#laraprašnikar #zda #ženskinogomet

Od rekorda Bundeslige do ameriškega glamurja – Lara Prašnikar za PN: “ZDA drug svet, vseeno pa so stvari iz Evrope, ki jih pogrešam”

Objavljeno 22. maja 2026 21. maja 2026

Tekst: Urban Lesjak. Vir fotografije: Utah Royals

Slovenski ženski nogomet že vrsto let piše uspešne zgodbe v tujini, a korak, ki ga je v lanskem letu storila reprezentančna napadalka Lara Prašnikar, pomeni vstop v povsem novo dimenzijo. Napadalka, ki je dolgo časa igrala v nemški Bundesligi, kjer je v dresih Potsdama in frankfurtskega Eintrachta pustila neizbrisen pečat kot ena najboljših strelk in podajalk prvenstva, se je odločila za spektakularen prestop čez Veliko lužo. Njen prestop v ameriško ekipo Utah Royals je odjeknil kot najdražja prodaja v zgodovini Bundeslige, s čimer je športnica iz Šmartnega ob Paki nase prevzela žaromete svetovne nogometne javnosti.

Preberi več

Prehod v ligo NWSL, ki velja za tekmovalno najbolj nepredvidljivo, fizično zahtevno in marketinško najmočnejšo žensko ligo na svetu, je prinesel popolno spremembo okolja. Vse od letov z zasebnimi letali, razprodanih stadionov za 60.000 gledalcev pa do izjemnega statusa, ki ga imajo nogometašice v Združenih državah Amerike. Lara Prašnikar v novem svetu upravičuje sloves velike okrepitve, saj je novo sezono odprla v vroči formi z dvema zadetkoma na prvih štirih tekmah.

V odkritem pogovoru za Planet nogomet je 27-letna slovenska zvezdnica potegnila črto pod uvodnimi meseci življenja v ZDA. Spregovorila je o astronomski zahtevnosti ameriškega sloga igre, o tem, zakaj se onkraj Atlantika včasih počuti kot turistka, o naporih, ki jih prinašajo čezoceanska reprezentančna potovanja, ter o rastoči moči slovenske izbrane vrste, s katero po zgodovinski zmagi nad Avstrijo odkrito in brez strahu pogleduje celo proti uvrstitvi na svetovno prvenstvo.

Lara, po dolgih letih v Nemčiji si se nedolgo tega odločila za velik korak čez lužo. Kaj je bil tisti glavni razlog ali trenutek, ko si vedela, da je ameriška liga pravi naslednji korak zate?

- V Nemčiji sem bila že devet let, zato sem ligo poznala od A do Ž in sem vedela, kaj lahko pričakujem. Pri Eintrachtu, kjer sem preživela pet let, smo bili kar štirikrat tretji, toda za tisti zadnji korak proti vrhu nam je vedno nekaj zmanjkalo. Sicer sem imela še dolgo pogodbo, ampak ko je prišla ponudba iz Amerike, jo je bilo težko prezreti. Nisem imela veliko časa za razmišljanje, praktično se je zgodilo skoraj čez noč. Ampak sem nekako začutila, da je to nekaj več, in na koncu sem dojela, da če bi to ponudbo zavrnila, bi se verjetno čez kako leto tepla po glavi. Nisem želela spustiti take velike priložnosti.

Selitev v Utah Royals je odmevala, saj je bil tvoj prestop iz Eintrachta najdražja prodaja v zgodovini Bundeslige. Kakšen občutek je nositi takšen naziv in ali ti to predstavlja dodatno motivacijo ali morda določen pritisk pri dokazovanju v novem okolju?

- Res je, to je bil najdražji prestop iz Bundeslige. To mi ne predstavlja nobenega dodatnega pritiska, ob tem se dobro počutim. Vidim, da so moja igra oziroma moje sposobnosti bile opažene in to je lahko samo nek dokaz, da sem na pravi poti oziroma da sem v Nemčiji pustila lep pečat in dosegla dobre rezultate. Dve sezoni zapored sem bila tudi najboljša strelka/podajalka lige, kar pomeni, da sem imela največ asistenc in golov skupaj. Na koncu so Američani to videli, kar mi je dalo dodatno motivacijo, da sem se želela čim hitreje uveljaviti v novi sredini.

Začetek nove sezone v ZDA si odprla sanjsko: z dvema goloma in odličnimi igrami. Kako bi primerjala slog igre in fizično zahtevnost ameriške lige v primerjavi z nemško Bundesligo?

- Mislim, da je zaradi tega, ker sem lani prišla ob koncu sezone, bil letos vstop v novo sezono nekoliko bolj miren oziroma sem že vedela, kaj pričakovati, tako od lige kot tudi od ekipe in trenerjev. Posledično mi je bilo malo lažje. Tako da glede na to, da sem lani odigrala samo pet tekem in je vse šlo bolj počasi, mislim, da je bila to prava poteza kluba, da so me pripeljali že lansko leto, da sem lahko letos začela ne čisto od začetka, ampak že malo navajena na vse skupaj. Glede sloga igre je ta zelo, zelo drugačen. V Eintrachtu smo imeli ekipo, ki je bazirala na posesti žoge. Imeli smo veliko žoge v nogah. Ni bilo treba imeti toliko velikih naprezanj oziroma ni bilo toliko šprintov pri visoki hitrosti kot tukaj, zato se mi zdi, da je ta liga precej bolj fizično zahtevna, saj se vse dogaja hitreje. Pred kratkim se mi je zgodila neka manjša poškodba, kar je ravno pokazatelj tega, da moje telo ni bilo navajeno na tako fizično zahtevnost. Ne bi rekla, da nisem bila fit, bila sem zelo fit, ampak se tukaj od igralk, sploh od napadalk, zahteva nekaj drugega kot v Nemčiji in za to bom še malo rabila, da se navadim na vse skupaj. Sem pa zelo zadovoljna s prvimi štirimi tekmami – štiri tekme, dva gola. Upam, da bo šlo tako naprej.

Kako si se privadila na življenje v ZDA zunaj nogometnih igrišč? Kaj je tista stvar, ki si jo v svojem novem vsakdanu najhitreje posvojila, in kaj morda najbolj pogrešaš iz Evrope?

- Zaenkrat se v Ameriki počutim kot turistka. Praktično skoraj vsak teden smo v drugi zvezni državi. Imam veliko časa, da si ogledam mesta. Vse je novo, vse je zanimivo, vse je prvič. In mislim, da me prav to najbolj navdušuje. Na prejšnjo tekmo smo leteli s privatnim letalom, kar je bilo prvič zame. Take stvari, za katere mislim, da se mi v Evropi ne bi zgodile, so tu in to mi je zelo, zelo zanimivo. Sem se lahko hitro navadila. Je pa res, da pogrešam tisto neko bližino Evrope. Da je mesto skupaj, da je veliko dosegljivo peš ali pa s kakšnim javnim prevozom. Tega v Ameriki ni, vse je bolj razpotegnjeno, veliko, in za vse, kar hočeš delati, potrebuješ avto, kar pa mene včasih malo moti. Ne želim vsak dan uporabljati avta, ampak tukaj žal ne gre drugače.

Ameriška ženska nogometna scena je znana po izjemni bazi navijačev in profesionalizmu. Kako si doživela vzdušje na stadionih, kjer je vedno veliko gledalcev, in kakšen je odnos kluba do igralk v primerjavi s tvojimi prejšnjimi izkušnjami?

- Res je lepo gledati, koliko gledalcev hodi na tekme v Ameriki. Zdaj je bil v Denverju postavljen rekord. To je nova ekipa v ligi letos. Svojo prvo domačo tekmo so razprodali; NFL stadion za 60.000 gledalcev! Res je lepo videti takšno podporo. To je to, kar si vsaka igralka želi, in mogoče tega malo primanjkuje v Evropi, ampak v Ameriki je res vse na zelo visokem nivoju. Kot igralka lahko samo uživaš na takih tekmah, na takih velikih stadionih, pred toliko gledalci. Odnos kluba je zelo profesionalen. Vsi vedo, da smo tu samo zaradi nogometa. Za vse je poskrbljeno. Klub ti priskrbi stanovanje, prehrano in vse ostalo, kar potrebuješ za svoje življenje, in to je ena izmed velikih razlik, ki se mi zdi, da je nisem imela prej v Nemčiji.

Imaš občutek, da so nogometašice v ZDA bolj cenjene kot v Evropi, kjer se še vedno precej zviška gleda na ženski nogomet?

- Amerika je zelo športna država. Je tudi zelo podporna do žensk in vedno več vlagajo v to, da bi se ženski približali moškim športom, kot so na primer ameriški nogomet, košarka, seveda tudi bejzbol, in zdaj v tej eri Messija tudi nogomet. Ampak ja, ženski nogomet v Ameriki je zelo, zelo visoko rangiran in kot nogometašica imaš velik status.

Slovenija je debitirala v elitnem rangu lige narodov. Kakšen je bil občutek stati nasproti nekdanjih znank iz Nemčije na tako visoki ravni in kaj nam je tista tekma povedala o trenutni moči naše reprezentance?

- Tekma proti Nemčiji nam je povedala, da moramo vseeno biti še vedno realni glede tega, kar imamo, kakšni smo in kam kotiramo, in bog ne daj, da bi se trenutno primerjali s tako veliko reprezentanco, kot je Nemčija. Seveda smo v tekmo šle z velikim upanjem, ampak so nam kar hitro pokazale, da še nismo na tem nivoju, kar pa je tudi dobro. Iz vsake tekme se nekaj naučiš. Nismo v njihovem rangu, saj one kotirajo v sam vrh sveta. Je pa lepo videti, da se s tekme v tekmo približujemo temu in lahko tudi z njimi igramo.

Zmaga proti Avstriji je bila zgodovinska in izjemno pomembna za samozavest. Kje vidiš največji napredek slovenske izbrane vrste v zadnjem letu, da se lahko zdaj enakovredno kosa z velesilami?

- Z reprezentanco smo zdaj odigrale nekaj pomembnih tekem, sploh lansko leto, ko smo igrale proti Irski. To mislim, da nam je veliko dalo, da tudi s takimi reprezentancami, ki so nam blizu, tudi če je kakšna reprezentanca malo boljša od nas, znamo rezultat obrniti v našo korist. Mislim, da je prav to vodilo k tej zmagi proti Avstriji, da smo znale zadaj držati ničlo in izkoristiti enega od teh protinapadov, ki smo jih imele. Na koncu je bilo 1:0 dovolj. Lahko bi bilo več, ampak prve tri točke v ligi A so tu – super.

Glede na to, da zdaj igraš v ZDA, kako naporna so potovanja na reprezentančne zbore zaradi časovne razlike in dolgih letov? Kako ti uspe ohranjati svežino za ključne tekme v dresu z državnim grbom?

- Potovanja so res zelo naporna. Prvič se mi je še zdelo “wuhu”, drugič je bilo že težje, tretjič ni lahko, sploh s to časovno razliko in sedenjem na letalu. Mislim, da je drugim večjim reprezentancam to malo lažje, ker dobijo sedeže v poslovnem delu letal, kjer lahko ležijo in spijo čez cel let. Nam zveza tega ne omogoči, so mi pa šli toliko na roko, da mi za prvih nekaj dni reprezentance dajo svojo sobo, da se lahko malo privadim na to časovno razliko, kar je, mislim da, ključnega pomena. Zamenjati dan za noč ni kar tako lahko, sploh pa potem, ko nisi samo navaden človek, ki bi samo običajno živel, ampak moraš dejansko s fitnesom in tekom “služiti svoj denar” ali kako bi rekli, in tu je telo zelo pomembno. Tega se tudi zavedam in posvečam zelo veliko pozornosti temu, da se čim hitreje navadim na vse, kar me čaka, in nikoli ne želim utrujenosti dati nekega plusa, da bi me ovirala pri stvareh, ki jih moram delati in jih rada delam.

Kakšni so tvoji osebni cilji za nadaljevanje sezone – tako v klubu, kjer si trenutno v vroči formi, kot v reprezentanci, ki jo čakajo novi izzivi v elitni skupini? Verjameš, da se Slovenija lahko uvrsti na svetovno prvenstvo?

- Trenutno se mi je zgodila ena manjša poškodba, za katero vem, da jo bom hitro prebrodila. Že veliko let nisem bila poškodovana, tako da je morda moje telo v tej fazi potrebovalo malo pavze. Ampak klubska sezona je še zelo dolga, smo šele na začetku. Mislim, da imamo letos zelo dobro ekipo in da lahko kotiramo zelo visoko. Kljub temu da smo manjši klub in nas morda iz prejšnjih sezon še kdo ne jemlje resno, ampak trenutno mislim, da smo na sedmem mestu, kar bi vodilo v končnico. To je seveda velik cilj, potem pa iti na championship, in mislim, da je letos s to ekipo vse mogoče. Tako da se želim pripraviti na to, želim biti fit, pomagati ekipi, prevzeti odgovornost in še naprej graditi na tej sezoni, da bo dobra, tako kot ostale, ki so bile v Eintrachtu ali pa v Potsdamu. Z reprezentanco si želim, da bi ostali v ligi A in da bi imeli še možnosti za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Na koncu koncev je v nogometu vse mogoče. Zakaj pa ne bi šli na svetovno prvenstvo?