Iz Rusije z ljubeznijo ali kako je Mitja Križan v Moskvi pognal močne korenine: “Nič ne bi imel proti, če bi tukaj ostal do konca kariere!”
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: Rodina
Iz Rusije z ljubeznijo je naslov drugega filma o super agentu Jamesu Bondu, in tako kot se je takrat Sean Connery odpravil v največjo državo na svetu, se je tokrat iz Rusije za Planet nogomet javil nekdo, ki priča o tem, da jabolko zares ne pade daleč od drevesa – simpatični slovenski obrambni nogometaš Mitja Križan.
Že samo zaradi priimka so mnogi mislili, da mu je vijoličasti dres Maribora usojen, a se je njegova zgodba odvila drugače. Dejstvo, da je sin vijolične legende Aleša Križana, ni imelo vpliva na njegovo kariero, kar je presenetilo številne privržence štajerskega ponosa. Že v rosnih letih je namreč zapustil Ljudski vrt.
“Tam do 15. leta sem igral za Maribor, nato pa je prišlo do selekcije in strokovnjaki so ocenili, da nisem dovolj fizično močan, zato sem odšel v Aluminij,” je zanimivost razkril Mitja Križan. Nenavadno merilo, če upoštevamo, da so odslovili kar 195 centimetrov visokega centralnega branilca, ki deli očetovo mnenje o favoriziranju določenih igralcev.
“Niti moj oče niti jaz nisva taka, da bi izkoriščala ime. Tudi če bi me nekam spravil po vezah, bi moral na dolgi rok pokazati določene kvalitete, da bi obstal. Če tega nimaš, ti nobeno ime ne pomaga. A naj poudarim, da do kluba nimam nobenih zamer – ravno nasprotno. S tem, ko so se me odrekli, so mi pravzaprav naredili uslugo, saj se mi je kariera zelo dobro razvila tudi brez njih,” je priznal branilec, ki bo junija praznoval 28. rojstni dan.
Mitja Križan: “Prišla je korona in vse se je začelo rušiti”
Prve članske korake je Mitja Križan nato naredil pri Celjanih, ki so ga na kaljenje poslali tudi v Dravo in Fužinar. “Po prekinitvi v Celju, kjer nisem dobil prave priložnosti, sem se odločil sprejeti ponudbo Brava, saj so imeli do potankosti začrtan projekt, kar danes potrjuje njihova uvrstitev na lestvici. Tam sem odigral dobro sezono v drugi ligi, kjer smo napredovali, nato sem dobil nekaj priložnosti med prvoligaši, sledil pa je prestop v belgijski Lommel,” je Mitja Križan v pogovoru za Planet nogomet opisal začetke svoje resnejše nogometne poti.
“Imel sem se odlično. Belgijska druga liga je bila tedaj na višjem nivoju kot slovenska prva, danes pa to zaradi uspehov Celja, Olimpije in Maribora ni več tako. Igral sem dobro, uvrstili smo se celo v končnico za napredovanje, a nato je prišla korona in vse se je začelo rušiti,” se belgijske avanture spominja bodoči Primorec. Odločil se je za vrnitev v Šiško, kar se je izkazalo za odlično potezo. Po številnih dobrih predstavah je prišla zanimiva, a na prvi pogled nekoliko rizična ponudba.
“Vsepovsod se je govorilo o vojaški intervenciji, vojnem stanju med Rusijo in Ukrajino. Ko so me v začetku leta 2023 kontaktirali predstavniki moskovske Rodine, so mi lepo predstavili projekt kluba, me prepričali, naj ne verjamem vsemu, kar pišejo mediji, in mi zagotovili, da absolutno ni nikjer nobene nevarnosti. Navdušilo me je, da so si me res želeli, bili pripravljeni plačati zahtevano odškodnino in mi na mizo ponudili dolgoročno, triinpolletno pogodbo,” se prvih stikov z Rusijo spominja 27-letnik. Mitja Križan je v isti sapi razkril: “Za vsak slučaj sem poklical nekdanjega soigralca Vanjo Drkušića, ki je že igral tam, in mi je samo potrdil besede predstavnikov Rodine – da je vse v najlepšem redu. Tako da odločitev je padla: selim se v Moskvo.”
Po dveh letih v ruski prestolnici se zdaj tam počuti kot doma in niti najmanj ne obžaluje, da je sprejel ta izziv. “Po toliko časa sem se navadil na Moskvo, hkrati pa me je tudi razvadila. To je res prava metropola, kjer se ves čas nekaj dogaja, vse imaš na dosegu roke. Naučil sem se jezika, tako da se že počutim domače. Življenje poteka povsem normalno, ni nobene krize – trgovine so polne in dobro založene, na ulicah pa mrgoli ljudi. Nekdo, ki ne spremlja medijev, si niti v sanjah ne bi mislil, kaj se dogaja, saj tega tukaj sploh ne čutimo,” je pogovor o Rusiji začel rojeni Mariborčan.
Družbo mu dela Srebrničeva hčerka
“Sam živim v širšem centru mesta. Z metrojem imam 15 minut do Kremlja, z avtomobilom pa bi ta pot ob prometni gneči trajala uro ali celo dve. Cene, če nisi ravno v strogem centru, niso visoke – celo ceneje je kot pri nas je. Restavracije so ugodne, seveda pa obstajajo tudi luksuzni predeli, ki niso za nas, navadne smrtnike. Večino časa je tukaj z mano tudi moja punca Sandra, tako da mi res ni hudega,” je priznal Mitja Križan. Zanimivo je, da Sandra prav tako prihaja iz nogometno obrambno usmerjene družine, saj je hčerka ene izmed legend ne le goriškega, temveč celotnega slovenskega prvoligaškega nogometa – Mirana Srebrniča, nekdanji nogometaš in trenutnega trenerja velenjskega Rudarja.
V letošnji sezoni je igral na vseh tekmah, razen na eni. Z dobrimi predstavami se je dokazal in pritegnil pozornost tudi drugih klubov, vendar nikamor ne hiti. “Res je, da se mi odpirajo nekatere možnosti za prestop v prvo ligo. Ne bom rekel, da nisem počaščen – preskok je vedno dokaz, da delam nekaj prav. A po drugi strani se imam v Rodini odlično. Klub je lepo urejen, nič nam ne manjka, nasploh se v Rusiji počutim super in ne bi imel nič proti, če bi tukaj odigral celotno kariero,” samozavestno pravi o svoji prihodnosti.
“Liga morda ni toliko tehnično napredna, je pa fizično izjemno zahtevna. Poleg tega so zelo naporna gostovanja – včasih letimo več ur, pa še prilagajanje na časovne pasove otežuje igranje,” je razkril zanimivost o državi, ki ima kar 11 različnih časovnih pasov. Najdaljše gostovanje v ligi imajo v Habarovsku, ki je od prestolnice po cesti oddaljen približno 9000 kilometrov in leži v bližini Koreje in Kitajske. Od vseh obiskanih krajev ga je najbolj navdušil mondeni Soči, ki mu ljubkovalno pravijo ruski Monte Carlo. Tam danes igra Martin Kramarič, nekoč je blestel Vanja Drkušić.
Rodina ni več slovenska zgolj zaradi njega
Igranje v ruski Premier ligi bi ga zagotovo lahko približalo selektorskim zapiskom Matjaža Keka, kar je eden od vidikov poletnega razmisleka glede nadaljevanja kariere. “Strinjam se, da ko igraš v močnejšem prvenstvu, imaš večje možnosti, da se dokažeš selektorju. Kdo si tega ne bi želel? Upam, da mi nekega dne uspe,” pravi Mitja Križan, ki bi tako postal že drugi reprezentant v družini – njegov oče, ki se je kot prvi Slovenec podal v angleško Premier League, kjer je bil član Barnsleyja, je za Slovenijo odigral 25 tekem.
Da domotožje ni prehudo, so nedolgo tega poskrbeli tudi v upravi kluba iz ruske prestolnice, ki mu je na začetku letošnjega leta pripeljala kar nekaj rojakov. Ekipo je skupaj s svojimi pomočniki prevzel trener Zoran Zeljković, med soigralci pa se mu je pridružil tudi Maks Barišić.
“Ja, na treningih se zdaj počutim kar domače, lepo je kdaj govoriti slovensko. Sicer se od prej, razen s trenerjem, ki je bil pomočnik Dušana Kosića v Celju, nismo poznali osebno, a smo vedeli, kdo smo. Sezona se nam ni začela po načrtih, poskušali bomo vsaj priti v kvalifikacije. Dolgoročni cilj kluba pa je uvrstitev v Premier ligo in postati stabilen prvoligaš,” je pogovor za Planet nogomet zaključil Mitja Križan.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
