Po vrnitvi iz ZDA je Planet nogomet obiskala vratarka Radomelj Pia Božič: “Moj nasvet mladim? Pojdite in lovite svoje sanje!”

Slovenska ženska nogometna scena je pozimi na svojem odru pozdravila nov zanimiv obraz. Nov, ki pa je že znan. V ŽNK Radomlje se je po študiju in igranju v Združenih državah Amerike vrnila nekdanja nogometašica Olimpije in Cerkelj Pia Božič.

25-letna vratarka, ki je v dresu ekipe Jacksonville University Dolphins spoznala, kaj pomeni biti “študent-športnik” v velesili ženskega nogometa, je za Planet nogomet spregovorila o neizprosnem ritmu čez Veliko lužo, trenažnih procesih, ki mejijo na znanstveno fantastiko, in razlogih, zakaj so se njene ameriške sanje končale z vrnitvijo v domače gnezdo.

Pia, odhod v ZDA in sistem NCAA je za mnoge mlade športnice ameriški sen, a realnost pogosto prinese hiter trk z intenzivnim ritmom. Kako ste vi doživeli ta prehod iz slovenskega okolja v ameriški študentski nogomet?

• • Začetek je bil res malce težek, vendar sem se hitro navadila na ta ritem. Za študente je tam izjemno dobro poskrbljeno, kar je bila seveda prva velika razlika v primerjavi s Slovenijo. Vse je na profesionalnem nivoju. Treningi so izjemno kakovostni, ogromno poudarka pa je na fizični pripravljenosti, kar se mi zdi tudi največja razlika med obema okoljema.

Kaj vas je kot vratarko v tamkajšnjem načinu dela in sami nogometni kulturi najbolj presenetilo, morda celo šokiralo v prvih mesecih?

• • Najbolj me je presenetilo, koliko pozornosti namenijo prav vratarkam. S svojim trenerjem smo vratarke običajno trenirale okoli eno uro specifičnih vratarskih vaj, šele nato smo se priključile ekipi. Prilagojena je bila tudi kondicijska priprava, ki je specifična za vratarje, prav tako pa smo imeli tudi povsem svoj program v fitnesu.

Ameriški ženski nogomet slovi po izjemni fizični pripravljenosti. Kako se trenažni proces v ZDA konkretno razlikuje od tistega, ki ste ga bili vajeni doma?

• • Ponavadi smo s treningi začeli konec julija, prej pa smo morale strogo slediti poletnemu planu. Prve tedne pred sezono smo imele treninge dvakrat dnevno in še fitnes. Od nas so pričakovali, da pridemo že vrhunsko pripravljene, da smo se lahko takoj posvetili nogometu. V vsak trening je bila ob koncu dodana kondicija. Uvajali so tudi drugačne oblike vadbe, kot je spin bike ali treningi na mivki. Težko je delati primerjavo s Slovenijo predvsem zaradi razpoložljivih sredstev; verjamem, da bi marsikateri slovenski klub s takšnim denarjem drastično izboljšal pogoje.

Ali tamkajšnji trenerji od vratark zahtevajo drugačno vlogo pri sami gradnji igre ali je poudarek bolj na atletskih sposobnostih?

• • Od vratark pričakujejo ogromno. Atletsko moraš biti sposoben, hkrati pa moraš imeti komunikacijo, nogometni IQ in koncentracijo na zelo visokem nivoju. Ker je igra izjemno hitra, moraš reagirati v trenutku. Velik poudarek je na igri z nogo, kar je v trening vključeno vsakodnevno.

Jacksonville University Dolphins nastopajo v konkurenčnem okolju, kjer je status “študenta-športnika” zelo resna obveznost. Kako bi primerjali pogoje za delo, infrastrukturo in celotno logistično podporo, ki jo imate na univerzi, s tem, kar nudijo (naj)boljši slovenski ženski klubi?

• • Težko primerjam, saj v Sloveniji pred vrnitvijo nisem igrala že kar nekaj let, slovenski nogomet pa se razvija zelo hitro. Opazila sem, da je precej naših klubov na dobri poti. Žal smo majhna država in težko pritegnemo dovolj pozornosti za večja finančna sredstva. V Ameriki je ženski nogomet izjemno popularen, zato je vse na profesionalnem nivoju. Ker igraš za univerzo, je lažje usklajevati nogomet in šolo, saj je vse, kar potrebuješ, na kampusu. To prinese manj skrbi in boljšo osredotočenost.

Je ta razlika v pristopu zares tako očitna?

• • Je, še posebej, če gledam obdobje pred par leti, ko naši klubi še niso bili tako razviti. Doživiš šok. Fizioterapije, masaže in rehabilitacija so na nivoju, ki se ga težko primerja ne le s Slovenijo, ampak tudi s top tujimi klubi. Za prehrano imamo posebne menze, prilagojene športnikom.

Slovenija je v zadnjem času zaradi uspehov moške reprezentance in posameznikov, kot sta Oblak in Šeško, na nogometnem zemljevidu vse bolj prepoznavna. A vse bolj in bolj tudi po zaslugi ženske izbrane vrste, ki dosega zgodovinske rezultate. Kako pa v ZDA, ki so velesila ženskega nogometa, gledajo na slovenske nogometašice? Vas soigralke in trenerji sprašujejo o naši državi, ali je zanje Evropa še vedno predvsem “en velik bazen”, kjer poznajo le največje nacije?

• • Vedno se najde nekdo, ki bi nas dal na sever Rusije, ampak je tega vedno manj (smeh). V moji ekipi je bilo 14 tujih igralk, tako da so znali locirati Slovenijo. Poznajo nas po slikah Bleda, in če jim omeniš Luko Dončića. Slovenski nogomet ne odmeva toliko, poznajo predvsem Jana Oblaka. Žal smo še premajhni, da bi nas poznali po ženskem nogometu, sem pa prepričana, da imamo glede na napredek svetlo prihodnost.

Ste spremljali napredek slovenske lige in reprezentance z razdalje? Se miselnost pri nas končno spreminja?

• • Zaradi časovne razlike in urnika tekem sem težko gledala prenose, a mi je bilo takoj jasno, da zadeva raste. Miselnost se spreminja na bolje, zanimanje je večje, pogoji postajajo bolj enakopravni. Še vedno se najdejo ljudje s predsodki, a ukvarjanje z njimi je izguba časa. Zdi se mi, da so leta prinesla razumevanje, da ženski nogomet nikoli ne bo moški – da ne bomo nikoli tako močne ali hitre, ker gre za drugačen šport in primerjava ni možna. Vesela sem, da se o nas piše več, tudi to bo pomagalo izboljšati stanje v slovenskem ženskem nogometu.

Slovenska ženska A-reprezentanca je v zadnjem ciklu lige narodov dokazala, da se lahko kosa z zelo resnimi ekipami. Kje v tej zgodbi vidite sebe? Je igranje v ZDA za vas odskočna deska, da bi s pridobljenimi izkušnjami v prihodnosti potrkali na vrata selektorja in zaostrili konkurenco med vratnicami izbrane vrste?

• • Trenutno še ne vem natančno, kaj si želim. ZDA so bile definitivno odlična izkušnja in odskočna deska za prihodnost. Željo igrati v reprezentanci, za katero sem doslej zbrala en nastop, definitivno imam, kaj pa se bo izcimilo, naj za zdaj ostane skrivnost.

Letošnji zimski prestopni rok ste izkoristili za vrnitev domov. S kakšnimi željami, pričakovanji in cilji ste se vrnili v svoj nekdanji klub ŽNK Radomlje?

• • Moje želje so pomagati ekipi zaključiti sezono na čim višjem mestu na lestvici. Verjamem, da nam s takim odnosom in trdim delom, ki ga dekleta kažejo na treningih, lahko uspe priti v evropska tekmovanja. Moji cilji so, da napredujem kot igralka in s svojimi izkušnjami pomagam ekipi.

Za konec še nasvet za mlajše generacije: mnogo slovenskih deklet razmišlja o podobni poti, kot ste jo ubrali vi. Katera je tista ključna stvar, na katero morajo biti pripravljene, preden se odločijo za selitev v ZDA?

• • To je bila najboljša odločitev v mojem življenju. Ničesar ne bi spremenila. Hvaležna sem staršem za podporo, saj mi brez njiju ne bi uspelo. Vedno sem si govorila, da so mi vrata domov odprta, priložnost, kot je Amerika, pa ni na voljo vedno. Ljudje so tam zelo odprti, ne počutiš se samega, jezik pa po enem tednu ni več nobena ovira. Amerika ti da širino, samostojnost, iznajdljivost in prijateljstva po celem svetu. Pojdite in lovite svoje sanje!

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#piabožič

#ženskinogomet

#žnkradomlje