Mladi upi – Jan Jurgec (Roma): Mislil je, da sanja, ko ga je Žikica Vuksanović pri desetih letih opazil in ga povabil v Maribor
Z odraščanjem mladih nogometašev bo v Sloveniji povezana večna dilema o tem, kaj je bolje. Država pa je, tako kot na marsikaterem drugem področju, razdeljena, da bi bila težko bolj. Številni so prepričani, da bi moral vsak, ki se mu že v rosni letih ponudi priložnost za odhod na tuje, to tudi izkoristiti.
Hkrati je nemalo takšnih, ki poudarjajo, da je zgodnji odhod drugam napaka in da bi moral vsak nogometaš najprej dozoreti in se dokazati na domačih tleh. Resnica je tako ali tako nekje vmes, pravila pa jasno ni. Uspeh nikdar ni bil povezan s tem, kje igraš in kje se kališ, čeravno je res, da je konkurenca na tujem neprimerno večja, zato je tudi manj takšnih, ki jim dejansko uspe.
Kakorkoli, tudi v tem trenutku se izven slovenskih meja kali kar nekaj mladih in nadarjenih slovenskih fantov. V zadnjem obdobju se je veliko govorilo predvsem o Davidu Pejičiću, ki je pri rosnih šestnajstih debitiral v članskem nogometu, v sosednji Italiji pa se trudi prepričati, zadovoljiti in navdušiti tudi Jan Jurgec.
Leta 2007 v Mariboru rojeni nogometaš je letos poleti dvignil veliko prahu s prestopom, ki je precej odmeval. Jan Jurgec je podpisal za nikogar drugega kot AS Romo, torej nekdanjega italijanskega prvaka in vsekakor velikana z Apeninskega polotoka, pri katerem so že dokazali, da znajo ceniti slovenski talent.
V Rimu se že od prej kalita Luka Mlakar in Lovro Golič, tam je bil tudi zdajšnji slovenski reprezentant Žan Celar, nekaj časa je v večnem mestu živel in igral tudi Amir Feratović. Jan Jurgec je postal naslednji, ki je prepričal skavte člana Serie A, s katerim je vezist podpisal profesionalno pogodbo. Koliko so Rimljani odšteli za fanta, ki je pred selitvijo odigral 32 tekem v kadetskem državnem prvenstvu, uradno ni znano, se pa v javnosti šušlja, da je Mariboru uspel eden finančno gledano najboljših poslov, povezanih z mladinskim pogonom.
Šele 16-letni Jan Jurgec, ki je že nekaj časa tudi standarden član mlajših slovenskih reprezentančnih selekcij, se je nogometni javnosti v deželici na sončni strani Alp kot naslednji predstavil v naši rubriki Mladi upi.
1. Kje in kdaj si začel trenirati nogomet?
Nogomet sem začel igrati pri NK Kungota, ko sem bil star 5. let. Bili smo odlična ekipa in imeli smo super trenerja Ragoliča in Črnčiča. Osvajali smo številne turnirje po Avstriji in iz tega obdobja imam kar deset pokalov za najboljšega igralca turnirja.
2. Kdo te je navdušil za nogomet in kdo je najbolj vplival nate v nogometu?
Že kot otrok brez žoge nisem znal niti hoditi in že takrat sem vedel, da bom nogometaš. Name so najbolj vplivale osebe, ki so potrdile, da delam dobro. Med temi je Žikica Vuksanović, ki me je pri desetih letih opazil in me povabil v vrste Maribora. Takrat sem mislil, da sanjam… Zelo je name vplivalo tudi povabilo k sodelovanju z AR Sport Management, torej z agencijo Amirja Ružnića, s katero res odlično sodelujem.
3. Kaj ti je najbolj všeč pri nogometu?
Pričakovanje pred tekmo, veselje ob zmagi in dober občutek, da lahko delam to, kar me veseli.
4. Tvoj najljubši nogometni trenutek doslej?
V vseh letih na nogometnih zelenicah sem doživel že marsikaj in ne bi točno izpostavil le enega trenutka. Verjetno je bil najljubši dogodek, ko me je agent obvestil, da se AS Roma zanima zame in ko sem z Rimljani podpisal prvo profesionalno pogodbo. Prav tako mi veliko pomeni tudi naslov državnih kadetskih prvakov, ki smo ga osvojili z Mariborom pod vodstvom trenerja Milana Žurmana. Prav tako sem izredno vesel in ponosen vsakič, ko zaigram za reprezentanco Slovenije.
5. Zakaj je po tvojem nogomet najboljši šport na svetu?
Dvaindvajset igralcev na igrišču, ena žoga in tisoč gledalcev na tribunah. Noro! Noben drug šport ne pritegne toliko pozornosti. In vedno, ko misliš, da si videl že vse, se zgodi nekaj novega. Vsaka tekma, ne glede na to, ali je v Kungoti ali pa v Rimu, je nekaj posebnega!
6. Kdo je tvoj nogometni vzornik – domači in tuji?
Domači brez kančka dvoma Josip Iličić, tuji Sergio Busquets.
7. Kdo je tvoj največji in najtežji tekmec in zakaj?
Najtežji tekmec v Sloveniji je bil Bravo, s katerim smo se zadnji dve sezoni borili za naslov državnega prvaka. Zdaj v Romi pa je to brez dvoma mestni tekmec Lazio.
8. Kaj je po tvojem najpomembnejša lastnost uspešnega nogometaša?
Delavnost. Vsakodnevni treningi in popolna predanost nogometu!
9. Kaj je zate najtežje na poti do uresničitve nogometnih sanj?
Na tej poti mi ni nič težko, ker to res rad počnem. Poleg tega mi ob strani stojijo družina, trenerji, klub in številni prijatelji.
10. Kako se spopadaš z razočaranjem po porazih?
Seveda je bilo tudi že nekaj razočaranj. Ni lahko, ampak naslednja tekma je ponavadi hitro in takrat lahko obrneš negativno vzdušje v pozitivno.
11. Kje se vidiš čez 10 let?
Dobro vprašanje… Za zdaj se več kot odlično počutim v Rimu, kjer imam res vrhunske pogoje za trening in napredek. Upam, da ostanem na liniji Italija – Slovenija, saj imam potni list obeh držav (njegova mama se je rodila v Trstu, op. a.) in se tudi v Italiji počutim kot doma. Vsekakor pa se vidim v nogometu!
12. Za koga od svojih soigralcev (zdajšnjih in prejšnjih) si prepričan, da bo uspel v nogometu in zakaj?
Težko bi se za nekoga odločil, saj imamo vsi, ki smo v kadetski reprezentanci Slovenije, možnosti za uspeh. Vse je odvisno od nas.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet