Čustvena izpoved Mance Suhoveršnik, ki je morala pri 21. letih končati kariero: “Bolečine neznosne, čeprav nisem počela nič napornega”

Tekst: Matjaž Škrjanec. Foto: Sabina Puc
Manca Suhoveršnik je bila ena izmed najbolj perspektivnih mladih nogometašic v Sloveniji. Sanjala je o igranju na najvišji ravni, verjela je, da so sanje uresničljive. Toda… Toda življenje ima za nas včasih pripravljene drugačne načrte. Pri rosnih 21 letih in 25 doseženih zadetkih na 19 tekmah v 1. SŽNL je bila mlada napadalka prisiljena zaključiti svojo športno pot zaradi ponavljajočih se poškodb kolena.
Manca Suhoveršnik je zdaj obiskala Planet nogomet in v zelo iskrenem intervjuju razkrila svoje najtežje trenutke, boj z bolečino, dvomi in tudi, kako je uspela najti novo smer v življenju – fizioterapijo. Njena zgodba je zgodba o vztrajnosti, pogumu in iskanju smisla v najtežjih trenutkih življenja. Manca Suhoveršnik, danes študentka drugega letnika fizioterapije, je svojo zgodbo zaupala našemu novinarju Matjažu Škrjancu.
Lahko za začetek opišeš svoje prve spomine na nogomet in kaj ti je ta šport pomenil, ko si odraščala?
Moji prvi spomini na nogomet segajo v otroštvo, ko smo se s sosedi skoraj vsak dan igrali pred hišo. Takrat sem se zaljubila v ta šport in hitro ugotovila, da je to nekaj, kar me zares osrečuje. Konec prvega razreda sem začela trenirati v lokalnem klubu ND Mozirje, kjer sem vse do srednje šole trenirala skupaj s fanti. Ti časi so zame eni najlepših spominov, saj je bila v ospredju vedno čista zabava in ljubezen do igre. Vsi v klubu so me lepo sprejeli, kar mi je dalo občutek pripadnosti, hkrati pa so me izoblikovali tako v osebo kot tudi igralko. Nogomet mi je že od takrat pomenil vse in ostal vse do danes moja največja strast.
Kako je nogomet oblikoval tvojo identiteto in življenje preden so se pojavile nadležne poškodbe?
Nogomet je bil od nekdaj ključni del moje identitete in življenja. Naučil me je discipline, vztrajnosti in odgovornosti, kar mi pomaga še dandanes pri vsakdanjem življenju. Prek nogometa sem spoznala, kako pomembno je trdo delo, a hkrati tudi uživanje v procesu. Vsaka zmaga in vsak poraz sta bila lekcija, ki me je oblikovala kot osebo in me naučila ceniti tako uspehe kot tudi poraze. Omogočil mi je, da sem spoznala mnogo ljudi, za katere sem danes zelo hvaležna.

Kot vsak nadarjen športnik si verjetno tudi ti že pogledovala v prihodnost in si postavljala razne cilje. Kakšni so bili tvoji načrti z nogometom?
Že od malih nog sem si želela postati profesionalna nogometašica in igralka ženske nogometne reprezentance. Plan B zame ni obstajal. Ni me sram priznati, da sem imela velike cilje, marsikdo bi rekel, da niso bili realni, vendar sem zares verjela, da mi lahko uspe. V prvem letniku srednje šole sem začela dobivati razne ponudbe priznanih klubov iz tujine. Takrat sem želela takoj iz Slovenije, vendar sta bila starša mnenja, da moram najprej dokončati srednjo šolo in da se mi nikamor ne mudi. Takrat nisem ravno razumela zakaj, danes sem jima pa za to zelo hvaležna. Do poškodbe moram priznati, da je skoraj vse šlo kot po maslu.
Se morda spomniš prvega trenutka, ko si začutila, da s tvojim kolenom nekaj ni v redu? Kako si na to reagirala?
Prvič sem začutila bolečino v kolenu med tekmo, oktobra 2019, ko me je nasprotnica zadela z drsečim startom. Sprva sem mislila, da ni nič posebnega, ko sem se pa vstala, pa sem začutila hude bolečine. Odigrala sem še celotno tekmo, po tekmi pa več nisem uspela iztegnit in pokrčit kolena. Takrat sem vedela, da nekaj ni v redu. Čez nekaj dni so bolečine malo popustile, zato sem bila prepričana, da je telo samo utrujeno. Odigrala sem še nekaj tekem, potem so se pa bolečine vedno bolj stopnjevale, tako da so se v klubu odločili, da me pošljejo na razne preglede.
Ko se je bolečina prvič pojavila, kako si kasneje usklajevala igranje nogometa in skrb za svoje zdravje?
Trenirati sem začela prilagojeno. Vsak dan sem bila na terapijah, trenirala sem ob igrišču in vse podredila poškodbi. Šolo sem začela delati po izpitih na daljavo, da sem lahko v dopoldanskem času opravljala terapije. Naslednja 4 leta od poškodbe je tako izgledal moj vsak dan.
Kakšni so občutki, ko po prvih testih in pregledih ni bilo videti, da bi bilo kaj narobe, a je bila bolečina kljub temu vse hujša in hujša? Si v kakšnem trenutku morda pomislila, da je vse le v glavi?
Sprva sem bila vesela, saj sem mislila, da potrebujem samo nekaj fizioterapij in da bom kmalu nazaj, ampak sem hitro ugotovila, da temu ne bo tako. Rekli so mi, da sem prehitro zrastla in da se bo to saniralo s časom in s posebnimi vajami. Bolečine so se takrat še samo stopnjevale, pregledi pa še vedno niso pokazali nič resnega. Takrat sem bila deležna raznih besed – od tega, da imam vse samo v glavi, do tega, da se mi ne da in podobno. Še sama nisem več vedela, kako in kaj. Začela sem se spraševati, kaj če je res vse samo v moji glavi, zato sem poskusila iti čez bolečino in pozabiti na koleno. Sem pa hitro ugotovila, da to ni pravi način.

Kaj so bili najtežji trenutki ponavljajočih se pregledov, operacij in rehabilitacij?
Najtežji trenutki so bili vsekakor psihično najbolj zahtevni, saj sem se morala nenehno soočati z nejasnostmi glede mojega stanja. Bolečine so bile neznosne, a še bolj so me obremenjevali nenehni pregledi, ki so se zdeli brez smisla, saj ni nihče vedel, kaj točno se dogaja s kolenom. Prva operacija je bila pravzaprav izvedena nekako “na slepo”, ker se je stanje tako dolgo vleklo. Ob vsem tem sem občutila ogromno strahu, bolečin in tudi neodobravanja s strani ljudi, ki so menili, da si vse izmišljujem, kar je bilo še dodatno čustveno izčrpavajoče.
Si se kadarkoli počutila frustrirana ali neslišana v interakcijah z zdravniki in pa tudi klubom? Kako si obvladovala ta čustva?
Seveda, počutila sem se frustrirano in velikokrat neslišano, predvsem zaradi pomanjkanja jasnih odgovorov in podpore. S strani zdravnikov in kluba nisem dobila dovolj podpore, kar je povzročilo, da sem začela izgubljati zaupanje. Večino stvari smo z družino morali reševati na lastno roko. Na žalost se še nisem znala soočiti s čustvi, zato sem vse zadrževala v sebi, ker nisem želela obremenjevati drugih.
Nam lahko poveš, kakšna psihična in fizična moč je potrebna v tem začaranem krogu upanja in novih težav po vsakih terapijah?
Iskreno še sama ne vem, kako mi je uspelo tako dolgo vztrajati in iti čez toliko bolečin in zapletov. Edina stvar, ki me je ves čas držala pri življenju, je bila želja po vrnitvi na igrišče in podpora s strani družine in agenta. Moja motivacija je bila vedno samo to – vrniti se nazaj k temu, kar imam najraje. V tistih trenutkih, ko sem pomislila, da ne zmorem več, sem vedela, da je lažje trpeti in vztrajati, kot pa prenehati. Zato sem tudi toliko časa vztrajala.
Bi rekla, da se je tvoje mentalno zdravje, zaradi ponavljajočih se težav, skozi čas poslabšalo? Če da, na kak način?
Da, lahko bi rekla, da se je moje mentalno zdravje zaradi ponavljajočih se težav skozi čas poslabšalo. Ko sem se soočala z nenehnimi bolečinami, sem opazila, da so ti izzivi začeli vplivati ne le na moje fizično, temveč tudi psihično počutje. V tistih trenutkih sem si pogosto zatiskala oči pred tem, kar sem čutila in sem vse težave zadrževala v sebi, ker sem nekako želela pokazati moč in vztrajnost. Prav ta potlačena čustva so kasneje imela dolgotrajne posledice. Ker sem se trudila nositi vse breme sama, sem se zelo izolirala od drugih. Danes, ko pogledam nazaj, vem, da so ti nezdravljeni notranji boji posledice, vendar sem se skozi to izkušnjo naučila, kako pomembno je poiskati pomoč.

Kako je bilo poskušati ostati motiviran v takšnih za vsakega športnika težkih trenutkih?
Bilo je izjemno težko, predvsem zaradi tega, ker tovrstnih trenutkov ne moreš zares razumeti, dokler jih ne doživiš. Pred poškodbo nisem vedela, kako hudo je lahko, ko te nekaj, kar vzameš za samoumevno, nenadoma onemogoči. Ves čas sem poskušala najti notranjo moč, da sem se lahko ponovno dvignila in da sem kljub dvomom našla pot naprej.
Nogometno kariero si zaključila lani maja. Kako je prišlo do te odločitve, je bil tu morda kak poseben trenutek, ko si enostavno vedela, da pa je to zares konec?
Zares sem vedela, da moram končati, ko sem se začela zbujati v bolečinah. Takrat sem dojela, da je moje telo preprosto na koncu svojih zmožnosti. Bolečine so postajale neznosne, kljub temu da nisem počela ničesar preveč napornega. V tem trenutku sem razumela, da moje koleno ni v stanju, da bi omogočilo niti normalno življenje, kaj šele, da bi nadaljevala s športom. Poleg tega nisem bila več sposobna gledati, kako poleg mene trpijo še vsi ostali doma. Takrat sem vedela, da je čas, da se poslovim od nogometa in naredim korak naprej v svojem življenju.
Verjetno ni bilo lahko sprejeti dejstva, da stopaš stran od športa, ki si mu namenila celotno življenje. Kakšen je občutek, ko vsa ta čustva in pa nasploh dejstvo, da zapuščaš nogomet, pridejo za teboj?
To je bila zagotovo najtežja preizkušnja in odločitev v mojem življenju. Nikoli si nisem mislila, da se bom morala na takšen način posloviti od nečesa, kar mi pomeni največ, še posebej pri teh letih. Ni bilo lahko sprejeti dejstva, da se zaključuje obdobje, ki me je definiralo in da bom morala poiskati novo pot v življenju. Začela sem se spraševati, kaj bo zdaj, ko nogomet ne bo več del mojega vsakdana. Kljub temu, da me je bilo tega trenutka zelo strah, sem vedela, da mi bo to omogočilo nove priložnosti.
Si imela ob sebi ljudi, ki so ti pomagali v teh težkih trenutkih?
V teh težkih trenutkih sem bila izjemno hvaležna, da sem imela ob sebi družino in agenta Ambroža Krajnca. Brez njih ne vem, kako bi zmogla preživeti vse to. Ves čas so verjeli vame, me spodbujali, trpeli z mano, vložili so neverjetno veliko truda, časa in tudi finančnih sredstev. Za to jim bom za vedno hvaležna.
V vsakem slabem pa je tudi nekaj dobrega. Poškodbe so ti nagajale več kot štiri leta. Najdeš v tem obdobju trenutke, ki te še danes naredijo ponosno?
Ponosna sem, da sem kljub vsem težavam tako dolgo vztrajala in se borila, tudi ko je bilo najtežje.
V težkih trenutkih življenja se lahko veliko naučimo tudi o samih sebi. Kaj bi rekla, da si v vsej tej agoniji s poškodbami in dejstvom, da boš morala zapustiti nogomet, naučila o sebi?
Ena izmed lekcij, ki sem jo odnesla, je potrpežljivost. Preizkušnje s poškodbo in dejstvo, da sem morala pustiti nogomet, so me naučile, da moraš v življenju včasih počakati, tudi ko vse okoli tebe ni tako, kot bi si želel. Pred poškodbo je bil nogomet vedno prioriteta. Kasneje sem spoznala, da je družina tista, ki mora biti na prvem mestu.
Ker vedno vse ne poteka optimalno, obstaja kakšen moment na tvoji poti okrevanja, za katerega si ga danes želiš, da bi ga storila drugače?
Če bi se vrnila nazaj, bi se zagotovo odločila, da grem korak za korakom in postopoma. Prav tako bi si želela biti iskrena do svojih občutkov in jih bolj odprto izražala.

Omenila si, da te je ves ta čas okrevanja pripeljal do tega, da si spoznala, da te zanima prav fizioterapija. Kaj je bil tisti trenutek, ki te je prepričal, da si želiš pomagati drugim?
Skozi rehabilitacijo sem bila praktično vsak dan v stiku s fizioterapijo in prav ti trenutki so me prepričali, da si želim tudi sama postati fizioterapevtka. Spremljala sem, kako pomembno vlogo ima fizioterapija pri rehabilitaciji in kako lahko strokovno znanje in pomoč vplivata na človekovo življenje. Spoznala sem, da si želim pomagati ostalim, ki se soočajo s podobnimi težavami, kot sem jih doživela sama.
Kaj je tista stvar, ki te vleče naprej pri fizioterapiji in pomaganju drugim?
Največji motiv za nadaljevanje poti v fizioterapiji je predvsem moja lastna izkušnja. Verjamem, da mnogi športniki doživljajo podobne izzive in želim biti ta oseba, ki jim pomaga skozi težke trenutke. Mislim, da bi morali imeti vsi športniki celostno obravnavo, ki vključuje ne le fizične, ampak tudi čustvene in mentalne vidike, saj so ti prav tako ključni za popolno okrevanje. Poleg tega vidim še ogromno prostora za napredek, saj se fizioterapiji nenehno razvija in napreduje.
Se zaradi svojih osebnih izkušenj kaj drugače lotevaš študija oziroma ti lastne izkušnje na kak način pomagajo?
Zaradi lastnih izkušenj imam že kar nekaj predznanja, kar mi zelo pomaga pri študiju. S tem, da sem sama šla skozi rehabilitacijo, imam boljše razumevanje procesa okrevanja, prav tako pa vem, kako psihično stanje dodatno vpliva na osebo med okrevanju.
Mlajša Manca se ravnokar ukvarja s poškodbami in potrebuje tvoj nasvet, kaj bi ji rekla?
Rekla bi ji, da naj posluša svoje telo in ne prehiteva.
Imaš kakšno sporočilo za druge mlade športnike, ki se morda ravno zdaj ukvarjajo z enakimi težavami, kot si jih imela ti?
Moje sporočilo za vse mlade športnike, ki se morda zdaj soočajo s podobnimi težavami, kot sem jih imela jaz, je, da ne prehitevajo procesa, ampak raje naredijo kakšen korak nazaj, kot pa naprej. Prav tako pa sporočam, da naj verjamejo vase in ne obupajo tudi, ko je najtežje.
Če se za ozreva osredotočiva še v prihodnost: kako si predstavljaš svoje življenje in kariero sedaj, ko je igranje nogometa dokončno za teboj?
Moj cilj je ostati v nogometu s fizioterapijo in se ponovno naučiti uživati v življenju.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet