Zgodbe z druge strani – Rok Vodišek: Ko na TV gledaš zmago Interja v ligi prvakov, na kavču poleg tebe pa sedi eden od junakov slavja
Piše: Rok Vodišek. Grafika: WPM
Nogomet je vse prej kot zgolj neposredni prenosi, suhoparna poročila s tekem, prestopne govorice, zimzelene floskule iz ust glavnih akterjev. Kar vidi javnost, je le ena plat nogometa; je zanimiva in velikokrat razburljiva. A obstaja tudi tista, ki je skrita pred očmi navadnih smrtnikov. Na drugi strani se dogajajo stvari, za kateri si ne bi mogli misliti, da se. Dogajajo se zapleti, prigode, anekdote, neverjetne zgodbe, bridka razočaranja, spodleteli načrti in še marsikaj. To so zgodbe z druge strani. Njihove zgodbe. Zgodbe glavnih akterjev.
Z ekipo spletne strani Planetnogomet.si že nekaj časa sodeluje Rok Vodišek, svoj čas eden najbolj obetavnih vratarjev v Sloveniji, ki je že kot najstnik debitiral v članskem moštvu Olimpije. Po koncu avanture v Ljubljani je odšel v Italijo, kjer je doživel marsikaj zanimivega, marsikaj omembe vrednega. In marsikaj, kar ostaja skrito očem javnosti, očem navijačev. Rok Vodišek, danes sveže upokojeni nekdanji vratar, je na Planet nogomet prišel prav za to, da bi povedal kar največ še nikdar slišanih zgodb. Zgodb z druge strani.
V svoji karieri sem imel to čast in privilegij, da sem si slačilnico delil z mnogimi izvrstnimi nogometaši. Med njimi so igralci, ki so osvojili ligo prvakov, in celo svetovni prvak z Argentino leta 2022. V tokratnem prispevku za Zgodbe z druge strani bom omenil le nekaj izmed mnogih soigralcev, ki so mi na takšen ali drugačen način ostali najbolj v spominu.
Imel sem to srečo, da sem že v mlajših reprezentančnih selekcijah igral z nekaterimi igralci, ki danes sestavljajo jedro slovenske članske reprezentance. Z letnikom 1998 smo imeli sijajno generacijo, s katero smo dosegli tudi nekaj zelo odmevnih rezultatov, najbolj pa sem ponosen na uvrstitev na evropsko prvenstvo do 17 let, ki je potekalo v Bolgariji.
V reprezentanci sem nastopal skupaj z Janom Mlakarjem, Timijem Maxom Elšnikom, Davidom Brekalom, Igorjem Vekićem, Dejanom Petrovičem in še mnogimi vrhunskimi igralci in ljudmi. Moram povedati, da sem v teh reprezentančnih akcijah zares užival, verjetno celo najbolj v karieri. Kot že rečeno, smo pod vodstvom Igorja Benedejčiča in pomočnika Dejana Kopasića dosegli zelo lepe rezultate. Zelo lepi spomini.
Seveda se je tudi v Olimpiji zvrstilo mnogo izjemnih igralcev. Andraž Šporar, Miha Zajc, Branko Ilić, Andraž Kirm, Etien Velikonja … V zelo zanimivem spominu sta mi ostala tudi Darko Lazović in Miroslav Radović. Prišla sta kot že uveljavljena igralca in takoj se je videlo, da imata potezo več.
Darko sicer ni nikoli zaigral za Olimpijo iz takšnih in drugačnih razlogov, a se je na treningu takoj videlo, da je izvenserijski igralec. Prav tako tudi Miroslav Radović, ki je kljub morda ne najboljši fizični pripravljenosti pokazal široko paleto tehničnega znanja in Olimpiji v tistem obdobju zelo pomagal.
Ko sem prestopil v Genoo, pa so renomeji igralcev dosegli nove razsežnosti. Naj omenim samo nekaj najbolj znanih. Legenda Makedonije in prvak lige prvakov pod vodstvom Josea Mourinha z Interjem v sezoni 2009/10 – Goran Pandev. Najbolj se mi je v spomin vtisnil trenutek, ko smo v trening centru čakali na trening in v skupnih prostorih gledali televizijo.
Na enem od italijanskih športnih kanalov so ravno predvajali posnetke iz sezone, ko je Inter osvojil naslov v ligi prvakov. Kazali so vrhunce iz tiste sezone, med drugim tudi znamenito polfinalno tekmo med Interjem in Barcelono. Takratna zasedba Barcelone je bila izvrstna, v njej so igrali Messi, Ibrahimović, Xavi … Pri Interju pa je eno glavnih vlog na sredini igrišča igral prav Goran Pandev. Občutek, da ga gledam, kako se kosa z najboljšimi igralci na svetu v najprestižnejšem tekmovanju v svetu nogometa, in hkrati sedi poleg mene, je bil res nepozaben.
Še en od bivših soigralcev je svetovni prvak z Argentino leta 2022, ki trenutno igra in je tudi občasni kapetan Tottenhama – Cristian Romero. Pri njem je zanimivo, da je, ko sem prišel v Genoo, igral nekaj tekem celo za Primavero, čeprav je bil takrat že “prestar” za to tekmovanje, a so ga kot kvoto starejšega, ki jo imajo v Italiji, vseeno poslali na nekaj tekem, da bi dobil igralne minute.
Kmalu se je izkazal, dobil priložnost v prvi postavi Genoe, jo izkoristil in se dve leti kasneje veselil zgodovinskega naslova svetovnega prvaka z Messijevo Argentino. Ob tem je bil standardni član prve postave Gavčev. Tu so še Andrea Cambiaso, ki trenutno redno igra pri Juventusu, Riccardo Calafiori, ki igra v prvi postavi Arsenala, in še in še bi lahko našteval …
Skratka, v svoji karieri sem igral z mnogimi nogometaši, ki jih lahko še danes občudujemo na največjih nogometnih odrih. Imel sem to srečo, da sem jih spoznal tudi osebno in videl, kako se obnašajo tudi izven nogometnih zelenic. Reči moram, da je velika večina kljub njihovim uspehom in renomeju izjemno prijetna in dostopna. Na koncu koncev so prav tako ljudje kot mi vsi, le da znajo pač žogo brcati nekoliko bolje kot ostali. Iskreno se opravičujem vsem bivšim soigralcem, ki sem jih morda nenamerno pozabil omeniti. Zagotovo bi se našlo še malo morje odličnih posameznikov, ki bi si zaslužili omembo.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
