Mladi upi – Luka Turudija (Mura): Fant iz Fužin in otrok kultnega Slovana, ki je takoj navdušil trenerja črno-belih iz Fazanerije
Foto: NŠ Mura
Mura je eden najbolj aktivnih članov Prve lige Telemach v tokratnem zimskem prestopnem roku. Med drugim so Prekmurci v Mursko Soboto pripeljali kar nekaj mladih, nadarjenih fantov, med katere sodi tudi Luka Turudija. Prav dosedanji vezist Domžal je prvi nogometaš, ki ga predstavljamo v naši novi rubriki Mladi upi. Slednja bo namenjena vsem mladim, nadarjenim in še neuveljavljenim nogometašem, ki tudi pod medijskim soncem iščejo svoj prostor. Pri nas ga bodo dobili več kot dovolj. Ker saj veste, kako pravijo: na mladih svet stoji. In v nogometu ni nič drugače.
Luka Turudija je šele 18-letni vezist iz Ljubljane, natančneje iz blokovskega naselja Fužine, kjer je v preteklosti gor zraslo nemalo vrhunskih nogometašev. Iz Fužin med drugim prihajata Samir Handanović in Branko Ilić, enako velja za Zlatana Ljubijankića; vsi trije so leta 2010 zaigrali tudi na svetovnem prvenstvu. Po njihovi poti zdaj stopa Luka Turudija, ki je v mladinskem pogonu Domžal veljal za enega najbolj nadarjenih nogometašev.
Z žogo je miren, ima idejo, telesno je močan
Januarja letos se je odločil za selitev v Mursko Soboto, kjer se je nemudoma priključil pripravam članske ekipe in si hitro prislužil tudi pohvale trenerja Damirja Čontale. “Če sem iskren, je on nekaj, česar nismo pričakovali. Vedeli smo, zakaj smo ga pripeljali, da je talentiran in reprezentant U-19, toda takoj je opozoril nase. Nogometno je izredno inteligenten, hitro vpija vse zahteve tako v fazi branjenja kot napada. Na obeh prijateljskih preizkušnjah, ki smo ju odigrali, se je znašel v priložnosti, dvakrat je stresel okvir vrat. Z žogo je miren, ima idejo v igri, telesno je zelo močan. Je pozitivno presenetil in upam, da bo v takšnem slogu nadaljeval,” je bil v pogovoru za EkipoSN Čontala poln pohval na račun mladega nogometaša.
Luka Turudija je zdaj stopil pred naš diktafon in uvodoma, preden smo ga soočili z dvanajstimi vprašanji, na katera bodo v prihodnje odgovarjali tudi številni drugi mladi asi, pojasnil, zakaj se je odločil za selitev v Fazanerijo.
“V prvi vrsti zaradi želje po napredku,” je Luka Turudija poudaril za Planet nogomet in dodal: “Mislim, da je Mura v Sloveniji trenutno najboljša odločitev za vsakega mladega nogometaša. Pogovori so se začeli že pred časom, na koncu se je končalo tako, kot smo si vsi želeli. Mura mi je ponudila vse, kar trenutno potrebujem za napredek. Prepričan sem, da sem tukaj na pravi poti do uspeha. Vedel sem, da prihajam v urejen klub, toda nisem si mogel misliti, da je vse na tako visoki ravni. Tudi novi soigralci so me sprejeli fenomenalno in vem, da sem se odločil pravilno, ko sem izbral Muro.”
1. Kje in kdaj si začel trenirati nogomet?
Odkar vem zase, sem v stiku z nogometom. Ko sem shodil, sem imel ob sebi žogo. Že ko sem bil še v vozičku, sem imel pri sebi vedno žogo. Doma imam fotografijo, ki priča o tem (smeh). Trenirati sem ga začel ob vstopu v osnovno šolo, čeprav je zanimivo, da sem ob tem v prvem razredu treniral še košarko, v drugem pa tudi plavanje. V tretjem razredu sem se potem odločil za nogomet, starša sta me na Kodeljevem vpisala v šolo Slovana, ki je moj matični klub. Pri Slovanu sem res užival, tedaj smo imeli generacijo, ki je bila skorajda nepremagljiva. Zares smo bili dobri. Pri dvanajstih sem nato odšel v Domžale, kjer sem igral do letošnjega odhoda v Mursko Soboto.
2. Kdo te je navdušil za nogomet in kdo je najbolj vplival nate v nogometu?
Zagotovo moj oče, ki se je prav tako profesionalno ukvarjal z nogometom. Zato tudi jaz nisem imel druge izbire (smeh). Že v mladosti sem bil z njim ves čas na betonskem igrišču. Oče je stal med vratnicama, jaz pa sem streljal na gol. Kasneje mi je po vsaki tekmi svetoval, kako in kaj, me usmerjal, mi dajal nasvete in mi skratka pomagal iz dneva v dan. Odgovor je torej preprost: oče je tisti, ki me je navdušil za nogomet, oče je tudi tisti, ki je najbolj vplival name v nogometu. Zelo sem mu hvaležen, ker me je popeljal na pot, po kateri stopam še danes.
3. Kaj ti je najbolj všeč pri nogometu?
Predvsem to, da v trenutku, ko stopim na igrišče, pozabim na vse, kar se dogaja okrog mene. Ni pomembno, ali so to slabe ali celo dobre stvari; preprosto pozabim na vse. In začnem uživati v tem, kar imam najraje. Potem pa, jasno, druženje s soigralci, zadetki, podaje, zmage, napredek… Čustva in strast. Zato je nogomet nekaj posebnega. Je igra, ki ti lahko da vse. Nekateri pravijo, da je več kot igra. S tem se ne bi mogel bolj strinjati.
4. Tvoj najljubši nogometni trenutek doslej?
V preteklosti je bilo kar nekaj trenutkov, ki so bili res nepozabni, zato bi se težko odločil za enega. Vsekakor je bilo nepozabno osvojiti kadetsko in mladinsko ligo z Domžalami. Nekaj posebnega je bilo tudi igranje v ligi prvakov za mlade, kjer sem se lahko soočil z vrstniki z najvišje ravni. Lani smo z Domžalami tako igrali proti Empoliju, pri katerem sta izstopala Kristjan Asllani in Tommaso Baldanzi. Prvi je poleti prestopil k Interju, drugi redno igra za Empoli, ravno v ponedeljek pa sta se pomerila en proti drugemu. Baldanzi je dosegel edini gol za zmago Empolija z 1:0… Prav tako preprosto moram omeniti tudi prestop iz Domžal v Muro, ki je bil nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo doslej. Zadetek v polno. No, pa tudi igranje za reprezentanco Slovenije seveda. Lani septembra smo se prebili v odločilni krog kvalifikacij za evropsko prvenstvo in tega ne bom nikdar pozabil.
5. Zakaj je po tvojem nogomet najboljši šport na svetu?
Nogomet je bil in vedno bo najboljši šport na svetu. Združuje ljudi, skupaj z nogometom pa izboljšujemo svet. Nogomet ustvarja prijateljstva, nogomet pomaga. Vsi, ki se ukvarjamo z nogometom, smo del ene velike družine. Nogomet nas združuje. Igraš ga z veseljem in v njem uživaš. Nogomet ti ponuja čisto vse, kar lahko doživiš v življenju. Nogomet je vse.
6. Kdo je tvoj nogometni vzornik – domači in tuji?
Brez dvoma Lionel Messi. Kar počne on, je ’vesoljsko’. Z naskokom je najboljši v zgodovini. Drugih vzornikov nimam, se pa zgledujem po številnih: tako po slovenskih reprezentantih kot tudi članih Mure, h kateri sem nedolgo tega prestopil.
7. Kdo je tvoj največji in najtežji tekmec in zakaj?
Sam sebi sem največji in najtežji tekmec. Vedno znova tekmujem sam s sabo. Da bi bil na vsakem treningu in tekmi še boljši, kot sem bil poprej. Iz dneva v dan se dokazujem predvsem samemu sebi. Kar zadeva nasprotnike, s katerim sem igral, pa… Empoli, Young Boys in reprezentanca Nizozemske. Evropska nogometna raven je nekaj povsem drugega.
8. Kaj je po tvojem najpomembnejša lastnost uspešnega nogometaša?
V prvi vrsti delovna vnema. In tudi to, da si vedno pripravljen dati vse na igrišču. Prav tako moraš biti skromen in z nogami na realnih tleh. Na vsakem treningu moraš dati vse od sebe in se truditi biti boljši, boljši in še enkrat več boljši. Kdor preveč razmišlja o slavi, ga lahko vse skupaj hitro odpelje v napačno smer.
9. Kaj je zate najtežje na poti do uresničitve nogometnih sanj?
Dejstvo je, da se z nogometom ukvarja nešteto ljudi in vsi imajo isto željo: uspeti. Včasih si je zato res težko predstavljati, da bi lahko bil prav jaz tisti, ki bo uspel in uresničil svoje nogometne sanje. Ovir na tej poti je kar nekaj, ampak mislim, da se da vse premagati s trdim delom, vztrajnostjo in predvsem vsakodnevnim dokazovanjem na treningih. Le če se vsak dan znova trudiš, da bi postal boljša verzija sebe, lahko nekoč dosežeš in uresničiš cilj, ki si si ga zadal.
10. Kako se spopadaš z razočaranjem po porazih?
Vsak poraz boli, z vsakim neuspehom je povezano veliko razočaranje. Sem oseba, ki želi na igrišču vedno zmagati. In mi je povsem vseeno, ali igramo za res ali za hec, ali so na drugi strani tekmeci ali prijatelji. No, ko igram s slednjimi, skorajda vedno zmaga moja ekipa (smeh). Na igrišče grem vedno z željo zmagati, seveda pa ne moreš vedno slaviti. S porazi je vedno povezano razočaranje, ki pa ga poskušam potisniti ob stran z razmišljanjem o tem, kaj bi lahko bilo boljše, kaj ni bilo dovolj dobro in kako se lahko iz napak kar največ naučim. Tudi iz porazov se lahko veliko naučiš in jaz jih jemljem predvsem kot dobro lekcijo. Po vsakem porazu se toliko bolj trudim, da bi popravil stvari, ki na tekmi niso bile v redu.
11. Kje se vidiš čez 10 let?
Na to vprašanje res zelo težko odgovorim. V prvi vrsti zato, ker ne gledam toliko vnaprej. Živim v sedanjosti, zame je najpomembnejši ta trenutek. In v tem trenutku sem povsem osredotočen na moj zdajšnji klub Muro. Želim pridno delati na treningih, vem, da bom imel dovolj časa, da mi uspe. Rad bi se dokazal kot nogometaš in če mi bo uspelo… Bomo videli, kam bi me nogomet lahko odpeljal. Seveda pa sem imel tudi jaz kot otrok svoje sanje in te niso drugačne od večine. Vsak sanja igranje v eni od petih najmočnejših evropskih lig. Že od malih nog dalje rad spremljam tekme Barcelone, Chelseaja in Crvene zvezde. Seveda sem nekoč sanjal, da bom igral za enega od teh klubov, ampak zdaj nočem pogledovati preveč v prihodnost in prehitevati stvari. Osredotočen sem le na Muro.
12. Za koga od svojih soigralcev (zdajšnjih in prejšnjih) si prepričan, da bo uspel v nogometu in zakaj?
Lahko bi naštel veliko fantov, ki premorejo veliko potenciala in imajo lepe možnosti, da jim uspe. Če bi že moral koga izpostaviti, bi se brez dvoma odločil za Mitjo Ileniča, s katerim sva bila soigralca v Domžalah. Mitja je izjemen fant, priden in vedno nasmejan. Vsakič da vse od sebe in si zasluži vse to, kar se mu dogaja. Ob tem bi mu zaželel kar največ sreče na njegovi novi avanturi v Združenih državah Amerike. Prav tako bi omenil mojega soigralca pri Muri Nikolo Jovićevića, ki je v Mursko Soboto tako kot jaz pozimi prišel iz Domžal. Nikola je super fant in odličen nogometaš. Mojstrsko obvlada žogo, je izjemno kreativen, a hkrati skromen in deloven fant. Mislim, da premore toliko talenta, da mu bo uspela lepa kariera. Seveda pa to želim vsem svojim soigralcem – in zdajšnjim in prejšnjim.
Intervjuji
#lukaturudija
#mladiupi
Mura
Deli s prijatelji