Mladi upi – Kobi Bajc (Bravo): Fant, ki je treniral tudi košarko, a izbral nogomet in v članskem moštvu Brava debitiral z zadetkom
Foto: Luka Vovk / Sportida
Da v Šiški že nekaj časa gor rastejo sila nadarjeni nogometaši, je vsem dobro znano dejstvo. Bravo je postal prava valilnica talentov, prav tako pa gre za klub, ki mladim brez pretirane slabe vesti hitro ponudi tudi priložnost na glavnem odru. Eden tistih, ki so že pri najstniških letih izkusili članski nogomet, je tudi Kobi Bajc. Fant, ki izstopa. Tako s svojo postavo kot tudi z nogometnim znanjem. Nogometaš, ki bi zaradi višine lahko bil košarkar, žogo kljub temu odlično obvlada in velja za tehnično odlično podkovanega igralca. S tem se strinja tudi trener prvega moštva Aleš Arnol, ki je mladeniču – kot rečeno – že ponudil priložnost za dokazovanje.
Leta 2007 rojeni Kobi Bajc na debi v Prvi ligi Telemach še čaka, čeprav je že sedel na klopi, je pa zato zaigral v pokalu Pivovarna Union. Na tekmi proti novomeški Krki, ki so jo Ljubljančani premagali s 5:0, je v igro vstopil v 62. minuti, že 18 minut kasneje pa priložnost zagrabil z obema rokama in se ob debiju vpisal med strelce. Med zimskim premorom se je nato s člani odpravil tudi na priprave na Malto, kar pove dovolj o tem, kako zelo ga cenijo v Šiški…
Goli so nasploh nekaj, kar ima Kobi Bajc zelo rad. V mladinski ligi je odigral 47 tekem, ob tem pa dosegel 20 golov – 10 v pretekli, 10 v aktualni sezoni, v kateri se Bravo bori za naslov prvaka. Dres z državnim grbom Slovenije je logična posledica vsega naštetega, Kobi Bajc je lani že igral tudi za mladinsko selekcijo, priložnost je dobil na tekmah s Poljsko in Katarjem.
Kobi Bajc: “Slovenija edina, za katero bi rad igral”
Ob tem pa je zanimivo naslednje – Kobi Bajc bi nekoč lahko igral tudi za Gano. Da, prav ste prebrali. Najstnik, ki obeta, ima tudi ganske korenine in kdo ve, morda se bo Nogometna zveza Slovenije (NZS) nekoč morala boriti zanj. Čeprav se zdi, da bi to bila vnaprej dobljena bitka. Vsaj tako trdi Kobi Bajc.
“Moj oče prihaja iz Gane, moja mama je Slovenka, jaz sem rojen v Sloveniji in sem celo življenje odraščal v Sloveniji. Mislim, da ni nikoli bilo zanimanja s strani Gane. Če sem iskren, tudi jaz ne bi igral za Gano, jaz sem rojen Slovenec in mi je vse dala Slovenija, zato je edina država, za katero bi rad igral, Slovenija in mislim, da bo tako tudi ostalo,” je ob prihodu na Planet nogomet odločno poudaril 17-letni Kobi Bajc in v nadaljevanju odgovoril na standardnih 12 vprašanj v naši rubriki Mladi upi, kjer redno predstavljamo fante, ki so prihodnost slovenskega nogometa…
1. Kje in kdaj si začel trenirati nogomet?
Nogomet igram, že odkar vem zase. Najprej sem ga igral s prijatelji v vrtcu, nato še v osnovni šoli. Moj prvi klub je bil NK Svoboda Ljubljana, kjer sem začel trenirati z osmimi leti, nakar sem po pol leta prišel v NK Bravo.
2. Kdo te je navdušil za nogomet in kdo je najbolj vplival nate v nogometu?
Za nogomet sta me navdušila moj oče in dedek. Na začetku sem treniral nogomet in košarko, vendar je nato vedno bolj rasla želja po nogometu, tako da sem se odločil za nogomet. Največji vpliv in pogled na nogomet pa mi je dal moj bivši trener Janez Ferk.
3. Kaj ti je najbolj všeč pri nogometu?
Pri nogometu mi je všeč, da ko stopimo na igrišče, smo vsi enaki, preprosto pozabimo na vse ostale stvari v življenju in se samo prepustimo igri. Sam najbolj uživam v preigravanju nasprotnika.
4. Tvoj najljubši nogometni trenutek doslej?
Imam dva najljubša trenutka. Eden je, ko smo v ligi U15 osvojili naslov državnih prvakov po preobratu, ko smo zgubljali že za tri gole. Drugi pa je, ko sem debitiral za člansko ekipo Brava na pokalni tekmi proti Krki in na tem obračunu dosegel tudi gol.
5. Zakaj je po tvojem nogomet najboljši šport na svetu?
Mislim, da je nogomet najboljši šport zato, ker ima čisto vsaka ekipa možnost, da premaga nasprotnika, ne glede na vložek in položaj na lestvici.
6. Kdo je tvoj nogometni vzornik – domači in tuji?
Moj domači vzornik je bivši kapetan in moj nekdanji soigralec Brava Gašper Trdin – preprosto uživam, ko ga gledam, kako igra. Od tujih sta mi najbolj pri srcu Eden Hazard in Lionel Messi.
7. Kdo je tvoj največji in najtežji tekmec in zakaj?
Mislim, da sem sam sebi največji tekmec, ker včasih pride dan, ko se ti ne da na trening ali moraš spustiti kakšno drugo stvar, ki bi jo raje počel v življenju.
8. Kaj je po tvojem najpomembnejša lastnost uspešnega nogometaša?
Definitivno samozavest. Mislim, da je to ključ do kakršnega koli uspeha. Ker kdo bo verjel vate, če sam ne verjameš, da si nečesa sposoben…
9. Kaj je zate najtežje na poti do uresničitve nogometnih sanj?
Zagotovo je to odrekanje. In da sem povsem skoncentriran samo nase, da se ne ukvarjam s tem, kar delajo drugi.
10. Kako se spopadaš z razočaranjem po porazih?
Ko sem bil majhen, se z porazi iskreno povedano niti nisem preveč obremenjeval. Zato, ker sem nogomet preprosto igral z ljubeznijo do športa. Zdaj, ko sem malo starejši, pa malo drugače gledam na to in sem pogostokrat še nekaj dni pod vtisom poraza.
11. Kje se vidiš čez 10 let?
10 let je kar dolga… Če bom nadaljeval z nogometom, se vidim v top 5 lig v Evropi. Moj končni cilj je, da nekega dne zaigram za Chelsea. Imam kar visoke cilje.
12. Za koga od svojih soigralcev (zdajšnjih in prejšnjih) si prepričan, da bo uspel v nogometu in zakaj?
Igral sem z veliko igralci, ki imajo po mojem mnenju velik potencial. Če izpostavim samo enega, je to moj bivši soigralec Dominik Drobnič, ker je vedno vse podredil nogometu in vedno dal 100 odstotkov od sebe.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
