Planet nogomet obiskal legendarni komentator Ivo Milovanović: “Ilicali pripeljal trenerja vajenca, ki bi težko vodil celo Mozirje!”
Tekst: David Klemenc. Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Tista mlajša generacija, milenijci, kot bi jim rekli, verjetno ne bo nikoli razumela, ko se tisti starejši zaljubljenci, ne samo v nogomet, kateremu je ta portal namenjen, ampak vseh športov in slovenskih športnikov, nostalgično spominjajo tistih zimzelenih stavkov oziroma komentarjev, ki so se pričeli s “po moji uri“… Ah, čista romantika, poezija ali old school, kot bi rekli anglosaksonci. Ivo Milovanovič je v približno 50-letni karieri športnega novinarja in televizijskega komentatorja postal večja zvezda kot marsikateri športnik, katerega je komentiral, teh pa je dejansko bilo na tisoče in tisoče.
Sicer je rojeni Notranjec, a se je kmalu preselil v Celje, kjer je obiskal šolo v eminentni športni družbi kasnejših velikanov, kot so Vlado Bojović, Bojan Prašnikar, Zmago Sagadin… Že nekaj let upokojenec, ki živi v Mozirju, a odhod v pokoj pri njem se zdaleč ne pomeni, da je tudi zapustil športni svet, kot je pojasnil ob povabilu na Planet nogomet. Nekoč je v šali dejal, da je tudi zdaj vse isto, razlika je le v tem, da ne prejema več plače, ampak pokojnino …
Malce smo ga tudi zbodli, no, bolj poizkusil, če mogoče obžaluje, da je zamudil vse te novodobne uspehe, ki jih doživljamo in preživljamo Slovenci: v košarki, nogometu, kolesarstvu, odbojki, plezanju…
“Niti ne,” je danes 73-letni Ivo Milovanovič uvodoma poudaril in pojasnil: “Vsako obdobje ima svoje junake, tudi jaz sem doživel marsikaj in prelepe trenutke. Tista zlata generacija, ki je v letih 2000 in 2002 igrala tako na evropskem kot tudi svetovnem prvenstvu… Pa prva uvrstitev Mariborčanov v ligo prvakov. In še marsikaj. Res se nimam kaj pritoževat.”
Če bi zavrteli čas za 20 let nazaj, se vrnili v obdobje, ko so rokometaši Celja osvojili evropski vrh in Ivu Milovanoviču tedaj dejali, da bo knežje mesto nekoč tudi nogometno mesto – kaj bi porekel tedaj na to? “Nimam čarobne palice, ne vem (smeh). Res je, da je Celje v osnovi poznano kot rokometno mesto, a zagotovo ni le to. Še pred tem je bilo atletsko mesto, pa železničarski nogometni klub Celje smo imeli, ne pozabimo seveda košarke – Zmago Sagadin, Dušan Hauptman pa Jure Zdovc so tu začeli. Zato lahko mirne duše rečemo, da je Celje mesto vseh športov; vsi športi so se prebijali. Je pa res, da nogomet ni bil toliko razvit. Ampak sam vedno pravim: če nekaj sanjaš dovolj močno, ti bo tudi uspelo in se bodo sanje uresničile,” je razpredal legendarni komentator, ki je s svojim znamenitim glasom zaznamoval številne generacije športnih navdušencev pri nas.
Ivo Milovanovič: “Tedaj smo bili zadnji rang”
Da so se v Celju uresničile nogometne sanje, ima ogromno zaslug tudi španski trenerski genij Albert Riera. “Ima svojo pot, svojo vizijo, in najpomembneje je, da se to pri njemu čuti. Načrtno gradi, nič ni po pomoti, nič ni čez noč. Glejte, na primer, Tutyškinasa ali Iosifova, ki ju lani ni bilo na mapi, letos pa sta nepogrešljiva,” je poudaril Ivo Milovanovič in glede nekdanjega trenerja Olimpije nadaljeval: “Zame osebno ima Riera dva obraza. Tisti meni lepši je strokovni, nadarjen. Prišel je kot vajenec, dobil izkušnje, in to je pohvalno. Stalno si nekaj izmišljuje, seveda v pozitivnem smislu, se prilagaja igralcem, nadgrajuje. Točno ve, kako ravnati. Je pa tu tudi tisti manj simpatični del – kakšne neprimerne izjave, verjetno plod začetnega podcenjevalnega odnosa. A priznam, da se je zelo izboljšal. Ve, da je treba provocirati, kot je to počel Zlatko Zahović. Meče kosti za glodanje, samo da se govori… To pač imaš v sebi, tak se rodiš, in taki so pač vrhunski strokovnjaki. Če ne bi imeli takega odnosa, takega pompa okoli njih, tudi uspehov ne bi bilo.”
Slovenski klubski nogomet v zadnjem obdobju preživlja pravo renesanso, klubi redno preživljajo jesen v Evropi. A začetki so bili zelo, zelo drugačni. In če se jih kdo dobro spomni, je to zagotovo Ivo Milovanovič.
“Seveda si tedaj ne bi nikoli mislil, da bomo danes tako uspešni. Spomnim se tiste prve evropske sezone: Stare je komentiral Olimpijo proti AC Milanu, Bergant je imel tekmo med Izolo in Benfico, sam pa sem bil na obračunu Maribor – Atletico Madrid. Pomembno je bilo to, da smo do tam prišli, čeprav smo jih potem pošteno dobili po grbi in ugotovili, kje nam je mesto. Tedaj smo bili pač zadnji rang… A se seveda stvari z leti spreminjajo. Spominjam se tistega avgusta 1999, ko smo se s kolegi sprehajali po Lyonu pred tekmo Maribora in se spraševali, koliko jih bomo – dobili! Zdaj je pa vse napredovalo, od infrastrukture do stroke, funkcionarjev in seveda nogometašev. Ko je tako, rezultati morajo priti. In prišli so. Čeprav bom povedal kar po pravici, da me moti število tujcev v klubih,” je po nogometnem spominu brskal Ivo Milovanovič, a hitro spet preklopil v realnost, ki trenutno za dva velikana – Olimpijo in Maribor – ni pretirano prijetna.
“Acun Ilicali kraljuje v podcenjevanju”
“Kdo je kriv za to? O tem ni debate! Absolutno na račun tujih investitorjev. Prišli so po denar, gredo pa se neko odlagališče igralcev dvomljive kakovosti – popolno podcenjevanje slovenskega prostora. ‘Šparovni’ Nemci so naredili ključno napako: dobrih igralcev zastonj na tržišču ni. S Sanchezom tam so se res zelo ušteli. V podcenjevanju kraljuje predvsem Acun Ilicali! Pripeljal je trenerja vajenca (Tugberk Tanrivermis, op. a.), ki bi težko vodil celo Mozirje, kot da je klub nek odpadek. In to so glavni vzroki, da sta kluba na meji životarjenja. Če ne bodo sami to spoznali, bo – velika frka, če se lahko tako izrazim,” je bil ob koncu slikovit in neposreden Ivo Milovanovič. A težko mu bo kdo očital te besede, kaj šele, da bi našel dobre argumente proti…
Če bi vse anekdote in prigode iz njegove novinarske kariere poskušali izpisati, bi bila knjiga krepko debelejša od Biblije. Ena, ki je zanimiva, je ta, da je vedno komentiral na prazen želodec! Pojedel je le jutranji zajtrk, nato pa čakal prenos, saj meni, da lačen človek bolje opravlja svoje delo. Pa tudi to, da se je izogibal komentiranja svojega Celja, saj je vedel, da bi bil subjektiven do kluba, v katerem je igral 13 let…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
