Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Star sem 27 let in končal sem kariero, a obstaja razlog, zakaj vem, da je bila odločitev pravilna

Objavljeno 21. februarja 2026 21. februarja 2026

Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM

Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.

Z ekipo spletne strani Planetnogomet.si že nekaj časa sodeluje Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes sveže upokojeni nekdanji vratar, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.

Kaj napisati za začetek? Ali bolje rečeno – za konec … Verjetno si mnogo ljudi misli, da je končati kariero nogometaša pri 27 letih, sploh za vratarja, prezgodaj. Tudi sam bi pred nekaj leti dejal isto, a danes vem, da moraš končati, ko čutiš, da je tako prav. Sam sem o tem razmišljal že nekaj časa in se na to pripravljal, vseeno pa je bilo težko narediti rez in dejansko končati nekaj, kar je bilo več kot 15 let moj vsakdan.

Nogometu sem dal vse. Svoj prosti čas, vso svojo pozornost, vso svojo ljubezen in znoj. Vrnil mi je še več. Nepozabne izkušnje, mnogo lepih trenutkov, ogromno novih prijateljev in poznanstev, potovanja po svetu, obiske največjih evropskih stadionov … Predvsem pa me je naučil discipline, reda, trdega dela, odločnosti in vztrajnosti. Za vse to mu bom večno hvaležen.

Imel sem to srečo, da sem se za konec kariere lahko odločil sam. Mnogo športnikov tega privilegija nima, saj jih v to “prisilijo” poškodbe. V tem primeru je šok ob koncu veliko hujši. Kot rečeno, sem se na ta korak pripravljal že dlje časa, zato mi konec ni predstavljal tako velikega stresa. Že med kariero sem vedel, da se bo ta enkrat končala, in sem zato že takrat razmišljal, kaj bi lahko počel po njej. Svojo strast sem našel v fitnesu in osebnem trenerstvu (več lahko prebereš na www.rokv.net). Zato sem tudi opravil licenco za osebnega trenerja.

Prav tako sem se lotil pridobivanja licenc za trenerja in trenerja vratarjev v sklopu Nogometne zveze Slovenije (NZS). Šport mi pomeni vse, zato želim ostati povezan z njim tudi v prihodnje. Kljub končanju nogometne kariere športu še vedno ostajam zvest. Vsakodnevno sem aktiven na več različnih načinov – fitnes, tek, smučanje, hribi … Vesel sem, da imam proste roke pri izbiranju aktivnosti, ki jih lahko počnem, saj med kariero veliko teh reči nisem mogel početi.

Ob svoji odločitvi o koncu kariere čutim olajšanje in mir. Prav zato sem prepričan, da sem se odločil pravilno. V zadnjem času se je nabralo veliko stvari, ki so posredno vplivale na mojo odločitev. Najbolj pomemben pokazatelj, da je dovolj, pa je bilo dejstvo, da sem šel z muko na trening. Sem tip človeka, ki uživa v treniranju, in nikoli mi ni bil problem opraviti treninga. To se je v zadnjem času spremenilo in to je bil poglavitni razlog za mojo odločitev.

Nisem videl smisla v tem, da bi počel nekaj, kar mi ni v veselje, samo zato, ker je bil to v zadnjih letih moj način življenja in me je večina ljudi poznala kot “nogometaša”. Ta oznaka je lahko zelo lepa, a je po drugi strani lahko veliko breme. Biti “nogometaš” postane del tvoje identitete, pri (pre)mnogih tudi edini del. Zato se mnogo športnikov ob koncu znajde v hudi stiski, saj čez noč niso več nogometaši, košarkarji, kajakaši …

Preberi več

Postanejo “navadni” ljudje z imenom in priimkom. To mnogi s težavo sprejmejo, a dejstvo je, da smo v esenci točno to. Vsi profesionalni športniki smo isti kot vsi ostali. Edina razlika je v tem, da smo v svojem športu pač malo boljši kot drugi. To pa ne spremeni dejstva, da smo poleg tega tudi možje, žene, sinovi, hčere, očetje … Navadni ljudje z vsakdanjimi problemi.

To je torej konec moje nogometne kariere. Zastor je padel, kot bi lahko rekli. Toda vseeno še nisem rekel zadnje. Oziroma povedal zadnje. Vsekakor to ne pomeni konca zgodb, ki jih tukaj delim z vami. Se beremo!