Od Domžal do Istanbula in Eura 2024 – Jure Balkovec razkril ozadje zgodovinskega dne: “Po tistem zadnjem pisku je marsikomu predvsem odleglo”
Vir fotografije: Alanyaspor
Pretekli četrtek, ko je dogajanje v Sloveniji zaradi kulturnega praznika precej zamrlo, je Planet nogomet obiskal slovenski reprezentant Jure Balkovec. S hitronogim bočnim branilcem, ki se odlično znajde tudi v napadalnih akcijah, se je pogovarjal naš novinar Nik Brumen, skupaj pa sta se dotaknila številnih zanimiv tem. Od tega, koliko časa bo še igral na turški rivieri, kjer je član prvoligaškega kluba Alanyaspor, do tega ali verjame, da je na prihajajočem Euru 2024 lahko prva izbira selektorja Matjaža Keka. Jure Balkovec je v 20-minutnem intervju povedal marsikaj zanimivega; intervju si lahko preberete spodaj, povsem na dnu prispevka pa si lahko njegov pogovor z našim novinarjem tudi ogledate.
V aktualni sezoni si dosegel dva zadetka, in to sta zadetka, ki si ju je vredno ogledati večkrat. Je pri bočnem branilcu potreben instinkt ali pogum, da prevzameš takšno odgovornost nase? Ali morda celo kombinacija obojega?
Kar se tiče mojih zadetkov, gre tudi za določeno zaupanje trenerja in soigralcev, da si lahko privoščim kakšen strel iz večje razdalje. Nekateri od soigralcev me poznajo že eno, dve ali celo tri leta in me tudi kdaj ‘poiščejo’. Ni pa nobene slabe volje, če recimo strel z razdalje ne uspe. To je neka samozavest, ki ti jo dajo soigralci in pa tudi trener. Kar se tiče prostih strelov, pa je skorajda enako. Na srečo sem nekako skozi leta dokazal, da znam biti nevaren, zato te tudi trener določi za izvajanje prostega strela.
V Turčiji igraš že kar nekaj časa. Pred tem si izkušnje nabiral tudi v Italiji. So kakšne razlike med nogometom, ki se igra v Turčiji in na Apeninskem polotoku?
Kot je sigurno že dosti ljudem znano, sploh tistim, ki se ukvarjajo in analizirajo nogomet do potankosti, italijanski nogomet bazira na neki taktični disciplini. Kar se tiče obrambe oziroma faze brez žoge, ni nekega popuščanja. Disciplina je res na visokem nivoju. Tukaj v Turčiji bi pa rekel, da je generalno gledano več neke svobode, kar privede do bolj odprte igre, več protinapadov in pa igre ena na ena z nasprotnimi nogometaši na bolj odprtem prostoru. Sigurno so tu neke razlike. Vseeno bi pa italijansko Serie B in pa prvo turško ligo po kakovosti bilo smiselno primerjati. Je pa turška liga, jasno, sploh zaradi velikih klubov na višjem nivoju.
Pa so tudi kakšne podobnosti v okolju, v katerem sedaj treniraš oziroma živiš, s tistim, ki si ga doživel v Italiji?
Jaz sem živel na jugu Italije, v Bariju. Lahko neko vzporednico potegnem recimo s toplim vremenom. Tudi sedaj sem seveda na jugu, tokrat v Turčiji, v Alanyi. Kar se tiče Istanbula, kjer sem živel prej pa ga je izjemno težko primerjati z katerimkoli evropskim mestom, ker je to že res pravo velemesto. Mislim, da je zdaj že 20-milijonsko mesto. Včasih sem iz treninga potreboval namesto 15 minut kar uro in 15 minut. Razlikuje se tudi kultura, seveda.
S koncem sezone ti poteče pogodba s trenutnim delodajalcem. Že razmišljaš, kako naprej?
Podaljšanje pogodbe je odvisno samo od tega, kako se bomo dogovorili, če se seveda bomo dogovorili. Tudi odvisno, če mi bo nova pogodba sploh ponujena. Za zdaj se o tem ne pogovarjamo. Trenutno se borimo za obstanek, temu je posvečena celotna pozornost vseh v klubu. Predvidevam, da se bomo, če se bomo začeli dogovarjati, za isto mizo usedli proti koncu aktualne sezone.
Slovenska reprezentanca se je konec leta 2023 uspela uvrstiti na Euro 2024. Si dobil občutek, da se je po tem povečalo zanimanje za slovenske nogometaše in posledično tudi zate?
Roko na srce takšnega občutka osebno še nisem dobil. Vsaj za zdaj. Nasploh tokratni januarski prestopni rok ni bil tako kaotičen, kot v številnih letih poprej. Vsekakor pa bo evropsko prvenstvo odličen oder za vse nas, da se predstavimo in da z dobrimi predstavami privabimo pozornost kakšnega kluba več kot bi morda.
Kako pa so v klubu sprejeli to, da se je Slovenija uvrstila na Euro? Je bil kdo morda celo presenečen nad uspehom?
Vsakemu, ki malce bolj podrobno spremlja nogomet, je ob pogledu na seznam naše reprezentance jasno, za kako kvalitetno ekipo gre. Seveda z Janom Oblakom na čelu. Vsekakor sem dobil občutek, da naš uspeh ni bil ravno veliko presenečenje. Brez dvoma pa so bili moji soigralci zelo veseli zame. Tudi trener mi je osebno čestital. Vsem je seveda jasno, da je tudi za klub zelo pozitivno, da ima nogometaša, ki se je uvrstil na veliko tekmovanje.
Na zadnji tekmi proti Kazahstanu nisi igral. Kako si ti dojel in doživel tisti dan? Kaj se ti je pletlo po glavi pred, med in po sami tekmi? Verjetno ste vsi šele čez nekaj dni dojeli, kaj vam je uspelo.
Brez dvoma je bila tekma s Kazahstanom nekaj posebnega, ne glede na to, ali si začel ali si bil na klopi. Kakšna tekma prej, ko ni bilo toliko na kocki, ni bil enak občutek, če si obsedel na klopi. Tukaj pa sem imel občutek enak, kot da sem s fanti na igrišču. Poln si adrenalina in pričakovanja. V bistvu se je dan res zelo vlekel. Tekma je bila pozno. Vsi smo res komaj čakali, da se začne vse skupaj in se tudi konča tako, kot si želimo. Po tistem zadnjem pisku mislim, da je marsikomu predvsem odleglo. Po tekmi smo se s fanti, s katerimi mislim, da smo res dobra družba od prvega do zadnjega, res iskreno poveselili.
Na položaju levega bočnega branilca se je proti koncu cikla uveljavljal Erik Janža, občasno tu igra tudi Žan Karničnik. Kako gledaš na konkurenco in kaj misliš, kako zdrava konkurenca sploh vpliva na reprezentanco?
Mislim, da sem že v kar nekaj intervjujih povedal, da je konkurenca zgolj in samo dobra. Se pravi: kako se dela na treningih, kakšen nivo agresivnosti je prisoten. Tudi konkurenca je res neverjetno pripomogla k temu, da smo vsi bili na visokem nivoju. Kdorkoli je igral v prvi ekipi, je bilo nasprotniku zelo zahtevno. Kar se tiče Erika in pa sploh Žana, s katerim se poznava že od srednješolskih let, smo res dobri prijatelji, prava klapa. Včasih je tudi hec v reprezentanci, da se mi trije bočni največ družimo. Res je, da si vsi želimo igrati v prvi postavi, a na koncu to določi selektor.
Kot si omenil, selektor je tisti, ki izbere prvo postavo. Misliš, da si lahko selektorjeva prva izbira na levem bočnem položaju na letošnjem Euru?
Mislim, da bi bilo narobe, če si tega ne bi mislil. Jaz delam na tem, da bom v klubu čim bolje pripravljen, da bom veliko igral in to sezono zaključil v ritmu kot le-ta poteka že zadnjih nekaj mesecev: z rednim igranjem. Tako bom najbolje pripravljen na evropsko prvenstvo. Upam, da bo tako s čisto vsakim iz naše reprezentance in da ima selektor zaradi tega sladke skrbi. Ker potem, ne glede na to, kako se bo odločil, bo na zelenici neverjetno močna enajsterica.
Žreb za Euro nam je namenil nasprotnike, s katerimi imamo že zgodovinske zgodbe. Se v reprezentancah naših nasprotnikov na evropskem prvenstvu najde kakšen igralec, proti kateremu bi rad še posebej zaigral?
Nedvomno bo posebno. Ne morem reči, da bi res rad zaigral samo eno tekmo, kajti vsaka tekma na evropskem prvenstvu bo nekaj posebnega. Lahko pa pri vsakem nasprotniku najdemo neko motivacijo. Danski sigurno nek revanš, da jim vrnemo recimo to, kar se je zgodilo v kvalifikacijski skupini. Srbija tako ali tako iz bivše skupne države, so neki pozitivni rivali. Kar se tiče Anglije pa je ena najboljših, če ne celo najboljša reprezentanca trenutno. V vsaki od teh treh reprezentanc se pa definitivno najde neka motivacija, da lahko naredimo pozitiven rezultat. Vsekakor pa se veselim igranja recimo proti Bellinghamu, saj sem mnenja, da je trenutno eden najboljših igralcev.
Verjameš, da lahko ta generacija naredi še en korak naprej in se morda uvrsti na naslednje svetovno prvenstvo, ki bo potekalo leta 2026?
Čeprav se veliko govori, da je bila ta skupina lahka, je bila vse prej kot to. Prav zaradi te neke izenačenosti je bilo tako, da smo do zadnjega morali trpeti, kljub temu, da smo na računu imeli 22 točk. In prav tu mislim, da se vidi največja moč te reprezentance, ta karakter. Smo pa premagovali ali pa vsaj remizirali proti velikim reprezentancam. Tako se za to ekipo oziroma reprezentanco ne bojim tudi v prihodnje.
Sam si se v tujino podal iz Domžal. Še zmeraj spremljaš Prvo ligo Telemach in ali si še s kom iz tiste generacije v stiku?
Seveda spremljam Domžale, oni so res velik del moje kariere. Čeprav sedaj po šestih letih mislim, da sta ostala še eden ali dva, s katerima smo takrat delili slačilnico. Smo pa še vedno v stikih z vsemi, recimo Miha Blažič je tudi soigralec v reprezentančnem dresu. Tako, da je vse skupaj še lažje, jih pa definitivno spremljam. Lepo je spremljati klub, ko veš, da ti je dal veliko in da sem zaradi njih danes tukaj kjer sem.
Turški superpokal bi se moral odigrati v Savdski Arabiji. Če bi se odigral v Turčiji, verjamemo, da bi šlo za res pravi spektakel. Misliš, da se s tem, ko se superpokal igra v tujini, izgublja na nekem pomenu oziroma ali nogomet s tem izgublja svoj čar?
Na prvo žogo bi definitivno rekel da ja. Se pa definitivno vse začne in konča pri denarju. Kar se dotičnih superpokalov tiče, mislim, da ni taka napaka, če se drugje odigra superpokal. Mislim, da vseeno niso na prvem mestu klubov in tudi na splošno lige kar se tiče pomembnosti. Tako da dokler bo ostalo pri superpokalih me ne moti. Državna prvenstva in pokal bi definitivno pustil doma, da pa ne govorim o ligi prvakov. To pa sploh ni pogoja, da bi se igralo izven Evrope.
V tej situaciji bi se znašel tvoj reprezentančni soigralec Miha Zajc, a ga pestijo poškodbe. Bi se ti v tej situaciji odločil enako kot sta se odločili ekipi?
Če sem prav seznanjen je bilo jabolko spora to, da se ni predvajala himna in pa nekaj je bilo z ogrevalnimi majicami. Sigurno je to bolj del turške kulture in se seveda bolj tiče turških igralcev. Težko se nekako poistovetim s tem. So pa moji soigralci Turki in seveda jih podpreš kot soigralec in kot prijatelj. S tem kar sta obe ekipi naredili se definitivno strinjam.
So Turki ponosni na svojo kulturo? Kako je to v primerjavi z nami?
Definitivno, to nam manjka. Kot veliko govorimo o Hrvatih in Srbih, da imajo to neko pripadnost, bi v ta isti krog dal seveda tudi Turke. Tukaj se pred vsako tekmo državnega prvenstva predvaja himna, kar mislim, da mogoče manjka na slovenskih zelenicah.
Širom Evrope se prvenstva prevešajo v tisto sklepno fazo. Kakšni pa so tvoji osebni cilji in cilji ekipe do konca te sezone?
Cilj kluba je vsekakor obstanek. Vse bomo naredili, da se to na koncu tudi uresniči. Tudi, če s klubom ne bom podaljšal pogodbe oziroma mi je ne bodo ponudili, je cilj, da klub, soigralce, predvsem pa prijatelje obdržiš med elito. Bil bi tak črn madež, če bi zaključil to epizodo v Alanyi z izpadom, tako da prvi cilj je seveda, da z ekipo obstanemo. Osebni cilj pa je, da čim več igram in sem potem junija kar se da najbolje pripravljen.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
Intervjuji
#jurebalkovec
#legionarji
Deli s prijatelji