Mladi upi – Aldin Jakupović (Olimpija): Šele četrti v zadnjih 50 letih, ki mu je uspelo to, kar je nazadnje velikemu Janu Oblaku

Vir fotografije: NK Olimpija Ljubljana
Olimpija je nekoč veljala za tovarno nadarjenih nogometašev. Marsikaj o tem pove že pogled na lestvici nogometašev z največ nastopi in zadetki v dresu slovenske članske reprezentance. Boštjan Cesar, rekorder po nastopih (101), je otrok Olimpije. Milivoje Novaković, drugi najboljši strelec Slovenije vseh časov (32), je otrok Olimpije. V mladinskem pogonu Olimpije so se vrsto let nazaj kalili tudi Milenko Aćimović, Aleksander Knavs, Džoni Novak, Gregor Židan, Branko Ilić in še bi lahko naštevali. Nesmiselno je izgubljati besede o tem, kaj so omenjeni posamezniki dali slovenskemu nogometu.
Štirinajst let po Oblaku
V mladinskem pogonu Olimpije je gor zrasel tudi Jan Oblak, danes eden najboljših vratarjev na svetu. Nadarjeni Škofjeločan se je pri Olimpiji med starostnimi kategorijami prebijal v času, ko so se zmaji dvigovali nazaj v Prvo ligo Telemach, prvi vratar kluba pa dejansko postal v prvi sezoni po vrnitvi iz nižjeligaškega nogometa. Ko je debitiral v golu, mu je bilo vsega 16 let. Vse ostalo je zgodovina.

Od trenutka, ko je Jan Oblak stopil med vratnici Olimpije, je minilo že skoraj 14 let. Prav toliko so morali navijači v Ljubljani čakati, da so na delu vnovič videli 16-letnega nogometaša. Zgodilo se je nedolgo tega, ko je Olimpija v pokalu Pivovarna Union gostovala v Lendavi, kjer je premagala Nafto. Delež k temu je prispeval tudi Aldin Jakupović, ki je bil v času Oblakovega debija v dresu Olimpije na pragu svojega tretjega rojstnega dneva.
-
- PREBERITE TUDI:
– Luka Topalović (Domžale)
– Nejc Klašnja (Brinje Grosuplje)
– Luka Mlakar (Roma)
– Jaša Jelen (Olimpija)
– Luka Turudija (Mura)
- PREBERITE TUDI:
Danes je napadalno usmerjeni nogometaš star 16 let in lahko se pohvali, da mu je uspelo to, kar je Janu Oblaku. In v zadnjih 50 letih (kot je razkril OptaŽabar) le še dvema drugima. S šestnajstimi sta v članskem moštvu Olimpije poleg Oblaka in Jakupovića debitirala le še Stanislav Komočar leta 1983 in Miha Vončina leta 1985.
Nima občutka, da je toliko mlajši
“Občutki po mojem debiju na članski pokalni tekmi so fantastični, nepopisljivi. Že med zimskimi pripravami s članskim moštvom sem se počutil zelo dobro. Fantje so prijetni in pozitivni, vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Od njih in seveda predvsem od trenerja Alberta Riere sem se ogromno naučil, ta izkušnja pa je bila nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v moji dobi igranja nogometa. Sam nimam občutka, da sem toliko mlajši od ostalih nogometašev, saj so me v ekipi lepo sprejeli, je pa res, da ko vidim svojo letnico rojstva, sem zelo ponosen nase, da sem uspel tako zgodaj doseči ta mejnik,” je za Planet nogomet uvodoma dejal Aldin Jakupović, ki je nogometno kariero začel na Jesenicah, potem igral tudi za Šenčur, k Olimpiji pa prišel leta 2021.

Aldin Jakupović, ki je že na začetku lanskega leta z Olimpijo podpisal profesionalno pogodbo, je z debijem v Lendavi sicer nase opozoril le tiste bolj površne spremljevalce ljubljanskega nogometa. Mladenič s svojimi igrami v mladinskem pogonu Olimpije že kar nekaj časa opozarja nase. V pretekli sezoni je v dresu kadetske ekipe zabil osem golov, v tej sezoni jih je dosegel 10 na vsega osmih tekmah, hkrati pa že odigral tudi 10 tekem za mladinsko moštvo. In, jasno, debitiral med člani.
Zdaj je Aldin Jakupović, tudi slovenski kadetski reprezentant, kot naslednji sodeloval v naši rubriki Mladi upi in ponudil vpogled v svoje razmišljanje, svoje želje, pričakovanja in – jasno – življenje ter kariero, ki obeta veliko.
1. Kje in kdaj si začel trenirati nogomet?
Nogomet sem pričel trenirati pri petih letih na Jesenicah, kjer sem tudi doma. Prve občutke z žogo so mi pričarali v NK Jesenice, za kar sem jim še danes hvaležen. Za domači klub sem igral vse do selekcije U13.

2. Kdo te je navdušil za nogomet in kdo je najbolj vplival nate v nogometu?
Da sem se odločil preizkusiti v nogometu, je v veliki meri zaslužen Cristiano Ronaldo. On je zares moj največji idol. Če izvzamem profesionalni svet nogometa, je v veliki meri za mojo strast do tega športa ‘kriv’ moj oče. Tudi on je moj velik vzornik in zdaj ljubiteljski nogometaš, od njega pa sem se naučil predvsem trdega dela in discipline, ki sta v profesionalnem športu bistvenega pomena.
3. Kaj ti je najbolj všeč pri nogometu?
Pri nogometu mi je seveda najbolj všeč občutek ob doseženem golu in zmagi, ker vem, da nas je vseh 11 igralcev na igrišču trdo garalo za ta cilj. Ni ga lepšega občutka, ko dobri rezultati še bolj povežejo in utrdijo ekipo. Všeč mi je tudi to, da nogomet ni samo fizična aktivnost, temveč je potrebno precej razmišljanja in strateškega obnašanja, to pa me gradi v boljšega igralca, predvsem pa človeka.
4. Tvoj najljubši nogometni trenutek doslej?
Bil bi krivičen do sebe, če ne bi na prvo mesto postavil svojega debija na članski tekmi Olimpije. So pa večinoma vsi trenutki na igrišču super, pa naj gre to za klubske ali reprezentančne akcije.

5. Zakaj je po tvojem nogomet najboljši šport na svetu?
Kot sem že povedal, nogomet ni samo fizična aktivnost, zahteva celotnega človeka. To je šport, zaradi katerega rastem kot človek posameznik in kot del skupine. Nogomet mi hkrati daje možnost individualnega razvoja kot tudi razvoja znotraj ekipe. Menim, da vsak, ki se kdaj preizkusi v igranju nogometa, točno ve, zakaj je to najboljši šport. In da ne pozabim še na navijače, ti so pri nogometu tudi najboljši.
6. Kdo je tvoj nogometni vzornik – domači in tuji?
Moj največji tuji vzornik je, kot sem že omenil, Cristiano Ronaldo. Občudujem njegovo disciplino, odrekanje in trdo delo. Med domačimi igralci mi je izredno ljub Mustafa Nukić, odličen igralec in človek na mestu.
7. Kdo je tvoj največji in najtežji tekmec in zakaj?
Imel sem veliko težkih nasprotnikov, če pa želim izpostaviti enega težjih in največjih tekmecev, s katerim sem se kosal na domačih treningih, mi ni treba daleč od Olimpijine garderobe, saj menim, da je to Marcel Ratnik. Je zelo inteligenten in hiter igralec, težko ga je ukaniti, zato mislim, da ima vse predispozicije, da postane vrhunski obrambni nogometaš.

8. Kaj je po tvojem najpomembnejša lastnost uspešnega nogometaša?
Najpomembnejši lastnosti uspešnega nogometaša sta vztrajnost in trdo delo. Ker je za dober rezultat potrebnega veliko odrekanja, je pomembno, da imaš nogomet rad in v igri uživaš. Moja miselnost, da je potrebno vsak trening oddelati, kot da je tvoj zadnji, pa je zagotovo tudi deloma pripomogla k mojemu nogometnemu odraščanju in razvoju.
9. Kaj je zate najtežje na poti do uresničitve nogometnih sanj?
O težavah večinoma ne razmišljam. Pred sabo imam jasen cilj in dobro vem, da je njegovo doseganje odvisno zgolj in samo od mene.
10. Kako se spopadaš z razočaranjem po porazih?
Priznam, da porazov ne prenašam najbolje, sem razočaran in žalosten, sploh takrat, ko od sebe ne morem dati vsega, kar znam in bi lahko. Po slabi tekmi o napakah običajno ne razmišljam predolgo, večinoma se pogovorim z očetom, nato pa še s trenerji na analizi po tekmi. Potrudim se, da že na treningih odpravim napake in na naslednji tekmi odigram čim bolje.

11. Kje se vidiš čez 10 let?
Nerad govorim o prihodnosti. Kot sem rekel, vse je odvisno od mene, mojega trdega dela, discipline in želje, pa seveda tudi kančka sreče. Dnevno se trudim biti svoja najboljša verzija, čas pa bo pokazal, ali je bilo to dovolj in v katero smer me bo vodila nogometna pot.
12. Za koga od svojih soigralcev (zdajšnjih in prejšnjih) si prepričan, da bo uspel v nogometu in zakaj?
Imel sem in imam veliko dobrih soigralcev. Najprej bi izpostavil svojega dobrega prijatelja, soigralca od malih nog, reprezentančnega kolega, prav tako Jeseničana Luka Dovžana Karahodžića, ki sicer igra pri NK Domžale. Luka je izredno nadarjen, deloven, vedno nasmejan in pozitiven, ima točno to, kar potrebuje, da postane izjemen igralec.