Slovenija se podaja v petnajste kvalifikacije: Vsakič, ko se je prebila na veliko tekmovanje, se je zgodba začela z remijem v gosteh
Foto: Matic Klanšek Velej / Sportida
Bilo je zdaj že davnega 7. septembra 1994, ko se je na tedaj še “starem” Ljudskem vrtu zbralo okrog 6000 gledalcev. Če bi zapisali, da so prišli zaradi domače reprezentance, ne bi bili povsem pošteni. Vendarle je v Maribor prišel svetovni podprvak. Prišla je zvezdniška zasedba, ki se je še nekaj tednov pred tem na svetovnem prvenstvu v Združenih državah Amerike prebila vse do finala in tam šele po enajstmetrovkah izgubila z Brazilijo. Potem pa je prišel september in z Italijo se je pomerila … Slovenija!
Pričakovanja javnosti so bila jasna: Slovenija bo doživela polom, Slovenija nima možnosti, Slovenija se bo osmešila. Pravzaprav ni bilo nikogar, ki bi verjel v karkoli drugega kot visok poraz. In kdo bi jim zameril… Toda ko je ura tistega 7. septembra 1994 odbila malce čez enajsto zvečer in so se vrata italijanske slačilnice končno odprla, so ven en za drugim capljali poklapani italijanski zvezdniki: Franco Baresi, Alessandro Costacurta, Roberto Donadoni, Gianfranco Zola, Giuseppe Signori, Dino Baggio, Christian Panucci in drugi. Izjave? Intervjuju? Avtogrami? Pozabite! Italijani so jo ucvrli na avtobus in se ekspresno hitro vrnili nazaj domov.
V slovenski garderobi pa… No, tam pa je bilo kar pestro. Kako ne bi bilo! Končalo se je namreč z … remijem! Krivičnim remijem, če smemo dodati. Slovenija je zabila dva gola, priznali so ji le enega. Tistega, ki je obveljal, je dosegel Sašo Udovič, tistega, ki bi moral, pa ni, Darko Milanič. Žogo je poslal krepko čez golovo črto, toda stranski sodnik se je delal, da tega ni videl. Slovenija je bila grdo oškodovana. Pokradena.
Toda uspeh čete Zdenka Verdenika je vseeno odmeval. Slovenija je bila tedaj povsem neznani nogometni avtsajder, ki je vzel točko veliki Italiji. David je v kozji rog ugnal Goljata. Zgodba, ki bo živela večno.
Tekma z Italijo je bila za Slovenijo njena sploh prva kvalifikacijska v zgodovini. Končala se je z odmevnim remijem, toda kvalifikacije vseeno niso bile uspešne. Tako kot večina njih, v katere se je Slovenija podala. Ne pa tudi vse. Trikrat se je slovenski reprezentanci uspelo prebiti na velika tekmovanja: na Euro 2000 in na svetovni prvenstvi 2002 in 2010. Ob tem je pred skorajšnjim začetkom petnajstih kvalifikacij zanimivo naslednje: vsakič, ko se je Slovenija prebila na veliko tekmovanje, se je njena prva tekma končala z remijem. Trikrat remi. In to trikrat v gosteh!
Onemogočili enega, brez rešitve za drugega
Pravljica, ki je vodila do Eura 2000, se je začela pisati v Atenah. Tam so Grki za več mesecev onemogočili nesrečnega Ermina Šiljaka, a niso našli rešitve za neverjetnega Zlatka Zahovića. Slednji je zabil dva gola in ponudil misel, da bi eksperiment s trenerskim zelencem Srečkom Katancem na klopi lahko bil uspešen. A optimistov je bilo malo. Kvalifikacije pred tem je Slovenija zaključila z vsega eno točko…
Kalvarija je bila k sreči hitro pozabljena. Slovenija je prišla do dodatnih kvalifikacij, premagala Ukrajino in v zasneženem Kijivu slavila enega največjih uspehov v zgodovini slovenskega športa. Niti pristranski nemški sodnik Bernd Heynemann, ki že leta 1994 ni priznal tistega Milaničevega gola, ni mogel preprečiti slovenske pravljice. Toda Srečko je lepo rekel: “Bog je in vse vidi!” Tedaj nas ni videl zgolj bog. Tedaj nas je videl cel svet. Mala Slovenija na velikem tekmovanju. Saj nismo mogli verjeti…
Po vrnitvi z evropskega prvenstva se je jesen začela na šokanten način. Slovenija je gostovala na Ferskih otokih, bila na prvi tekmi kvalifikacij za SP 2002 na pragu zmage, a nato v 90. in 93. minuti prejela dva gola in pot proti velikemu tekmovanju spet začela z remijem 2:2. Kako se je končalo, vsi dobro vemo. Mladen Rudonja je v dodatnih kvalifikacijah proti Romuniji zabil svoj edini reprezentančni zadetek in Slovenijo odpeljal na njeno prvo svetovno prvenstvo.
Ko so bili junaki prve pravljice bolj ali manj že v “penziji”, je Sloveniji spet uspelo. A začelo se je z … remijem. Ni bilo 2:2, bilo je 1:1. V Vroclavu na Poljskem. V peklensko vročem popoldnevu so Poljaki povedli po dobrodušno dosojeni enajstmetrovki, v 35. minuti pa je na sceno stopil Zlatko Dedić in s svojim prvim reprezentančnim zadetkom začrtal pot, ki se je zaključila šele 14.000 kilometrov stran od Vroclava.
V Port Elizabethu v Južni Afriki, kjer je Slovenija odigrala zadnjo tekmo na svetovnem prvenstvu 2010. Še prej je, jasno, “prekucnila” velikega medveda in poskrbela, da so se ruski bogataši domov vrnili, čeprav so v Mariboru in okolici že imeli zakupljene številne gostinske objekte.
Narod je lačen zmag
Slovenija se bo v četrtek ob 16. uri v Astani, daleč stran od osrčja Evrope, kjer se nahaja naša država, podala v svoje petnajste kvalifikacije. Trinajst let po zadnjem nastopu na velikem tekmovanju so pričakovanja javnosti velika. Velikanska. Celo gromozanska. Narod je lačen zmag. A kot priča zgodovina, tudi remi ni vedno slab začetek. Pa vendarle… Nazaj domov z zmago se ne glede ne preteklost sliši neprimerno boljše. Najboljše. Preteklost je vendarle prav to. Preteklost. Nekaj, kar je že bilo. Zdaj je čas za novo zgodbo. Naj se začne z zmago. In naj se konča z Eurom 2024.
Vsebino zagotavljajo
