Mladi upi – Dominik Drobnič (Parma): Zakaj selitev v Italijo? Ker je – jasno – znana po dobrih defenzivnih nogometaših!

Objavljeno 7. julija 2024 7. julija 2024

Vir fotografije: Parma Calcio

Oditi na tuje ali ostati doma? Večna dilema v slovenskem nogometu. Odgovor pa… No, vsak seveda razmišlja po svoje. Številni so kritični, češ da mladi ne bi smeli tako hitro odhajati od doma. Toda hkrati se je treba postaviti tudi v vlogo najstnika, ki prejme bajno ponudbo. Naj res zavrne bolj urejeno okolje, boljše finančne pogoje in klub, ki nekaj pomeni v svetu nogometa, ter raje ostane doma in še naprej trenira na “žagovini” in v blatu? No, ne glede na vse v teh naših pogojih vsako leto znova slovenski nogomet rodi nemalo kvalitetnih posameznikov, ki jim tudi najbolj petični strokovnjaki napovedujejo bogate kariere. Eden takšnih je Dominik Drobnič, mladi branilec, ki je že kot najstnik podpisal profesionalno pogodbo z Bravom, nato pa še pred debijem na članskem odru odšel v Italijo.

Leta 2007 rojeni Dominik Drobnič se od lanskega leta dalje kali v mladinskem pogonu Parme. V luksuzni provinci je sprva igral za kadetsko ekipo, v novi sezoni ga že čaka mladinski nogomet. Na Apeninskem polotoku je dobil to, kar je iskal – urejen klub in minute na igrišču. Marsikdo se ob selitvi na tuje hitro “izgubi”, toda Dominik Drobnič, naš naslednji gost v rubriki Mladi upi, se ni. V svoji prvi sezoni v Italiji je igral redno, hkrati je igral tudi zelo dobro. Poznavalci razmer ga hvalijo kot res obetavnega branilca, a tisti, ki slovenski nogomet spremljamo nekoliko bolj podrobneje, smo to že vedeli. Dominik Drobnič je fant, ki obeta.

Dominik Drobnič: “Nisem mogel uživati v nogometu”

Toda zakaj se je Dominik Drobnič dejansko sploh odločil za slovo od Brava, ki dejansko v Sloveniji slovi kot klub, ki res zelo zaupa mladim? Zakaj je še pred polnoletnostjo odšel na tuje? “Za selitev sem se odločil, ker sem želel napredovati in spoznati drugačen način igranja nogometa. Parma je odličen klub, poleg tega je Italija znana po dobrih defenzivnih igralcih. Normalno me je bilo na začetku malo strah, saj ne veš, kako se boš prilagodil na novo okolje in to, da si stran od družine in prijateljev,” je za Planet nogomet uvodoma povedal Dominik Drobnič.

Član kluba s stadiona Ennio Tardini, ki je svoj čas sodil med najboljše v Italiji, je hkrati priznal, da preskok ni bil enostaven, a danes ničesar ne obžaluje. “Moram priznati, da je bilo prva dva meseca precej težko, saj nisem veliko govoril s soigralci in nisem mogel uživati v nogometu. Sedaj sem se že navadil in mi je življenje v Italiji všeč. To se pozna tudi pri mojem igranju in povezanosti z ekipo, ki je postala moja druga družina,” je poudaril Dominik Drobnič in kot naslednji odgovoril na vprašanja v naši rubriki Mladi upi.

Kje in kdaj si začel trenirati nogomet?

Nogomet sem začel trenirati pri petih letih, in sicer v mladinskem pogonu ljubljanske Olimpije.

Kdo te je navdušil za nogomet in kdo je najbolj vplival nate v nogometu?

Starša sta mi kupila prvo žogo, ki je bila moja najljubša igrača. Že od malega so mi bili všeč športi z žogo, vendar pa je ljubezen do nogometa z leti samo naraščala. Velik vpliv na mojo nogometno pot je imel moj dolgoletni trener Hajro Rizvić. Bil je odličen trener, s katerim smo veliko doživeli in spoznali nogomet tudi izven meja naše države.

Kaj ti je najbolj všeč pri nogometu?

Vse! Igra, povezanost, emocije. Tudi ko sem slabe volje, ob prihodu na igrišče pozabim na vse.

Tvoj najljubši nogometni trenutek doslej?

Moj najljubši dogodek se je zgodil pred dvema letoma. V finalu državnega prvenstva do 15 let proti NK Maribor smo v prvem polčasu izgubljali z 0:3, potem pa rezultat v drugem polčasu preobrnili na 4:3 in osvojili državno prvenstvo.

Zakaj je po tvojem nogomet najboljši šport na svetu?

Ker je najbolj priljubljen šport, v katerem je vse mogoče. Nogomet imam rad že od malega, ko sem preko televizije spremljal največje zvezdnike nogometa.

Kdo je tvoj nogometni vzornik – domači in tuji?

Ko sem bil mlajši, je bil moj najljubši vzornik Leo Messi. Glede na mojo igralno pozicijo (obrambni igralec), pa se v zadnjih letih navdušujem nad prestavami dveh najboljših ‘štoperjev’, to sta Sergio Ramos in Virgil van Dijk.

Kdo je tvoj največji in najtežji tekmec in zakaj?

Sam sebi sem največji tekmec. Želim se izboljševati iz dneva v dan in se ne obremenjevati z drugimi.

Kaj je po tvojem najpomembnejša lastnost uspešnega nogometaša?

Po mojem mnenju sta najpomembnejši lastnosti delavnost in vztrajnost. Glede na to, da je v nogometu veliko konkurence, je potrebno delati vsak dan in vztrajati tudi tedaj, ko je težko.

Kaj je zate najtežje na poti do uresničitve nogometnih sanj?

Mislim, da so to poškodbe. Ne moreš jih predvideti, lahko pa zelo vplivajo na vsakega nogometaša in njegovo pot.

Kako se spopadaš z razočaranjem po porazih?

Ko sem bil mlajši, sem težko sprejemal poraze in po tekmah nisem govoril z nikomer. Kljub tekmovalnosti sem z leti spoznal, da se lahko iz vsakega poraza nekaj naučim.