občutki, ki so povsem logični in razumljivi, je bil strah odveč. “Ko sem prišel v Videm, so me tam vsi zares lepo sprejeli. Klubski ljudje, soigralci, trenerji. Vsi so mi pomagali, kolikor so mi le lahko. Hitro sem se privadil na novo okolje, kasneje osvojil tudi jezik in potem je bilo vse lažje,” je pojasnil David Pejičić.
Primorca dejstvo, da igra s starejšimi, ne moti in ne preseneča: “Sprva sem treniral s svojimi vrstniki, a so me dokaj hitro priključili letnikom 2003, 2004 in 2005, občasno pa treniram tudi s člani. Nisem presenečen, da je temu tako, saj se res trudim in trdo treniram. Vse v želji, da bi mi uspelo, kar sem si zadal, in to je članski nogomet. Udinese mi nudi vse pogoje za razvoj. Treniram in igram s starejšimi, vadim tudi s člani. Resnično sem hvaležen klubu, ampak dejstvo je, da brez truda in trdega dela vsega tega ne bi bilo.”
Ko se je prvič priključil treningom članske ekipe kluba iz elitne Serie A, je bil seveda v šoku. “To res ni majhna stvar. Star sem šele 15 let!” se zaveda David Pejičić, ki pa ima srečo tudi v tem, da ima v Vidmu ob sebi med člani dva rojaka. “V članskem moštvu so me odlično sprejeli, čeprav so bili vsi presenečeni, da sem letnik 2007. Ob tem bi se še posebej zahvalil Jaki Bijolu in Sandiju Lovriću, ki mi zelo pomagata. Res sem jima hvaležen,” je članskima reprezentantoma sporočilo poslal David Pejičić, naslednji nadarjeni slovenski nogometaš, ki se je javnosti predstavil v naši redni rubriki Mladi upi.
1. Kje in kdaj si začel trenirati nogomet?
Nogomet sem začel trenirati pri petih letih, moj prvi klub je bil ND Bilje, ki trenutno nastopa v drugi slovenski nogometni ligi.
2. Kdo te je navdušil za nogomet in kdo je najbolj vplival nate v nogometu?
Že od nekdaj me navdušuje Zlatan Ibrahimović, ki je moj idol, seveda pa sta name v veliki meri vplivala predvsem moja starša. Od nekdaj verjameta vame in mi zaupata, zame sta se vedno trudila, kolikor sta le lahko.
3. Kaj ti je najbolj všeč pri nogometu?
Nogomet je zame v prvi vrsti zabava. Če nisi vesel, ko vidiš žogo, potem to ni zate. V nogometu je treba uživati in se zabavati.
4. Tvoj najljubši nogometni trenutek doslej?
Na klubski ravni 45 odigranih minut na prijateljski tekmi za člane Udineseja proti sežanskemu Taboru, na reprezentančni pa … Jasno, uvrstitev na evropsko kadetsko prvenstvo. Čustva, ki so povezana s tem uspehom, je težko opisati. V garderobi smo jokali vsi, od igralcev do trenerjev. Verjetno se v tem trenutku sploh še ne zavedamo dobro, kaj smo dosegli. Mislim, da za Slovenijo to res ni majhna stvar. Ampak hkrati verjamem, da je to šele začetek. Tudi na evropsko prvenstvo bomo odpotovali z jasnim ciljem: pokazati se v kar najboljši luči. Prav tako bomo ciljali na svetovno prvenstvo. Prepričan sem, da vsi skupaj, od igralcev do trenerjev, verjamemo, da je to možno in da nam lahko uspe.
5. Zakaj je po tvojem nogomet najboljši šport na svetu?
Zaradi tistega magičnega trenutka, ko si z žogo v nogah na igrišču. Tega se ne da opisati. Ampak prav zato je nogomet to, kar je.
6. Kdo je tvoj nogometni vzornik – domači in tuji?
Med tujimi nogometaši dvoma ni, moj vzornik je, kot sem že povedal, legendarni Zlatan Ibrahimović. Kar zadeva Slovence, pa je to Valter Birsa.
7. Kdo je tvoj največji in najtežji tekmec in zakaj?
O tem nikdar nisem preveč razmišljal, prav tako se nikdar nisem kaj prida primerjal z ostalimi. Rekel bi, da sem sam sebi največji tekmec.
8. Kaj je po tvojem najpomembnejša lastnost uspešnega nogometaša?
Talent brez treninga ni pravi talent. Samo trening brez talenta prav tako ne bo prinesel uspeha. Potrebuješ torej tako talent kot tudi železno voljo in trdo delo.
9. Kaj je zate najtežje na poti do uresničitve nogometnih sanj?
Na tej poti je ogromno odrekanja. Medtem ko se gredo – recimo – prijatelji zabavati in uživati, moraš ti ostati doma in se zgodaj odpraviti spat, saj te naslednji dan čakata dva treninga. Prav tako ni ravno enostavno, ko si na tujem in nekaj tednov ne vidiš staršev, prijateljev. Toda če želiš uspeti, če želiš priti do cilja, ki si si ga postavil, se je treba nekaterim stvarem preprosto odreči.
10. Kako se spopadaš z razočaranjem po porazih?
Porazi me zares zelo potrejo. Vedno si želim zmagati, prav zato dam na igrišču vedno vse od sebe, vedno svoj maksimum. Ampak po porazih mi je res težko. Tudi po tem, ko smo v zadnjem krogu kvalifikacij za evropsko prvenstvo izgubili s Hrvaško, se sprva nisem mogel veseliti, čeprav smo se uvrstili na zaključni turnir.
11. Kje se vidiš čez 10 let?
Verjamem, da bom nogomet igral na profesionalni ravni.
12. Za koga od svojih soigralcev (zdajšnjih in prejšnjih) si prepričan, da bo uspel v nogometu in zakaj?
Vsekakor za Luko Topalovića. Sprednji vezist, mojster nogometa. Uživa na igrišču in premore ogromen potencial. Prav tako bi izpostavil Žana Trivunčevića, ki je eden najboljših vratarjev, kar se jim kdajkoli videl. Je rojeni zmagovalec in tudi odlično tehnično podkovan, čeprav je vratar.
Intervjuji
#davidpejičić
#mladiupi
Deli s prijatelji