Zgodbe z druge strani – Mladen Rudonja: Slovenski klub, v katerem je stisk roke enako vreden, kot podpis na pogodbi
Piše: Mladen Rudonja. Foto: Sportida. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Kot prvi se je v vlogi gostujočega pisca zgodb z druge strani portalu Planetnogomet.si pridružil Mladen Rudonja. Legendarni Koprčan, ki je zabil gol za svetovno prvenstvo in kasneje tako in drugače zaznamoval dogajanje pri Olimpiji, se je v svoji četrti zgodbi z druge strani dotaknil začetka drugega dela sezone 2023/24 in pojasnil, zakaj verjame, da bo Celje tisto, ki bo slavilo naslov prvaka. In zakaj meni, da si ga Celjani tudi zaslužijo. Mladen Rudonja je tudi tokrat povedal še nikdar slišano zgodbo. Zgodbo z druge strani.
Čeprav je nogomet čudovit šport, gre hkrati tudi za oder, na katerem dana beseda žal velikokrat ne pomeni veliko. Verjamem, da ni povsod tako, toda v Sloveniji je najbolj naiven tisti, ki verjame na dano besedo. Dana beseda je v slovenskem nogometu vredna manj kot počen groš, kdor verjame dani besedi, pa je nič drugega kot siromak, ki so ga že neštetokrat peljali žejnega čez vodo.
Številni prijatelji in znanci so me v zadnjih dneh pocukali za rokav in mi postavili skorajda identično vprašanje: “Bo Celje državni prvak?” Tudi če ne bo, je Celje zame zgodba, ki vrača upanje v nogomet pri nas. In dokaz, da vendarle še vedno obstajajo ljudje, pri katerih dana beseda veliko pomeni. Vsaj toliko kot podpisana pogodba.
Kot športni direktor Olimpije sem imel kar nekaj stikov z vodilnimi možmi Celja, tudi oziroma predvsem zdajšnjim predsednikom Valerijem Kolotilom. Moram priznati, da gre za zelo prijetnega možakarja, s katerim se je užitek pogovarjati o nogometu. Je izredno korekten človek in hkrati tudi oseba, ki živi za nogomet. Z njim sem sodeloval pri nekaj prestopih, tudi ko je Tomislav Tomić odšel iz Olimpije v Celje, in moram priznati, da so bile to ene najboljših izkušenj, kar sem jih imel v slovenskem nogometu.
Vse, kar smo se dogovorili na sestankih, je bilo nato tudi v pogodbi, ki smo jo nato podpisali. Tako, kot smo se dogovorili, tako je tudi bilo. In verjemite mi, da v nogometu zelo redko najdeš ljudi, s katerimi se nekaj ustno dogovoriš, nato pa prideš na podpis pogodbe in je še vedno vse tako, kot je bilo dogovorjeno. Brez sprememb, brez dodatkov, brez česarkoli novega.
Odkar je na čelu kluba Valerij Kolotilo, s Celjem nisem imel niti ene slabe izkušnje. Ampak saj tako je to v nogometu: piramida gre od zgoraj navzdol. Če je predsednik pravi, če dobro postavi stvari, potem se to vidi na vseh področjih, predvsem pa na igrišču. V vsej tej celjski zgodbi je njegov podpis še kako viden. Njegovo delo je več kot očitno, njegov podpis takšen, da bi bil težko bolj izrazit. In moram priznati – res sem vesel za Celje. Vse to, kar se jim dogaja, ni naključje. Vse to so si zaslužili. Ker so gradili, trdo delali in si močno želeli. V vseh segmentih vodenja nogometnega kluba so naredili gromozanski korak naprej. Za to jim lahko vsi skupaj le čestitamo.
Toda v nogometu ni naključji. Celjska zgodba je zgodba o uspehu tudi za to, ker so Valerij Kolotilo in njegovi ljudje iz nogometa. Že prej so delovali v nogometu in očitno so se naučili, da čez noč ne gre. Njihov uspeh je plod dela na dolgo rok. Najprej so se borili za obstanek, potem so stabilizirali klub, zdaj so zasluženo tam, kjer so. Vmes je bilo kar nekaj takšnih, ki niso skrivali svojih pomislekov. Ki so bili skeptični. Ampak vnovič se je potrdilo, da je v nogometu potrpežljivost ena ključnih sestavih na poti k uspehu. Sploh tedaj, ko veš, kaj delaš in si prepričan, da delaš prav. Danes ima Celje vse – dobrega trenerja, ki je zgolj nasledil prav tako dobrega trenerja, kvalitetno zasedbo, optimizem med navijači in tudi precej slovenskega pridiha. Za nameček so na višjo raven dvignili še mladinski pogon. Celotna slika priča o tem, da so v Celju na pravi poti. Za to jim čestitam in zato verjamem, da bodo letos prvaki.
Vse našteto nosi podpis človeka, s katerim sem se velikokrat pogovarjal in sodeloval, človeka, ki je vedno držal besedo. Valerij Kolotilo je prišel od drugod, a ligo, slovenski nogomet in ostale klube spoštuje bolj, kot marsikdo drug. In to je največja vrlina, ki jo ima Celje v tem trenutku. Da ima človeka, ki stvarem streže tako, kot se spodobi. Brez lažnih obljub, brez bombastičnih napovedi, brez nepotrebnih afer in bizarnih medijskih nastopov. Res bi si želel, da bi se še kakšen klub pri nas zgledoval po tem. In se česa tudi naučil.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
